»Le kaj bo naredila pesnica Svetlana Makarovič?« sem se spraševal pred Prešernovo proslavo 7. februarja zvečer v Cankarjevem domu v Ljubljani. Trdno sem bil prepričan, da nekaj bo. Veliko je dvignila prahu že pred samo proslavo, ko je javno zahtevala, da jezuit in slikar dr. p. Marko Ivan Rupnik vrne Prešernovo nagrado.
Rupnik oziroma podelitev Prešernove nagrade, ki jo je prejel leta 2000 za mozaično poslikavo papeške kapele Odrešenikova Mati (Redemptoris Mater), je bila tudi glavni razlog, da je Svetlana Makarovič tega leta odklonila Prešernovo nagrado z utemeljitvijo, da »je prišlo do zlorabe Prešernove nagrade, ko je Rimskokatoliška cerkev ugrabila in zlorabila nagrado. To sem sprejela kot žalitev mene in mojega umetniškega opusa.« Sedaj pa je zahtevala, da se ji jo podeli. To je podprla celo slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Ne sicer, da se ji jo vroči na Prešernovi proslavi, a kljub vsemu na »primeren in spoštljiv način«.
Še ostrejša do p. Marka Ivana Rupnika je bila v pogovoru za STA letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo multimedijska umetnica Ema Kugler: »On nima kaj osebno odločati. Država mu je dala nagrado. To je treba izbrisati. Da se je na spisku Prešernovih nagrajencev znašel tak človek, je pljunek na vse nas, ki bomo tam zraven.« Dejala je celo, da se mu nagrada lahko vzame, ker je »zločinec«. Vrnitev nagrade je zagovarjala celo ministrica za kulturo Republike Slovenije, dr. Asta Vrečko: »Čeprav formalno odvzem nagrade v tem trenutku ni možen, pa na ministrstvu za kulturo menimo, da bi bilo v tem primeru spodobno, da prejemnik nagrado vrne sam.«
Redni član SAZU in tudi Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Janko Kos je v pogovoru za Domovino o tem, da bi p. Marko Ivan Rupnik »zaradi nedavnih razkritij o nemoralnem početju z redovnicami moral vrniti Prešernovo nagrado«, izjavil: »Ne, mislim, da ni v navadi, da bi nekdo vračal nagrade. V njegovem primeru je tako, da je zapisan kot nagrajenec, tega ni mogoče izbrisati. Vprašanje je tudi, kaj naj bi vrnil. Ali naj vrne denarno nagrado? Tu je bilo nekaj nejasnosti. Da pa nekoga, ki je dobil nagrado, ni mogoče izbrisati iz seznama nagrajencev, je popolnoma jasno.«
Poleg vračanja nagrade je pri tem prišlo tudi do vprašanja, kako presojati ustvarjalčevo umetniško dejavnost in njegovo zasebno življenje; kakšna povezava je med njima ali pa je sploh ni.
Zaenkrat smo pri že znanih ukrepih zoper njega s strani Kongregacije za nauk vere, ki preiskuje spolne in druge zlorabe duhovnikov, in jezuitskega reda, katerega član je p. Rupnik: Da ne sme maševati, pridigati in spovedovati, poučevati in javno delovati, tudi ne končevati že zastavljenih umetniških del. Tudi ne sme zapustiti Lazia. V bistvu ne sme početi ničesar javnega, dokler preiskava še traja. Da se tudi duhovnik oz. redovnik lahko hudo pregreši, govorijo številni primeri, o katerih poročajo javna občila, ukrepi Kongregacije za nauk vere. Ni pa to razlog, da bi moral vrniti že podeljeno mu Prešernovo nagrado. Je pa hudo pregrešno dejanje, ki je povzročilo veliko moralno škodo Cerkvi.
Svetlana Makarovič, ki je ob koncu Prešernove proslave »zmagoslavno« prikorakala na oder v spremstvu predstavnika iniciative Glas ljudstva Jaša Jenulla in pesnika Borisa A. Novaka, Prešernovega nagrajenca leta 2018, je recitirala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd, v katero je simbolno vključila tudi p. Marka Ivana Rupnika (S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje, a opravičilo ničesar ne izbriše), nato pa odkorakala z odra ob bučnem pritrjevanju številnih udeležencev proslave. Nad tem pa se lahko zamislimo: Čemu pritrjuje cvet slovenstva, kot bi lahko rekli navzočim v dvorani.
Zaradi prave kolobocije, je utemeljen pomislek tistih, ki svetujejo, da naj se Prešernova nagrada podeljuje kje drugje in na drugačen način (predlagajo tudi »na ulici« ob Prešernovem spomeniku v Kranju), kajti v Cankarjevem domu se je 8. februarja na Prešernov dan »zgodila ulica«. Ne v smislu tega, kar se je dogajalo po Ljubljani za časa Janševe vlade, marveč »dekulturacije kulture« že pred podelitvijo letošnjih Prešernovih nagrad in priznanj, med njo samo in po njej.
