Delo Nine Lončar, profesorice geografije in zgodovine, danes pa bibliotekarke v Enoti za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice v Mariboru, bo zagotovo pripomoglo k razsvetlitvi dogajanja v coni A STO v prvih letih po sporu z Kominformom. Gre za predelano oziroma dopolnjeno diplomsko delo, ki ga je avtorica opravila na tedanji Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (danes Filozofska fakulteta) pod mentorstvom red. prof. dr. Jerce Vodušek Starič in ob somentorstvu akademika dr. Jožeta Pirjevca leta 2003.
Avtorica je pregledala precej arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije, v Narodni in študijski knjižnici v Trstu in v Archivio di Stato v Trstu.
Ko se je Ivo Sanader nekako pol leta po svojem odstopu s položaju predsednika stranke in vlade v svoji stiski in revi odločil, da vzame škarje in platno nazaj, je s svojim poskusom klavrno propadel. Pravzaprav je s tem na neki način celo pospešil svojo pot v Remetinec, ki se ji je skušal izogniti. Jankovićevi apetiti po vrnitvi v nacionalno areno so na moč podobni Sanaderjevim. Vendar Pozitivna Slovenija ni HDZ, ni stranka s kakršno koli tradicijo ali samostojnim pomenom. Ker težava večine levosredinskega dela političnega prostora ni zgolj v njegovem vsebinskem profilu, marveč že čisto v izhodišču tudi to, da strank kot političnih dejavnikov ne jemlje čisto resno, je štartni položaj ljubljanskega župana bistveno boljši od Hrvatovega.
Spomenik revoluciji na Trgu republike v Ljubljani bi bilo najbolje preimenovati v spomenik vsem padlim za domovino in žrtvam revolucije. (Slovenija je ena od redkih držav, kjer nimamo spomenika neznanemu junaku – anonimnemu padlemu, ki pooseblja vse padle.) Preimenovanje spomenika in njegov poklon svojim lastnim žrtvam in tistim, ki niso padli za revolucijo, ampak za domovino – na tej in oni strani, bi pomenil dostojanstven odgovor na nasilno revolucijo, ki ji je bil spomenik prvotno postavljen. Državna zastava, ki z druge strani profanega, banalnega parkirišča deluje improvizirano, skoraj skavtsko, bi se tako lahko preselila ob bok spomeniku, ki se – sam po sebi umetniško delo – zdaj v zadregi skriva pod drevesi in ne sporoča več ničesar, vsaj ne ničesar pozitivnega.
15. nedelja med letom nam prinaša tisto tako znano priliko, ki jo najdemo samo v Lukovem evangeliju, to pa je zgodba o “usmiljenem Samarijanu”. Tako znana se nam zdi tale zgodba, da jo večkrat zelo … Beri dalje
S hčerama sem bil otroškem igrišču. Medtem, ko sta se oni dve igrali, sem poslušal skupno deklet starih med 12 in 15 let, ki so se zibale na enem od rekvizitov. Rahlo so se dolgočasile in začele so z igro „izziv ali resnica“. Eno od deklet je doletel izziv, da je morala pozvoniti pri bližnji hiši in vprašati za pot do cerkve. Dekle je sicer malo poenostavilo zahtevnost izziva, a vseeno pozvonilo pri hiši. Ni ji bilo čisto lahko. A bil je izziv.
Mladi, otroci potrebujejo izzive (odrasli seveda tudi nismo izjema). Pravzaprav je pravi izziv najboljša motivacija. In kaj sploh je izziv? Izziv je za posameznika dejavnost, ki jo zmore narediti, če vloži dovolj veliko mero del in koncentracije. Je nekaj, za kar v prvem trenutku misli, da je nemogoče. Obenem pa je tako privlačno, da vodi k premagovanju praga nemogočega.
AFORIZMI. O človeku imam podobno mnenje kot Sveti Avguštin; a ga imam kljub temu rad. Bog ljudi nedvomno pozna bolje, kot jih je poznal Avguštin, in si o njih najbrž dela še manj utvar. A … Beri dalje
Pred skoraj natanko sto dvajsetimi leti, 7. julija 1893, rojeni Miroslav Krleža verjetno ni samo največji hrvaški pisatelj, pač pa bi po pravici sodil med prvo peterico evropskih literarnih velikanov dvajsetega stoletja. Tam ga navadno … Beri dalje
Predsednica vlade trdi: “Družine in otroci nimajo politične stranke, imajo pa zavezo, da bom kot predsednica vlade jaz njihov zagovornik:” Kot prvo me prizadane, da zanikate obstoj stranke Nova Slovenija, ki si edina v polnosti prizadeva za družino. Zanikate tudi obstoj nestrankarskih organizacij, ki so že ogromno naredile za družino in otroke, kot so npr. Družinska pobuda, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, zavod Iskreni.net. Morda pa teh organizacij ne želite priznati, ker delajo v nasprotju z vašim pogledom na družino?
