Potrebujemo bližino, potrebujemo drug drugega, kjer se podpiramo in se spodbujamo. Prav to nam Bog daje in to je eno glavnih sporočil božiča. Bog v Jezusu sestopa iz nedostopnosti nebeških višav. Naselil se je med nami, v naših domovih, v moje konkretno življenje. Podaril nam je sposobnost ljubezni. Od takrat naprej velja: »Vse, karkoli ste storili kateremu najmanjših, ste storili meni!«
To je zares fascinantno sporočilo! Človek je sposoben božanskih stvari, ker je sposoben ljubezni. Božansko pa je vedno nekaj lepega, vedno nekaj novega, ker vključuje drugega, ker se daje. Dar ljubezni v resnici nikoli ne mine. Tudi če pade noč, tudi ko se zgodi slovo. Kar je storjeno v ljubezni, ostane.
To je odlomek božične poslanice enega od slovenskih škofov. Vsak od njih je nekaj napisal v spodbudo nam, kristjanom. V tem odlomku je stavek, ki si ga je vredno zapomniti za vse življenje in ga posredovati tudi drugim: Kar je storjeno v ljubezni, ostane. Toda težava tega in vseh drugih zapisov naših škofov je, da ne padejo na plodna tla. Kot bi jih pozobale ptice in jih ni nikjer več. Ko te poslanice iz vljudnosti do naših pastirjev preberemo, ni v njih nič takega, nič večjega od tega, kar poslušamo pri nedeljskih mašah. Ko bi bil stavek, ki sem ga omenil, vgrajen v besedilo drugih enako močnih stavkov, bi morda vzbudil našo pozornost in bi se ob prvem srečanju s prijatelji ali sorodniki o tem pogovarjali.
V cerkvah prazne klopi. Ne le zaradi covida, temveč zaradi splošne izgube zaupanja v Boga
Take izjave, zapisane v povzdignjenem, prazniku primernem slogu, so brez učinka. Vse, kar v njih preberemo, je idealno, popolno, kakor da mi nimamo nobenih vprašanj in dvomov. Božična okrasitev cerkve, luči, orgle in petje imajo na vernike bistveno večji učinek in tudi zaradi tega radi hodimo k maši. Toda glavni vtis, ki smo ga letos dobili pri vseh božičnih mašah, so bile prazne klopi. Ne le zaradi covida, temveč zaradi splošne izgube zaupanja v Boga. Kot da je eden od najvažnejših življenjskih smislov izpuhtel.
V župniji in v cerkvi, kamor hodimo, se je v le nekaj letih zgodil eksodus. Še ne dolgo nazaj so predstavljali polovico udeležencev pri nedeljskih mašah otroci. Sedaj bi jih lahko našteli na prste in še ti so med ministranti. Mladi, ki so bili hrbtenica Cerkve, so ob polnoletnosti izginili. Ni jih več. Morda je v drugih cerkvah in drugih župnijah drugače in izgube otrok in mladih ni opaziti. Saj če bi jih, bi bila to glavna tema božičnih nagovorov naših škofov.
Pripis: tudi mojih otrok in vnukov pri polnočnici ni bilo videti, razen ene izjeme. To pa ni več odgovornost škofov.