Na to sta v svoji besedi pred Prešernovo proslavo opozorila dva pisatelja: prvak po številu napisanih knjig Ivan Sivec in Milena Miklavčič, ki v svojem knjižnem delu Ogenj, rit in kače niso za igrače opozarja na spolno zafrustriranost kranjskih Janezov in ubogih Mick, pravih spolnih mučenic. Pisatelj Sivec je spomnil na to, da bi morali bolj skrbeti za pravo slovensko leposlovje (lepo – slovje), ne pa za pisanje in izdajanje del, ki so daleč od tega. Miklavčičeva se je sprva čudila, kako da je ena in ista oseba, pisateljica in pesnica Makarovičeva, nekoč pisala tako lepa dela za otroke, sedanja pa si ne upa pokazati vnukom, da jih ne bi pohujšala, antikulturo, ki smo ji bili priča na odru Cankarjevega doma. Slovenijo danes, lahko ugotavljamo. Kako naj drugače presojamo pesničino prejšnje priduševanje: »J…ti pas mater,« primerjanje stranke SDS s podgano, sovraštvo do Katoliške cerkve in duhovnikov: »So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.« Da se čudi staršem, ki »vedo, kaj se dogaja, pa še vedno pošiljajo svoje otroke v župnišče v sluzaste roke prekletega smrdljivega farja«. Odgovorni so te izjave ocenili kot nekaznivo dejanje; da niso sovražen govor, ki bi ga bilo treba sodno preganjati.
Nič čudnega, da se mnogi sprašujejo, kako da je osrednji slovenski kulturni hram postregel s takšno popotnico ob največjem kulturnem prazniku, to primerjajo s krasno proslavo, kot je bila pri Slovencih v Trstu, pa celo v naši Komendi. Tisti, ki so bili na proslavi v Kamniku, obžalujejo, da niso prišli v Komendo. Po vsej verjetnosti je bilo podobno tudi po drugih slovenskih krajih.
Ključno pa je to, na kar je v enem izmed nedeljskih večernih intervjujev na TV Slovenija 1 po Prešernovi proslavi opozoril predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič: »Pomembno je ustvarjati in izdajati ter predstavljati prava umetniška dela. Do teh pa ni lahko priti, moraš biti zares mojster besede ali slike ali kipa ali … pravi umetnik. Potem imaš kaj velikega in posnemanja vrednega povedati ljudem. Tudi p. Marko Ivan Rupnik, za katerim bodo kljub vsemu, kar je v zvezi z njim negativno, ali se bo kot takšno še pokazalo, ostala velika umetniška dela. Ker je bil velik kot umetnik. Takšna je tudi pesnica Svetlana Makarovič v svojih najboljših delih. Kakšna je kot človek, pa je pokazala tudi ob Prešernovi proslavi. Evangelij sicer veleva: Ne sodite, da ne boste sojeni. Res ne, lahko pa, in smo celo dolžni, da prav presojamo. To pa ni tako lahko.«
O vlogi umetnosti in umetnikih je v slavnostnem govoru na Prešernovi proslavi opozoril dr. Jožef Muhovič. Da je umetnost po svoji naravi najbolj nepredvidljiva in najresnejša oblika človeške kreacije. Je prečuden kraj, kar je raztrgano, se v njej zarobi. »Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno.«
Glede p. Marka Ivana Rupnika dr. Janko Kos pravi: »Treba je ločiti Rupnika kot umetnika in Rupnika kot privatno osebo. Vsi priznavamo, da je umetniško delo nekaj, kar ni istovetno z življenjem umetnika, npr. njegovimi navadami, zasebnostjo itd. To je rekel že Cankar. Vemo, da so mnogi umetniki živeli nenavadna življenja, kar pa ne sme škoditi njihovemu pomenu in ugledu.« Opozoril je tudi na ohranjanje prave kulture: »Vedno bolj nujno je, da se stori vse, da bi se obnovila trdna podlaga našega kulturnega življenja. Za to pa je nujna neka kritika oziroma selekcija. Postaviti je potrebno meje, do kam lahko gremo, da ne pademo v nek razkroj, ki se deloma že dogaja. Povezano pa je seveda tudi s političnimi in pravnimi problemi, ki pa jih sama kultura ne more reševati.«
Moja beseda je namig k temu, je pa prav, da se najprej sam potrkam na prsi, kjer sem ravnal oz. ravnam narobe. Dolžnost pa, če vidim, da moram tudi to narediti, da opozorim druge. Kot vidim, ljudje zrelo premišljajo tako v »primeru Rupnik«, kot tudi Makarovičeve in Prešernove proslave, vedo, kaj je prav in kaj narobe in kako bi moralo biti. To pomeni, da imajo dar prepoznavanja, kar je danes tako potrebno. Ne le na moralnem področju, marveč tudi kulturnem, političnem. Od tu do ravnanja v tem smislu oziroma korakov v tej smeri ni daleč. To pa je najpomembneje. Pri vsakem osebno in družno kot Slovenci.