Prosim Vas: ne zametujte tradicije. Kajti brez nje ne bi bilo nikogar, ki bi mu lahko vladali! Tradicionalna družina je preživela že mnogo (še težjih) časov. In bo tudi našega!
V minulih dneh ni težko opaziti, da se razmere radikalizirajo. Rada bi verjela, da so to krčeviti udarci umirajočega … Z več koncev je slišati, da vladajoča struktura ustrahuje javne uslužbence (da ne govorim o mestni upravi v Ljubljani, kjer je to stalna praksa), zdaj pa smo priča tudi pozivom k omejevanju svobode govora javnih uslužbencev.
V Dražgošah se vsako leto zbere vrsta naših vidnih politikov. Partizanske uniforme so obvezna kulisa, fotografije uniformirancev, ki se z orožjem sprehajajo naokoli, zlahka najdemo na tudi spletu. V podobnem okolju na nedavnem dogodku pri Taborski steni nad Belco je bil na primer med drugimi opažen tudi predsednik državnega zbora.
Zamislite si, da bi nekdo patentiral število pi. Bi bilo potem logično, da bi za vsako rabo kroga v vesolju podjetnežu morali plačevati? Koliko krogov vsebuje recimo navaden bicikel? Sploh ne samo dveh, kot sem hotel površno najprej zapisati, okrogla so še vsa kolesa prenosa, tudi ogrodje ima večinoma okrogel presek, pa veriga je iz krogcev … No, vrli izumitelj bi se sicer lahko hvalil, da je nadvse natančno izračunal število in pri tem odpravil nekaj klasičnih spodrsljajev pri računanju. Ampak, še vedno: si lahko kdo lasti število pi? Primerjava je zelo nenatančna, ker je nalašč skrajno pretirana, pa vendar: podobno doživljam ofenzivo biotehniloške korporacije Monsanto na genetski material. Moram priznati, da o patentni zakonodaji nimam pojma. Vem pa, da občasno slišim za patente, ki so nezaslišani. Ki jih lahko dopušča samo slaba zakonodaja.
27. junija so se zbrali predstavniki 39 organizacij, da bi skupaj naredili kakšen korak za svetlejšo prihodnost. Ob silni medijski blokadi samega dogodka, je bil glavni medijski dogodek izjava vstajnikov naslednji dan. V njej nas pošiljajo v kot in sporočajo naj bomo tiho, menda zaradi Janše in Omana na javni tribuni. Tukaj se heci počasi nehajo. Kdo so oni, da bodo govorili, da moramo biti tiho? Kolikor razumem demokracijo, vsak lahko pove, kar misli. Ti pa še iz plenic niso zlezli in že hočejo utišati tiste, s katerimi se ne strinjajo. Kaj bi šele bilo, če bi res prišli na oblast, ki si jo tako želijo? Dragi vodje vstajnikov, potrudili se bomo, da ne boste prišli na oblast. Iz čisto preprostega razloga: Ker niste demokrati. Ker nas hočete utišati, namesto, da bi se soočili z našimi argumenti.
HOMILIJA na 14. navadno nedeljo. Sestre in bratje! Oni dan sem med preklapljanjem po televizorju naletel na sejo državnega zbora in gola radovednost mi ni pustila, da ne bi za nekaj trenutkov prisluhnil vrlim možem … Beri dalje
Kljub porazni ekonomski situaciji pri nas, ta postaja vse bolj plansko usmerjena, podprta s kupom v tujini drago izposojenega denarja, na žalost porabljenega za vprašljive državne pomoči, kar že v naprej kaže na dokončno sesutje naših javnih financ, pa narod, vključno s predsednikom republike, verjame, da se bomo izvlekli iz trenutne situacije in bili še naprej (sic!) gospodarji na svoji zemlji. Luč na koncu tunela pa vendar sveti. Le čakamo lahko, da bo globalizacija opravila svoje. Majhno in izvozno naravnano gospodarstvo, odvisno od razvitega in zdravega kapitalizma, marljivost in pridnost slovenskega življa ter intelektualen naboj v idejah slovenske pomladi so gradniki novih perspektiv.
