O spornosti Rupnikove teologije in umetnosti (1. del)

Ob razkritju zlorab p. Marka Rupnika postaja vse bolj očitno, da ne more biti ustrezen pristop do problema ta, da se skuša Rupnikovo življenje povsem ločiti od njegovih del s področja teologije in umetnosti, kot je to skušal npr. storiti generalni predstojnik Družbe Jezusove z izjavo, da »njegova teologija ni dvomljiva, ampak njegovo obnašanje kot duhovnik pri opravljanju njegove duhovniške službe«. Rupnikov opus, kot pravilno ugotavlja Ivan Štuhec v nedavnem članku v Družini (https://www.druzina.si/clanek/dr-ivan-stuhec-primer-rupnik), je namreč preveč izrecno zamišljen kot celovit, totalen preplet življenja, misli in umetnostnega izraza, da bi se ga dalo tako secirati.

V tem smislu je hvalevreden poskus Janeza Juhanta, ki je v nedavnem članku v Časniku skušal potegniti kontinuiteto med Rupnikovim življenjem in njegovo teologijo preko domnevne žrtvene poteze njegove teologije, ki pa je žal Juhant ni izkazal na Rupnikovih besedilih, tako da ob branju njegovega članka ostaja nejasno, na katere konkretne izraze Rupnikove misli se to nanaša. Tudi v širšem, mednarodnem okviru še nisem zasledil obravnav, ki bi se kritično in na preverljiv način lotile kritike Rupnikove teologije. Prav tako še nisem zasledil besedil, ki bi se kritično lotila Rupnikove umetnosti v luči njegove teologije, čeprav sam Rupnik v svojih delih vleče te povezave.

V pričujočem zapisu bi rad nadoknadil to pomanjkanje, in sicer najprej tako, da bi neskromno opozoril na svoje besedilo, ki sem ga objavil leta 2019 v Časniku, v katerem sem na odlomkih zlasti dveh pomembnejših Rupnikovih teoloških del (Po Duhu, Družina 2018; Reči človek, Ognjišče 2001) pokazal, kako ta teolog zapada protestantskemu, pa tudi modernističnemu pojmovanju narave in kako je od tam le korak do amoralnega življenja (če je naša narava, kot uči Luter, povsem pokvarjena in ne moremo ne grešiti, si potem pač nima smisla prizadevati, da ne bi grešili). Zaradi aktualnosti tematike si drznem besedilo z manjšimi spremembami znova ponuditi v branje in ga dopolniti s poglavjem o Rupnikovi umetnosti.

Nasprotje med naravo in milostjo

Skozi celotno Rupnikovo knjigo Po Duhu se kot rdeča nit vleče ideja o tem, da je za pristno krščansko življenje bistven prehod od bivanja na način »posameznika« k bivanju na način »osebe«. »Posameznik« je po Rupniku človek, ki biva »po svoji naravi«, »oseba« pa biva »po Duhu«, tj. po nadnaravnem redu, po milosti Božji. Kljub temu, da Rupnik deklarativno pravi, da skupaj s »starimi cerkvenimi očeti«, na katere se tudi sicer rad sklicuje, ne priznava nasprotja med naravo in nadnaravo (str. 29), je prav to nasprotje stalna in osrednja tema celotnega dela (pa tudi drugih Rupnikovih del), ko pravi, da »v sebi zaznavamo sobivanje dveh teženj, konflikt dveh volj, od katerih obe želita zadovoljitev: ena, ki izraža našo osebno naravo, in druga, ki se z razodevanjem naravnega nagona upira prvi z neosebnim obrazom ter ne pusti prostora naši svobodi« (str. 53). Človek živi kot posameznik, če živi po naravi, ali kot pravi drugod »po nujnostih narave« (str. 93). Človek živi kot oseba, če ne živi po naravi: »Osnova človeškega bivanja ni človeška narava, ampak to, kar so grški očetje imenovali hypostasis – tisto, kar je spodaj, se pravi oseba« (str. 63). Kot prototip človeka, ki je zapustil svoje posamično bivanje po naravi in se predal nadnaravi ter s tem postal oseba, je Abraham, ki je pripravljen Bogu žrtvovati celo temeljno naravno dobrino – sina Izaka: »Gospodov klic vabi Abrahama, naj vstopi v novo obliko odnosov in zapusti način bivanja po naravi, se pravi domovinske in krvne vezi« (str. 59).  Morda je imel dr. Juhant v mislih to »žrtveno« razsežnost Rupnikove teologije, ko je o njej govoril svojem članku, ki sem ga uvodoma omenil.

