Rupnikovi mozaiki
Lahko bi si seveda kdo rekel, da te zmote ne najdejo svojega izraza v Rupnikovi umetnosti in da sta teološka in umetnostna sfera njegovega ustvarjenja ločeni, vendar temu žal ni tako. Že načelno je težko ločevati umetniško ustvarjanje od avtorjeve misli: Človek je namreč enotno bitje, v katerem so njegove duševne zmožnosti med seboj tesno in tudi hierarhično prepletene (https://scutumfidei.si/2022/12/rupnikove-mozaike-je-treba-odstraniti/). Pri Rupniku je pa to dvoje še toliko težje ločevati, saj so njegovi mozaiki »prava pridiga v podobah«, kot je nekdo nedavno izjavil, poleg tega, da jih tudi sam tako prikazuje, denimo v razlagi mozaikov v Kapeli Odrešenikove Matere (Družina 2000, str. 179–184). Tam poudarja, da je v njegovi umetnosti na delu »bogoslužje obraza in pogleda«. To je do neke mere jasno vsakomur, ki se je srečal z Rupnikovimi mozaiki, da je na teh »stenah vse pripoved pogledov; oči so izredno pomembne« (str. 181). Gre za »značilne ‘Markove oči’«, kakor je nedavno ugotavljal Stuart Chessman: »Njegove podobe, ki spominjajo na stripe, imajo kot značilno potezo prazne črne oči. Kot primerjava se mi ponuja le umetnost, ki so jo postavljali v katoliške Cerkve v prvi letih po koncilu. Ali morda poenostavljene podobe sodobne koptske umetnosti. Vendar le te izhajajo iz monofizitskega izročila, ki ima zoženo pojmovanje Učlovečenja in (posledično?) slikovnega upodabljanja« . Sam p. Rupnik pravi o teh očeh na svojih mozaikih, da je pogled tako pomemben, ker »pogled je obraz in obraz je osebni izraz, je zmaga občestva« (str. 181). Dalje pa pravi, da je Kristusov obraz (in torej Njegov pogled) tisti, v katerem vse šele zadobi svoj smisel: »česar ni mogoče razbrati na Kristusovem obrazu, nima nobenega pomena. Pravi pomeni in pravi smisel se zgodita v tem spremenjenju vsega v Kristusovem obrazu« (prav tam). Od tod pomen Kristusovega pantokratorskega Obličja na Rupnikovih mozaikih, ki gleda strmo v oči gledalca. Šele v Njegovem pogledu odkrije človek svoj smisel, odkrije, kdo je. »Peter najde samega sebe v Kristusovih očeh«: tako se glasi naslov predzadnjega poglavja Rupnikove knjige Reči človek, ki se nanaša na evangeljski odlomek o Petrovi zatajitvi Jezusa (Lk 22, 61), kjer Rupnik pojasni, da Peter spozna, kdo v resnici je šele v odpuščajočem Kristusovem pogledu, in da je zato mogoče šele v Kristusovem pogledu »reči človek«, tj. reči, kaj je človek, kaj je njegova narava (tj. nekaj povsem grešnega, iz česar lahko le Kristusova milost naredi nekaj dobrega). Vidimo torej, da nas ta bistvena poteza Rupnikove mozaične umetnosti zopet vrača k protestantskemu konceptu povsem padle človeške narave, od katere se mora človek povsem odvrniti, da bi se povsem prepustil Božji milosti.
Drugi podoben element je pogost poudarek na pretiranem, vsesplošnem usmiljenju in odpuščanju greha, ki povsem odmišlja od Božje pravičnosti, npr. v mozaiku v Kočevskem Rogu (kjer je rabelj povabljen k mizi skupaj z mučencem), pa nasploh v pogostem prizoru na teh mozaikih, ki kaže, kako Jezus vleče človeštvo iz pekla greha (v podobi Adama in Eve), pri čemer se zdijo ti ljudje povsem pasivni prejemniki te odrešenjske dejavnosti in kjer Adam pogosto strmo gleda v Jezusove oči v smislu prej omenjenega pomena Kristusovega pogleda. Najbolj radikalno se ta popolna pasivnost človeka pri odrešenju vidi na Rupnikovem logotipu za sveto leto usmiljenja 2016, kjer si Jezus vrže grešnika na rame. Na istem logotipu je viden drug heretičen element, saj je tam skozi »skupno oko« simbolno izenačen človek s Kristusom: Enačenje naravne ravni z nadnaravno je namreč značilno za modernizem.
