Uboga ministrica za kulturo Asta Vrečko, koliko ima dela! Medtem ko komaj zmaguje napore s čiščenjem (»demokratizacijo«) na ministrstvu in v javnih zavodih (še zlasti na javni RTV) ter s pometanjem svinjarije pod preprogo v Fotopubu, kot strela z jasnega v javnost udari afera patra Rupnika. Požrtvovalna ministrica je napak razumela, da je strela udarila v Ministrstvo za kulturo in je začutila nujo, da takoj odreagira z vsem žarom prebujenstva – žal politikantsko in mimo svojih kompetenc. »Pater Rupnik naj vrne Prešernovo nagrado,« si je drznila zahtevati. Gospa ministrica, zelo huda je vaša višinska bolezen! Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada akademik dr. Jožef Muhovič je ministrico takoj argumentirano zavrnil, češ da za odvzem nagrade ni pravne podlage ne v zakonu o Prešernovi nagradi ne v statutu Prešernovega sklada. Morda si je eden izmed redkih žlahtnih razumnikov in umetnikov, ki še sme delovati v javnosti, zabil avtogol in ga bo ministrica posadila na kazensko klop.
Odvzem Prešernovih nagrad
Ne bo nas čudilo, če bo ministrica na vladi izsilila predlog novele Zakona o Prešernovi nagradi, s katero bi pravno uredili odvzemanje nagrad. Glasovalni stroj v državnem zboru bo novelo zakona sprejel po hitrem postopku. Kakršnakoli podobnost z novelo Zakona o RTV, vključno z veljavnostjo za nazaj, bo zgolj slučajna. In potem bomo lahko za malo malico pobirali nagrade vsem živim in pokojnim nagrajencem, za katere bo aktualna politika mimo strokovnih mnenj ugotovila, da si nagrad niso zaslužili.
Razmišljanjem cenjenih publicistov Boštjana M. Turka, Ivana Štuheca in Branka Cestnika o umetnosti, še zlasti pa teologiji in onečaščenem duhovništvu patra Rupnika je težko dodati karkoli tehtnega. Morda pa vendarle ne bi bilo odveč, če iz pozabe prikličemo laični pogled na Rupnikove mozaike, ki so nameščeni v zanje neprimernih arhitekturah baročnih in historičnih cerkva v Sloveniji, kar je bilo priobčeno v Časniku pred štirimi leti. Dobro bi bilo tudi, da bi veliki poznavalec cerkvenih financ Tino Mamić (urednik tiskane Domovine) odprl vprašanje, kam odtekajo nepredstavljivo velike vsote denarja, ki jih z »industrijo« mozaikov zasluži pater Rupnik s svojimi sodelavci v Centro Aletti.
Odvzem Nobelovih nagrad
Na Švedskem se je zapletlo okrog Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. Akademiki – člani komisije so se sprli zaredi predatorstva in komisija je razpadla, ne da bi izbrala nagrajenca. Spolna zavržna dejanja so bila dokazana možu članice komisije, in ne nagrajencu. Leto pozneje sta bila zato dva Nobelova nagrajenca za književnost, za leto 2018 Olga Tokarczuk in za leto 2019 Peter Handke. Tedaj je bilo mnogo Slovencev, ki so pametovali, da Handke, po očetu Avstrijec in po materi Slovenec, ne bi smel dobiti nagrade. Večina »poznavalcev«, ki ni prebrala enega samega Handkejevega dela, se je obešala na dejstvo, da je pisatelj žaloval za Jugoslavijo in cenil Miloševića. Namesto ponosa na književno delo Korošca slovenskih korenin je bilo južno od Karavank zmrdovanje nad umetnikovo osebnostjo. Še pomnimo govor ob prejemu nagrade, v katerega je Handke vključil vzklike Lavretanskih litanij Matere Božje v slovenščini? Pretresljivo, neponovljivo!
Upajmo, da gospa ministrica Vrečko Švedske akademije ne bo nadlegovala s predlogom odvzema nagrade Handkeju. Pravzaprav to ni v njenem interesu, saj v stranki, iz katere prihaja, mrgoli jugonostalgikov. Sanje o deset tisočih novih stanovanj v Ljubljani so pretkan projekt preobrazbe slovenske prestolnice v tretjo Jugoslavijo, o kateri si Handke ni drznil razmišljati.
Ne moremo z gotovostjo trditi, da progresivni ženski trio v vladi, ki ga sestavljajo ministrice za pravosodje, za zunanje zadeve in za kulturo, ne bo sprožil pobude za odvzem Nobelove nagrade za mir 1991 bivši zapornici, mjanmarski predsednici in ponovni zapornici Aung San Su Či. Prav v teh dneh smo lahko prebrali, da ji je sodišče prisodilo nadaljnjih sedem let zapora, skupaj triintrideset. Kako trdne dokaze za korupcijo in volilne prevare bivše predsednice je imelo sodišče, lahko samo ugibamo, kajti vojaški udar in neodvisnost sodstva nekako ne gresta najbolj skupaj. Tudi Svoboda ni nujno svoboda. Ne vemo (prosto po g. Mateju Toninu iz leta 2014), ali je Aung San Su Či politična zapornica ali političarka v zaporu. Drobnarije niso pomembne, nagrado bo morala vrniti tako po mnenju naših političark svetovnega formata kot tudi nahujskane slovenske črede, ki o Burmi in Myanmaru ne ve ničesar. »Ukradeno zunanjo politiko smo vrnili državljanom,« se glasi nesmisel, ki ga je izustila Fajonova. Gorje nam, če bi bilo to res, slabo se nam piše, če je iznašla samoupravno prebujensko diplomacijo.
Preimenovanje državne nagrade za kulturo
Za konec pa še konstruktivna pobuda, da članek ne bo izpadel preveč kritikastrsko. Prebujenska ministrica naj z armado levičarskih svetovalk in svetovalcev iz poimenovanja najvišje državne nagrade za kulturo počisti Prešerna. Bolje pozno kot nikoli. Odnos našega največjega pesnika do deklic, žensk in pijače je povsem nesprejemljiv za današnji čas. Ker smo Slovenci večni zamudniki, se bomo pač prebudili šele v času, ko bo glavni val woke ideologije v svetu že mimo. Poimenovanje nagrade po blaženem Slomšku, ki je bil Prešernov sošolec in dober znanec tudi v kasnejših letih njunega življenja, nikakor ne pride v poštev. Cerkev in vse, kar diši ali smrdi po njej, smo izločili iz države, pridržali pa smo si pravico do vmešavanja v njeno delovanje – vmešavanje od predsednice republike do zadnjega lista rumenega tiska. Kaj pa poimenovanje po Stanku Vrazu, čigar ilirsko gibanje je bilo predhodnik jugoslovanstva? Morda. Še najbolje bi bilo, da bi se nagrada imenovala po garaču na kulturnem in politično-revolucionarnem polju Edvardu Kardelju. Njegova neizprosna bojevitost in samoupravljanje vladajočo koalicijo navdihujta še danes. S poimenovanjem nagrade po Kardelju bi vsaj delno popravili usodno napako in veliko krivico, ki smo jo storili velikanu slovenskega in drugih jugoslovanskih narodov s preimenovanjem Univerze Edvarda Kardelja v Univerzo v Ljubljani. Pri Kardelju smo žal z woke ideologijo pred leti prehitevali.