Protestantsko stališče o padli naravi

Sedaj pa natančneje poglejmo, kaj Rupnik pojmuje pod »naravo«, katere naj bi se človek nekako osvobodil, če želi zaživeti nadnaravno življenje osebe. Kar je pri tem ključno, je, ali Rupnik zapada protestantski zmoti, da je naša narava (od izvirnega greha) povsem poškodovana in da ji zato ne smemo slediti, pač pa se ji radikalno odpovedati v prid nadnarave. Iz tega namreč izvira znamenita Lutrova teza, da se človek zveliča le po milosti (sola gratia), tj. po Božji dejavnosti in ne tudi po svojih, človeških delih, ki so tako ali drugače izraz človeške narave.

Pravoverno, katoliško stališče je drugačno, in sicer da je res izvirni greh ranil našo naravo, a ne do te mere, da bi bila povsem poškodovana, zlasti ne v smislu, da bi v naši naravi bila uničena zmožnost svobodne volje in zmožnost spoznanja naravno dosegljive resnice. Znano je namreč, da je Luter zlasti o teh dveh zmožnostih trdil, da ju je izvirni greh uničil, in to prav posebej v tistih aspektih, ki so vezani na zveličanje naše duše. O tem, da je naša volja od izvirnega greha dalje povsem zasužnjena hudiču in ne more prav nič več prispevati k zveličanju duše, je pisal v svojem De servo arbitrio (1525). Glede razuma in njegove zmožnosti, da bi nas kakorkoli usmerjal k dobremu in vsaj posredno k Bogu, pa se je rad slikovito izražal, da je razum »hudičeva vlačuga« ali da je »Aristotelova Etika skoraj v celoti največji sovražnik milosti« (v Aristotelovi etiki je namreč zajet vrhunec spoznanja tega, kaj je dobro, ki ga je premogel antični, naravni razum, nepodprt z milostjo).

Katoliški nauk pa pravi, da je naša narava poklicana k sodelovanju z milostjo v smislu, da človek sprejme s svobodno voljo delovanje milosti, razum pa jo k temu sprejemu usmerja s spoznanjem Božjega obstoja, njegovih lastnosti in naravnih moralnih načel. Da je luteransko stališče zmotno, je razvidno iz tega, da je po Lutru človek, ki živi v Božji milosti, hkrati pravičen in grešnik (simul iustus et peccator), saj njegova narava ostane do konca poškodovana in se zato ne more držati Božjih zapovedi, a ga Bog kljub temu s svojo milostjo (v katero ta človek zaupa) opravičuje v smislu, da mu ne prišteva tega kot greh: zato bo šel v nebesa, kljub temu, da greši dalje. Luter namreč gleda na poželenje, v katerega nas je pahnil greh, kot na nekaj nepremagljivega, čemur se celo opravičen človek ne more zoperstaviti (concupiscientia invincibilis). Skratka, gre za pojmovanje krščanstva, ki radikalno nasprotuje Jezusovemu nauku kot se kaže v Njegovem pozivu grešnici: »pojdi in ne greši več« (Jn 8, 11).

Kaj ima v mislih Rupnik, ko govori o naravi?             