Sklep
Táko pojmovanje nemoči človeške narave, ki zanikuje, da bi človek (s pomočjo milosti) dosegel sveto, brezgrešno življenje, lahko vodi človeka le v grešno življenje, kot nas lahko pouči Lutrov življenjepis (pecca fortiter…) in kot vse kaže tudi Rupnikov. Modernizem, ki smo ga prav tako detektirali v Rupnikovi misli in umetnosti, pa nič manj ne vodi v grešno življenje, saj če odpade ločnica med naravo in nadnaravo, je vse naravno kar naenkrat supernaturalizirano: Najbolj nizki vzgibi naše ranjene narave postanejo v takem izkrivljenem pojmovanju sveti. To pa pomeni, da je več ali manj jasno, kateri elementi njegove teologije in umetnosti so vodili Rupnika (in vsaj potencialno tudi njegove učence) v sprevržen način življenja. S tem seveda vabim vse konzumente Rupnikove teologije (in umetnosti) k vsaj notranjemu distanciranju od omenjenih vsebin, da ne bi tudi v njih obrodile podobne sadove, kot so jih pri njihovem učitelju. Zanimivo bi bilo obenem vedeti, če se naši slovenski teologi (začenši z dr. Štuhecom in dr. Juhantom, ki sta se na to temo že oglasila) s to pričujočo analizo strinjajo, ker če tako strinjanje obstaja, je potem verjetno tudi jasno, da je in zakaj je treba Rupnikova umetniška in teološka dela, ki vsebujejo te elemente tudi zunanje odstraniti iz knjižnih polic in sten naših cerkva.
Prvi del razmišljanja avtorja o spornosti Rupnikove umetnosti in teologije si lahko preberete tukaj, drugi del pa je na voljo tukaj.
Krze,ki ni še ničesar ustvaril,bi kar odstranjeval umetniška dela
Sajasto črne nabitopolne oči, ki vlečejo.
Bil sem na Zaplazu, totalno sem padel v zgodbo Alojzija Grozdeta in sem se nekam štokoralasto prestavljal tam pred oltarjem in nisem vedel ali naj stojim in gledam zlate podobe ali črne, točkaste oči, ali naj kaj zmolim in sem pokleknil in potem je kar trajalo. Ja tiste črne oči so me spremljale kot nekaj neodgovorjenega, ampak sem počasi pozabil, ja, spomnila me je žena vsake kvatre, ko se je pojavila vsebina vezana na mozaike in zadeva je letela mimo. Tudi fasciniran in pod vtisom slavospevov nekemu velikemu Rupniku, ki ,da ga je papež povzdignil v dvornega slikarja Vatikana, tako nekako, sem bil se nisem ukvarjal s tem saj je milijon drugih traparij tega sveta – res pa je, da so tiste črne točke bile tam in, da odgovora nisem imel.
Odgovor imam delno po branju g.Štuheca in g.Kržeta prejšnjo rajžo, današnji Kržetov pa že bolj na globoko odgrinja zadeve na katere se ne spoznam in le lahko rečem, da bo “najbrže že tako” – ampak spet
grem nazaj na vatikanarje – kaj so delali, kaj so mislili in kaj so mislili vsi, ki nosijo breme odgovornosti, da so te črne oči spustili v zavetje oltarjev svete Cerkve. Ne vem. Morali bodo opraviti nekaj, tako izgleda vsaj, nekaj ne tako težkega dela kot sem si mislil še zjutraj, ko sem v Domovini zapisal nekaj malo drugačnega, poglejmo, če se Vam da brati in kaj pravite, g.Krže na tole ; kopija :
” Morda bomo izvedeli kaj v bistvu in kaj resnično je misterij sajasto črnih oči.
Aspekt zadeve Črnosajastih oči je lahko zelo zapleten.
Sam sem do nedavna te oči gledal take, kot so in sem se spraševal o njih…
Danes ponoči, pa sem prešel na nekaj drugega, povsem na drugačen vidik v tem iskanju.
Poiskusite si sami nadeti sajastočrne ali pa kristalno črne oči in glejte z njimi v svet.
Ko boste opravili, naredite drugi test in poiskusite zagledati z njimi v Stvarstvo samo.
Kaj “vidite”, če vidite, kaj se vam dogaja?
Druga zadeva v projektu Razsodba o Rupnikovih delih? Lahko trančiramo kamor hočemo, vsesti se morajo najtežji kalibri in odločiti.Vzamejo naj si čas.”
Jaz zase vem in sem že parkrat zapisal.
“Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.” jn15,5-
Božja Pravičnost in Božje usmiljenje si nikakor nikoli in nikdar ne nasprotujeta pa če je to naši omejeni človečnosti še tako tuje in nedoumljivo.
Kar pa zadeva oči in pogled: tudi Juda Iškarijot se je prav tako kot Simon Peter in še pobliže srečal z Gospodovimi očmi, ko mu je Jezus osebno ponudil pomočen košček kruha…le njuna reakcija se je močno razlikovala. Po vsej tej naši debati-ki jo s svoje strani zaključujem-je zelo očitno, da je to, kako vidimo iste Gospodove oči, v resnici zelo in nadvse pomembno ter morda celo odloča o tem, kako bomo končali.
Oči gor ali dol, Rupnik je prej kot vse ostalo, bolan v svojem umu. S talentom umetnosti je manipuliral in vodil stran od svojega bolanega uma. Sam je stal na strhi sveta svoboden pisan petelin, natlačene v kurniku pa imel svojo jato kur. S svojim kot železo ostrim kljunom, kute krotil, sam se pa raztegoval v sončnih dneh.