Pravijo, da hočejo depolizirati RTV, nimajo pa težav s politizacijo Prešernove proslave

Močno sem se razveselil dveh povabil na petje v Šentjerneju in obe z veseljem sprejel. Najprej moško petje pri Lojzetu Simončiču, kar v stari “štali” ob nekaj stopinjah minusa in dobrem čaju. Bilo je medgeneracijsko, stari in mladi. Cvičkali so redki, ker se je večina že odločila za abstinenco do Velike noči. Noč pa je prinesla še posebno pevsko presenečenje. Sem mislil med dvemi pevskimi večeri prenočiti pri Majzlju, pa me je prijatelj Jože presenetil z možnostjo, da prenočim v Pleterjah. In ne samo to, poskrbel je za izjemno dovoljenje, da se priključim nočni molitvi menihov v zimski kapeli. Tako sem po skoraj petdesetih letih spet izkusil posvečene trenutke, ki sem jih kot študent doživljal v času priorja Janeza Drolca.

Priliko, da se lahko ob pol polnoči pridružim “jutranjicam, hvalnicam in angelusu” sem doživel kot milostno dejstvo, kot vstop v svet tistih, ki jih ne zanima bučni svet polarizacije, ampak adoracija v smeri božjega kraljestva. To pot sem ta čas doživel močneje kot pred desetletji. Dotaknilo se me je že tiho zbiranje menihov. Prior mi je ljubeznivo odprl psalterij, vendar med petjem nisem tvegal dodati svojega glasu, da ne bi motil duha, ki sta ga z bratsko ubranostjo zaznamovali posvečena samota in tišina. Malo po eni sem še enkrat dodal nekaj polen v meni ljubo kartuzijansko peč, potem pa razmišljal, kako pomembna je kontemplacija, svet tistih, ki se ne gredo dnevnega aktivizma, pa vseeno vplivajo, danes bi rekli z digitalizacijo duha. Kaj lahko naredi več kot iskren in globok priklon božjemu? Hvala, dragi bratje, za nočno izkušnjo, ki me je zbližala z bistvenim.

Na poti proti Ljubljani se pogovarjamo, kako so ljubljanske proslave praviloma predstave, kot da se vesela praznovalska srčnost Ljubljani ne spodobi. Taka je bila tudi letošnja Prešernova proslava. Na državni praznik bi kot državljan pričakoval, da proslavljamo nekaj skupnega in da se pri tem držimo vsaj nekaterih pravil. To pot ni bilo tako. Projekt ni bil Prešeren, ampak Svetlana Makarovič, z vsem svojim kulturnobojnim srdom. Ni šlo za spontanost pesnice, ampak za dobro izdelano režijo z naciljanim viškom.

Eni so zaploskali, eni odšli. Proslava/predstava, ki nas je razdelila. Na naslednji bo verjetno še kdo manjkal. Tako uzurpirani Prešernovi proslavi se obeta usoda udeležbe na dnevu državnosti in dnevu samostojnosti in enotnosti. Hudo bo, če bodo na njih samo še “naši”.

Spomnim se, kako je bilo v letih 1990 in 1991 v Planici, ki ima skoraj status državnega praznika. Na t. i. politični tribuni je desno spodaj mirno in neovirano stal Stane Dolanc, okrog pa ljudje stare in pomladne linije. Nič se mu ni zgodilo. Planica je od vseh in čez vse. Tako je bila na začetku tudi praznovanje pri Najevski lipi. Potem so prišli “naši” in drugih je bilo samo še za seme. V zadnjih letih se mi zdi ob lipi spet bolj pluralno.

Skoraj petdeset let smo v političnem in ideološkem enoumju opazovali in izkušali zmagoslavni koncept “naših”, ki imajo vedno prav, vse vodijo in vse kontrolirajo. S tem smo hoteli z osamosvojitvijo in demokratizacijo za vedno prekiniti, da bi se vrnilo spoštovanje drugega in drugačnega, da bi politiko vrnili v službo skupnega dobrega. Hudo bo, če bodo spet veljali samo eni, samo “naši”, s Svetlano Makarovič ali brez nje.

Pravijo, da hočejo depolitizirati RTV, nimajo pa težav s politizacijo Prešernove proslave.

(Komentar je bil najprej objavljen na osebnem facebook profilu.)



1 komentar

  1. Spoštovani nekdanji premier, kar ste zapisali res drži. Upam pa, da ste za delno tolažbo vsaj slišali ali prebrali odličen nagovor govornika g.Muhoviča na letošnji prešernijadi. Ta je bil vreden pozornosti.

Comments are closed.