Če natančneje pogledamo, lahko vidimo, da Rupnik v omenjeni knjigi uči v bistvu isti nauk kot Luter. Najprej poglejmo, ali je narava, o kateri govori Rupnik, tista, o kateri govori Luter oz. o kateri govorimo tudi katoličani. Kajti na ravni definicije narave smo si z Lutrom edini, in sicer da je z naravo mišljeno to, kar izražamo s splošno definicijo človeka (da je torej človek, po Aristotelu, razumno živo bitje). Očitno smo si tu edini tudi z Rupnikom, saj tudi po njem narava odgovarja na vprašanje, kaj (lat. quid) je človek, zato pa jo povezuje v opombi na str. 63 s quid-om človeka, o katerem govori v citatu Bulgakov. Ta narava je izražena v vrstnem pojmu (razumno živo bitje je vrstni pojem), zato pa Rupnik pravi, da je življenje po naravi obenem življenje »po naši vrsti« (str. 81). Tu torej vidimo, da ni težav. Ko Rupnik govori o naravi, očitno misli v temelju na isto stvarnost kot Luter in katoliški nauk.

Ali Rupnik odreka padli človeški naravi svobodno voljo?

Reklo bi se, da Rupnik tej naravi v skladu z Lutrom odreka svobodno voljo. Narava je namreč po Rupniku izrazito nesvobodna, »saj naravi gospodujejo zakoni, ki so izraz nujnosti« (str. 59). Pravo krščansko življenje, življenje osebe se zato ne dogaja »po miselnosti posamičnega jaza, po nujnostih narave, ampak po svobodi odnosa« (str. 93). Svoboda odnosa, ki je značilna za osebno življenje, predpostavlja torej odklon od narave, ki je po svojem bistvu nesvobodna. Rupnik še drugače izrazi svoj leitmotiv, ko pravi, da se človek mora »povzpeti na višjo bivanjsko raven, ki bi mu omogočila, da bi v odnosu do svoje narave živel svobodno. Pekel tega jaza je torej v nesvobodi. Jaz ne bo nikoli svoboden od samega sebe, kajti njegova zavest je priklenjena na potrebe narave« (str. 98).

Podobnih odlomkov je še veliko več (str. 67, 69, 74, 99, 109 … podobno najdemo tudi npr. v Reči človek, str. 78-79). V njih Rupnik za razliko od Lutra ne trdi izrecno, da je nesvobodnost narave povzročena od izvirnega greha, vendar to najverjetneje predpostavlja (sodeč tudi po Reči človek, str. 77 sl.), saj najbrž noče trditi, da človeški naravi sploh in v nobenem smislu (torej tudi pred izvirnim grehom) ne pripada svobodna volja, kar bi bila še hujša herezija od Lutrove, saj bi pomenila pristanek na popoln determinizem in z njim na materializem ali panteizem. Torej vidimo, da sta Luter in Rupnik tukaj soglasna: V naši padli naravi ni svobodne volje, svobodo prinaša šele Božja milost. Gre torej za stališče, ki ga je obsodil tridentinski koncil v 5. kanonu 6. zasedanja, ki se glasi takole: »Če kdorkoli trdi, da je od Adamovega greha dalje svobodna volja v človeku izgubljena in uničena; ali da je to le beseda, ki pa ji ne ustreza nič stvarnega, le prevara, ki jo je vpeljal v Cerkev hudič – bodi izobčen«.

9 komentarjev

  1. Čestitam in hvala lepa, g.Kerže!
    Nekaj je gnilega v tej vatikanski deželi in v njenih stranskih ulicah.
    Malo vem, ampak svobodno lahko rečem, da je skrajno žalostno in pomensko pomembno izreči, da je potrebno trideset let ali celo več po vdoru “rupnikove teologije” v špico delovanja rimokatoliške cerkve na več načinov; najmanj trije so dejavni, analizirati, razpravljati, opravičevati in utemeljevati kaj je in kaj ni prav.Ampak tako to je, časi so prinesli to, pa Panchamamo in še marsikaj.