Jaz pa žal ne opažam, da bi pri nas ljudje znali zrelo premišljevati in se odločati, sicer bi za začetek molčali vsaj o tistem, o čemer nikakor ne morejo pridobiti dovolj zanesljivih podatkov.
Če slovenski kristjani ne bodo sposobni očistiti hramov, v katerih opravljajo svoje religiozne daritve, njegovih del, je to dokončno znamenje moralnega in tudi vsesplošnega propada. Včasih smo lahko vsaj upali, da smo še sposobni moralne razsodnosti in odgovornosti. Na tem primeru vse dokončno pade.
Prešernova nagrada ni bila ustvarjena na podlagi rezultatov Prešernovega privatnega življenja, ampak rezultatov njegovega umetniškega opusa. V tem smislu se tudi (naj) podeljujejo nagrade sedanjim slovenskim umetnikom. Vendar, če tudi bi veljalo obratno, da bi te nagrade podeljevali na podlagi dosežkov Prešernovega privatnega življenja, bi gospa Makarovičeva in gospod Rupnik zagotovo prejela takšni nagradi. To lahko zaključim po vsem, kar je bilo do sedaj objavljeno o teh umetnikih.
Hvala za dober prikaz! Dodajam svoja mnenja.
“Sedaj pa je zahtevala, da se ji jo podeli.”
Menim, da ona ne more zahtevati, da se ji podeli nagrada, lahko pa zanjo zaprosi. Bistven ni njen odnos do KC, pač pa njen odnos do komisije, ki odloča/je odločala o prejemnikih nagrad. Komisija je in tedanja je bila nad njo. Komisija mora biti tudi samostojna v okviru, ki go določa zakon.
“Poleg vračanja nagrade je pri tem prišlo tudi do vprašanja, kako presojati ustvarjalčevo umetniško dejavnost …”
Tega pomembnega vprašanja se najbrž ni nihče lotil na ustrezni ravni in vsestransko. Zlasti me zanima, ali je kdo opravil kakšno analizo v zvezi z vplivom njegovih umetniških del na človeka. Ogromno dela je, če se hoče opraviti dobro nepristransko analizo. Človek izraža tisto, kar je v njem. Umetniško delo mora človeka navduševati za dobra dela. Če tega dejavnika ne upoštevamo, zaidemo v razkroj. Umetniškega dela nikakor ne smemo presojati samo z vidika všečnosti.
Še bolj kot umetniška dejavnost me zanima presoja Rupnikove teologije. Če do sedaj ni nihče odkril ničesar spornega, to ne pomeni, da v njegovi teologiji ni nič krivoverskega. Človek mora biti previden.
“S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje, a opravičilo ničesar ne izbriše”
Tukaj se je treba z Makarovičevo v veliki strinjati, saj se tudi cerkvena učiteljica sv. Terezija Deteta Jezusa ni opravičevala. Stvari je treba namreč urediti s Šefom, zato se kesamo.
“Treba je ločiti Rupnika kot umetnika in Rupnika kot privatno osebo.”
Zakaj bi nekaj ločeval, kar je lahko povezano? Hudobec prišepetava na tak način, da bi napravil čimveč škode. Ker je inteligenten, lahko naše razumevanje stvari izrabi za našo škodo. Nekako ponavljam pripombo: Umetnosti ni brez dobrote.
“Vsi priznavamo, da je umetniško delo nekaj, kar ni istovetno z življenjem umetnika, npr. njegovimi navadami, zasebnostjo itd.”
Tudi jaz to priznavam, toda to nikakor ne pomeni, da ni tudi njegovo umetniško delo spačeno.
“Vemo, da so mnogi umetniki živeli nenavadna življenja, kar pa ne sme škoditi njihovemu pomenu in ugledu.”
Zame so življenja umetnikov bolj pomembna kot njihova umetniška dela. Če bi trdil obratno, bi bil najbrž del nekega razkroja.
—————-
Bistveno je, da Rupnikovo obnašanje nič ne spremeni načel ravnanja do duhovništva. Če pa kdo misli, da je dovolj, da očistimo Cerkev slabih duhovnikov, se hudo komunistično moti. Hudobec nagaja vsem, milosti se pa ne da kupit z napuhom. Župniki so taki, kot so župljani. Tako je treba za duhovnike molit ne glede na to, ali so kaj zagrešili.