Rupnikovi mozaiki v vsako slovensko faro

Mozaik patra Marka Ivana Rupnika »Jezusovo spremenjenje na gori« v cerkvi sv. Petra v Črnomlju.V Črnomlju so slovesno praznovali 790-letnico župnije in dokončanje prenove notranjščine baročne župnijske cerkve sv. Petra. Škof msgr. Andrej Glavan je blagoslovil novi mozaik patra Marka Ivana Rupnika »Jezusovo spremenjenje na gori«. Po poročanju medijev (Dolenjski list, Družina) se da sklepati, da je mozaik s svojo kričečo likovno govorico povsem zasenčil skoraj osemstoletno bogato in burno zgodovino župnije in Črnomlja. Le kam je poniknil zgodovinski spomin, kje se je potuhnila hvaležnost do črnomalskih prednikov, tako vernikov kot duhovnikov – vključno s križniki? Čez tisoč vernikov je bilo vzhičenih ob »veliki kulturni pridobitvi« Bele krajine in tudi škof ter župnik sta izgubila občutek za bistvo praznovanja.

Še ena baročna cerkev je klonila pred nasilnim mozaikom podjetnega umetnika patra Rupnika. Le kje so skrbniki za lepoto in skladnost naših bogoslužnih prostorov – tako cerkveni kot državni? Mar se takoj poskrijejo v mišje luknje ob referencah svetovno znanega umetnika, kot so Lurd, Fatima, San Giovanni Rotondo? Nadnaravno velike človeške postave, ki so na mozaikih, lahko navdušujejo le v izredno velikih (novih) sakralnih prostorih. V slovenskih sorazmerno majhnih cerkvah (in celo kapelah) mozaiki žal učinkujejo groteskno navkljub razlagam teološkega ozadja motivov in likov na njih s strani avtorja. Členjena arhitektura baročnih cerkva je zabrisana, brezmejni mozaiki polnijo prezbiterije in silijo čez pilastre in svode ( na primer Vrhpolje pri Vipavi). Spet drugje je mozaik kot kulisa na gledališkem odru (na primer grob bl. A. Grozdeta na Zaplazu).

Spoštovani pater Rupnik, opravičujem se vam za mojo ostro in laično sodbo o vaših mozaikih. Za stanje v slovenski sakralni umetnosti ne obtožujem vas ampak predvsem naročnike, ki hlepijo po uniformiranosti in se ravnajo po modi. Vaše umetnine so, oprostite, modni artikli, po katerih hlastajo slovenski katoličani – od škofa do zadnjega vernika, ki pride v cerkev morda le k velikonočnemu žegnu. Zakonitost trga, napuh slovenskih katoličanov in neizmerna želja po prestižu so glavni krivci za nova in nova naročila, ki jim s težavo sledite kljub veliki ekipi sodelavcev. Zavedam se, da igram vlogo otroka v pravljici o Cesarjevih novih oblačilih in pri tem tvegam, da bom, nevzgojeni paglavec, deležen žuganja in oštevanja vseh tistih, ki občudujejo »nova oblačila« naših cerkva.

Črnomaljska cerkev doslej res ni imela srečne roke z oltarji, ki so bili pripeljani iz različnih krajev, tako glavni kot tudi oba stranska. Glavni oltar je bil prestavljen iz nekdanje ljubljanske bolnišnične cerkve sv. Križa(1), kajti črnomaljska cerkev je po spletu okoliščin ostala brez glavnega oltarja. Leseni oltar Janeza Vurnika so bili odstranili tik pred drugo svetovno in ga nameravali nadomestiti z novim, ki so ga naročili pri Francetu Goršetu. Žal je postavitev novega oltarja onemogočila vojna.

Je Rupnikov mozaik dokončna rešitev oltarnega prostora v cerkvi sv. Petra v Črnomlju? Bog ve. Katera slovenska cerkev je naslednja na vrsti za temeljito in uniformirano prenovo? Pater Rupnik ve.

Opomba:

(1) Komunistična oblast je  onečastila bolnišnično cerkev v Ljubljani. Vanjo je namestila inštalaterske in ključavničarske delavnice, ki so v njej delovale vse do njene rušitve ob gradnji Onkološkega inštituta. Te cerkve ne smemo zamenjevati s staro cerkvijo sv. Križa na Žalah, ki le zaradi bistroumnosti nadškofa Pogačnika še stoji, čeprav so revolucionarji načrtovali njeno rušenje.