    V nekaj komentarjih drugje, v Domovini, mislim, na Ognjišču ni več komentiranja, sem jasno kot neroden laik zapisal, da je rokohitrska izjava vseh slovenskih škofov o Rupnikovi umetnosti visokoverjetno povsem zgrešena, skregana z logiko enostavnih in osnovnih dejstev. Kot drugo je škofovska izjava , saj utemeljitve sploh ni, pubertetniška, špekulativna, nervozna in predvsem izraz neke uveljavljene uradniške cerkvene etike “v socialistični družbi”, ko nekdo nekaj kar ne bi bilo še treba, prav po otročje brani, brez, da ga je kdo kaj vprašal, oziroma sploh (še) ni potrebe za to, ker so veliko pomembnejše zadeve na mizi iz tega primera.
    Pisal sem, da je zadeva močno pomebna, strašno velika in kompleksna in preobilna za tako enostavno pubertetniško in aktivistično obravnavo, kot je izpadlo po škofovski izjavi, ki jo nihče ni niti dosti pričakoval.Pričakovali smo, laiki in tečneži, ki smo vznemirjeni in firbični, nekaj povsem drugega, kar pa se je skrilo za pospološenjko, lahkotno, nepremišljeno, floskularno izražanje v stilu popoldanskih radijskih poročil. Na žalost.

    Nisem pisal o tem, da znam zadeve razlagati, napisal sem, da nimam kompetenc, absolutno sem grozno premajhen za kaj takega, ampak, da vem le toliko, da izrečem, da bo treba zadevo zelo natančno, kot nikoli še v zgodovini Cerkve zadevo razstaviti na nano prafaktorje in zadeve iz Rupnikove simbioze nauka
    vere Jezusa Kristusa skupaj z najfinejšo čustveno inteligenčnostjo rafiniranega svetništva ob nenehni strogi in absolutni podpori in ob nadzoru Sv.Duha sestaviti nazaj in objaviti Urbi et Orbi ali zadeve klapajo ali ne klapajo. Enostavneje povedati je težko. Potrebno bo v3eliko dela in mozganja preden bo vrhovna cerkev in ne nivo škofovskih konferenc, za Božjo voljo, izdal “vrhovno mnenje” kajti gre za velikansko zadevo.
    Meni je jasno, da , konkretno, rupnikova umetnost ne drži vode iz bazena totalno kristalne jedrne Jezusove šole z obal Galilejskega morja, ki jo je predajal Apostolom. Ne drži in pika. Da se razložiti, ampak zapisal sem, da sem nekompetenten in nepoklican in se tega niti ne lotim.
    Čisto na kratko, občudujem perfekten, kratek spis avtorja, ki je sila pomemben in je sila korajžen v sebi, ker išče in pokaze čistost, jasnino in v njem ni kančka spotikanja, dvoma ali lahkotnosti.

    Ne dvomim sekunde, da Rupnikova akcijska umetnost z navdihom “vzhoda” ali kako so jo že popularno nekateri imenovali zaradi upodobitev, ki da so sorodne in podobne ruski ikonografiji in, da je bila zelo všeč sv.Janezu Pavlu drugemu…ne spoznam se, lahko le rečem, da je ikonografska umetnost všeč tudi meni, ampak ne vzdrži ocene, da bi bila nivojsko v svojem bogastvu sporočilnosti podobna ali enaka tisti umetnosti, ki svojo zemeljsko nedoseženost razkazuje v vsem sijaju Božjega v Siktinski kapeli.Edini Rupnikov mozaik sem videl v živo na Zaplazu.

    Kako naj, dragi slovenski škofje, moje “človeško, naravno” v sebi in kako naj moje “osebnostno” srkanje Stvarstva, ki se mi dogaja po slamici z velikim pretokom, kadar tako pride, kanaliziram možgansko miselno razumsko , telesno kompleksno logistično z živčnim odzivanjem v navezi z energijskim nabojem, ki sega v samo drobovje Duše in čustveno duhovno, ki je zmožno prositi, iskati, potrpeti, čakati in morda sprejemati Milost Božjo kot zadnjo slamico pred utopitvijo z vsem, kar mi kot konflikt polaga pred vsa moja tipala zaznave in registriranja zaznav zdaj neka zmešana, več kot očitno sporna, zelo sporna, Rupnikova umetnost, ki bi morala biti po toliko letih ustvarjanja in hkratnih demonskih grehov ob njej in z njo absolutno prečiščena, kristalno sijoča kot jasnost Janezovega krsta Jezusovega v reki Jordan in se rokovnjaško prevratniško tepe z vsebinami, ki bi jih naj predstavljala..?