Do nedavnega smo se Slovenci hvalili s prikupno podobo, ki jo je za časa francoske okupacije (“Ilirije oživljene”), za seboj pustil Charles Nodier, funkcionar takratne uprave, ki je zapisal: »…to ljudstvo Ilirije, tako prostodušno v svojih čustvih, tako zgledno v navadah, tako zvesto v svojih srcih in mislih, pa vendar je tako nedoraslo vsem vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov! To je ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez zlih ljudi, kjer si mogel z denarjem na dlani prepotovati vso Ilirijo. To je narod, ki smo ga šele mi Francozi morali učiti, čemu služita ključ in ključavnica…« Od takrat smo Slovenci doživeli veliko hudega., pojavljale so se naše nove podobe.
Prav zabava me, ko poslušam, kako demonstranti na legendarnem kairskem Tahrirju z navdušenjem pozdravljajo počasni vojaški prevzem oblasti v Egiptu. Pri tem vsaj do takrat, ko in če bo zgodba postala res krvava, ni najbolj zabavna kratkost človeškega spomina, ki je znana povsod po svetu. Le naravnost smešno je, če celo razumni ljudje samo zaradi tega, da bi še naprej imeli pravljico, še leta 2013 huronsko vzklikajo tisti sili, ki bi se je morali najprej otresti. V tem je Egipt presenetljivo podoben tudi Sloveniji, kjer se nikakor ne moremo prebiti do zdravljenja korenin svojih težav, ker se preveč bojimo, da bi s tem prizadeli tiste, ki imajo v rokah ključe naše povojne občestvene pravljice, čeravno so že dolgo v samem jedru problema in njegovi glavni ohranjevalci.
Bom zelo zgoščen. Kot vidimo iz zadnjih dogodkov v Franciji (množične demonstracije in bdenja v prid družini), ni Cerkev edina, ki se upira nameram spolne revolucije. Zahteve gejevskega gibanja postavljajo pod vprašaj tudi drugi družbenih igralci. Kaj se dogaja?
AFORIZMI. Nauk tradicionalne, konformistične meščanske morale, ki (pogosto v imenu krščanstva) narekuje solidarnost do bednih in nesrečnih, vsebuje implicitni argument preračunljivosti in povračila: »Do nesrečnih ravnaj lepo, ker utegne nesreča nekoč doleteti tudi tebe.« Nietzsche … Beri dalje
INTERVJU. Objavljamo krajši intervju z ljubljanskim nadškofom in metropolitom msgr. dr. Antonom Stresom o aktualnih temah v Cerkiv in družbi.
Dr. Stres o davku na nepremičnine: V javnosti smo že poudarili, da je predlog zakona o davku na nepremičnine za nas nesprejemljiv. Razlogov je veliko, vseh tukaj ne morem navesti, ampak samo najbolj očitne. Prvič, to bi bila edinstvena izjema v Evropski uniji: nobena članica EU in tudi večina drugih evropskih držav ne obdavčuje bogoslužnih prostorov. Drugič, to empirično dejstvo, da v evropski demokratični praksi verski objekti niso obdavčeni, ni naključje, ampak za to obstajajo globoki razlogi. Neobdavčenost prostorov za verske dejavnosti je namreč povezana z versko svobodo.
Takšno je sporočilo (brez vprašaja) nedavnega političnega dogovora o večletnem finančnem okviru EU 2014-2020 (t.i. finančna perspektiva), ki ga ni spremljalo posebno navdušenje, saj se je prvič zgodilo, da je večletni programski proračun nižji od predhodnega (t.j. 2007-2013). Proračunski rez na ravni EU je s svojimi posebnostmi pravzaprav logična posledica občutljivega finančno-gospodarskega položaja držav članic EU.»Bolje golob v roki, kakor vrabec na strehi«, bi lahko hudomušno dodal k politiki zategovanja pasu, ki je aktualna tudi pri nas. Naj spomnim, da si je slovenska vlada med svoje prioritete postavila tudi učinkovito porabo evropskih sredstev za novo perspektivo 2014-2020.
Ob nedavnem praznovanju dneva državnosti je znova postalo očitno, da smo razdvojen in nespravljen narod. Uradno smo se sicer spravili že leto pred razglasitvijo neodvisnosti, a nespravljeni po mojem mnenju ostajamo, ker v spravo ne vlagamo dovolj naporov in ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči. Najgloblji prepad v slovenskem narodu poteka med »komunistično-partizanskim« in »katoliško-domobranskim« taborom. Korenine tega razkola segajo v čas precej pred drugo svetovno vojno, ko se je konflikt med obema stranema zaostril. V ozadju tega razkola je nasprotje med nazoroma, ki imata zelo različne poglede na zgodovino in razvoj človeštva ter vlogo religije pri tem.