    V redu.Rupnik je naredil veliko umetnost. In ustvaril je strahoten konflikt.
    Kdo bo zdaj utemeljil in dokazal, da se ta konflikt ni zaredil v podobe, ne fizikalno, ne energetsko?
    Poiskusim samo nakazati, kaj doživljam kot laik. En primer enostavnosti.
    Recimo, na Zaplazu, Lojze Grozde, nemo stojim in podoživljam se potapljam v svetnikovo življenje, vsaj s tistim kar mi je poznano in me oplaja in me dviguje in iščem svetosti in bleščave na mozaičnih podobah, ki naj bi bile kristali vere v vsakem kamenčku Jezusovega sporočila vsej Očetovi čredi na Zemlji, pa jih sprejemam take kot so, navidezno lepe, privlačne očem in jih pridevam take kot so k dojemanju in k bivanju Grozdeta med nami, ko ga pogosto prosim za njegovo pomoč sinovoma pri učenju vseh sort in kalibrov zadev v odraščanju…in vedno so se mi v preteklosti porajala mikro vmesna vprašanjca o njegovi, o Rupnikovi sporočilnosti dinamike na slikah, Jezusove črne oči, divjost barv in leska zlata in tako dalje, seveda gre za vkomponiranost duha in energij.
    Pri kateri umetnosti pa tega ni, lepo vas prosim? Vedno iščemo, tipamo in prebiramo ocene poznavalcev in si kimamo kako fino in visokoleteče je vse skupaj. Vedno je to iskanje in prepotrjevanje prisotno, ker duh, ker misel, ker čustvo išče in sklapa in sklada in doživlja in poustvarja in, kar je najvažnejše, počne vsaj dve stvari in sicer :
    Ob prošnjah išče opore in potrjevanja in vrta v globine možne povezanosti s svetnikom Onstran in ga nagovarja, sodeluje, debatira in ga prosi, hkrati pa diha v zavedanju, da bo iz vseobsežne matrice bivanja in dogajanja izšla kapljica Božje Milosti, ne veš v kaki obliki -in- verjameš ta se bo to zgodilo-gre za velikansko dogajanje…bodo prošnje uslišane ali bo sledil padec, tišina in novo iskanje, in podobno.

    In zdaj naj bi jaz osebno po vsem, kar se je nabruhalo na svetlo o Rupnikovem “opusu”, jaz bil sposoben sfiltrirati, tako, da ne bi vplivalo na mojo zavest, rekavši si, ker so pač škofje nekaj zapisali političnega, ta multiplicirana Rupnikova pregreha, celo trdosrčna prevarantska, koristoljubna pregreha, polna napuha in požrtnosti nima vpliva na vse kar sem obdelal laično v gornjih odstavkih?

    Nemogoče sfiltrirati, nemogoče sprejemati, nemogoče eliminirati, odmisliti. Ne bo šlo. Ne me prepričevati,
    da bo treba početi nemogoče in pred Rupnikovimi upodobitvami izvajati nove prošnje, nova sprejetja “drugačnosti”, nadevanje filtrov za čistost podob in njihovih energij, ne, to ne bo šlo. Jaz ne.

    Najbolj zdravo zame je povleči čeznje črn baržunasti zastor in počakati nek papežev (ne od škofov) Urbi et Orbi razglas kaj je z obravnavano umetnostjo in, če bo treba praskati in štemati, se bo pač štemalo.
    Štemaje za zdravje in čistost Cerkve. Mi se bomo že pobrigali zase.Brez skrbi, bomo se.
    Rupnikove umetnosti ne sprejemam več, popackana je in ne vem kako globoko, bojim se , da skozi in skozi. Čez njo sem že potegnil težak baržunast, črn zastor.
    In bom zapisal, da to je tako , zdaj pa naj poklicani utemeljijo, da nimam prav.Če preje bodo izdelali poročilo in ga bo sam papež razglasil na eno lepo deževno Soboto, toliko lepše bo. Pa še strela naj useka v vrh kupole sv.Petra, bo slika bolj dramatična-le bojim se, da je Najvišjega malo minilo, da bi nam namenil Milosti v obliki strele.
    Hvala za fantastičen in zelo zdrel (2019 se je že rodilo spoznanje!) brezkompromisen spis avtorju, g.Keržetu, boljši že ne more biti v tem času, ki pove kaj je znanstvenikom iz Jezusove črede za storiti in za potegniti črto ne glede na čisto vse.
    Pokorno javljam, to je to.
    Lahko je kaka točka za sinodalnost, nič nimam proti.

  2. Gornje mnenje Iva Keržeta mi kliče v spomin Jezusovo priliko o farizeju in cestninarju-prim.lk.18,9-13,zato zelo dvomim,da si želim prebrati še kakšno nadaljevanje.

    • Nikakor gospa Bernarda, nikakor. Tu gre le za bratsko opominjanje. V Cerkvi smo poklicani, da se opozarjamo na zmote, v katere zapadamo, da bi se od njih odvrnili in se jih osvobodili. V duhu onega: “pojdi in ne greši več!”

  3. Škofje imajo prefiltirano že dolga leta, od takrat ko so jim bile Rupnikove devijacije naznanjane. Sedaj pa je za njih problem samo eden, kako spet nagovorit stare mamce, uboge udove, da odprejo svoje mošničke, za nove umetnine, če se odločijo te poslat na smetišče. Imam predlog, naj ponudijo deviacije, bogatim arabcem, jih bojo vdelali v svoja domovanja, luksuzne jahte…. in imeli zgodbe deviantnega jezuita in zlorabljenih nun.

  4. Koga “opominjate”,g.Kerže? Saj zgoraj niste pisali osebnega pisma p.Rupniku. Tudi njegov predstojnik niste. Pred javnostjo ga precej nebratsko obtožujete “zlorab” za povrh pa še “krivoverstva”, čeprav priznavate, da njegov opus nikakor ni celostno ovrednoten. To ni bratsko opominjanje. Vsak od nas pozna svoj greh, tudi p. Marko Ivan Rupnik . Počakajmo sodbo Pristojnega.
    Pa še eno provokativno vprašanje: Je bila tudi sv. Klara, ki je ob zgledu sv. Frančiška pri osemnajstih pobegnila od doma k njemu in pristala brez svojih las pri sv. Damianu, zavedena oz. zlorabljena?
    Če je nekdo zavezan k spovedni molčečnosti, se seveda ne more niti zagovarjati niti braniti pred kakršnimikoli obtožbami-po drugi strani pa tistih, ki so ga obtožili z javnim pripovedovanjem v medijih o tem, česa so se(naj bi se)spovedali, ne veže nobena zaveza molka. Veste ,koliko krivičnih obtožb je že bilo podanih proti katoliškim duhovnikom in redovnikom od nasprotnikov Cerkve? P. Marko Ivan Rupnik bo to z Božjo pomočjo prestal, ampak ali moramo res tudi katoličani sami javno obtoževati svoje brate in sestre?

    • Njegovo delo (knjige, mozaiki) je javno, zato mora biti tudi opomin javen: da bi se zaščitilo zlasti konzumente njegovih del.

  5. Zakaj se iz dneva v dan mrcvari patra, ki je izpred tri desetletja zlorabljal odrasle, ponoletne ženske z doktorati, misijonarja, ki je zlorabil 100 afriških mladoletnih, nemočnih otrok pa se pusti pri mir? Misijonar, ki ni tako pomemben ni nikomur zanimiv? Odrasle ženske z doktorati je treba vzeti v bran prej kot stotine nedolžnih mladoletnih otrok? Hinavščina in politika je v ozadju? Svetega očeta Frančiška bi radi zrušili, z misijonarjem in otroci ga očitno ne morete zadosti učinkovito.

  6. Večji je vpliv nekoga, bolj je treba opozarjati na njegove zablode, ker vplivajo na širši krog ljudi.
    Je pa treba seveda preganjati vse zlorabe. Katerega misijonarja ste imeli v mislih?

    • Mislim, da ste zelo lepo analizirali nekatera dela p. Rupnika in jih podkrepili s citati in celo številkami strani njegovih knjig. Od komentatorjev bi pričakoval konkretne pripombe in sporne trditve v vaši analizi ne pa kar pavšalno kritiko, ki na koncu nič ne pove in nikomur ne koristi.

Comments are closed.