HOMILIJA na 14. navadno nedeljo.
Sestre in bratje!
Oni dan sem med preklapljanjem po televizorju naletel na sejo državnega zbora in gola radovednost mi ni pustila, da ne bi za nekaj trenutkov prisluhnil vrlim možem in ženam, ki jim je narod izkazal svoje zaupanje na volitvah. Saj ne da bi se slepil; nekako sem vnaprej slutil, da bom razočaran; morda pa sem pričakoval celo svojevrstno zabavo, ki ti jo takšen program pač utegne ponuditi. No, zabave, žal, ni bilo, grenko razočaranje pa je prišlo kar kmalu. Hitro je bilo namreč moč opaziti, da poslancem ni kaj prida do tega, da bi rešili zastavljeni problem, ampak je bil glavni namen njihovih razgovorov predvsem ta, kako nasprotno stran čimbolj oblatiti in nadvladati z argumenti. Kako jim je to uspevalo, raje ne bi sodil, mi je pa prizor dal priložnost za razmislek.
Zanimiv mi je samostalnik, ki definira omenjene može in žene: poslanci in poslanke. Pomeni, da so bili nekam poslani, da imajo nek namen. Še več: dana jim je bila oblast, da nekaj storijo. Vsaka oblast seveda prinaša določene ugodnosti (nad le-temi vrli Slovenci sila radi vihamo nosove), a seveda so v paketu tudi odgovornosti. Ali je odgovorno oblast uporabljati zgolj za iskanje lastnih privilegijev? Upam, da si znamo na to vprašanje vsi ustrezno odgovoriti.
Zakaj torej toliko govora o poslancih, tej najbolj osovraženi, pa kljub temu najbolj pribljubljeni temi? Nanje sem se spomnil ob današnjem evangeliju. Tudi Jezus si je izvolil poslance (sicer ne 90, ampak 72) in jih s poverjeno oblastjo poslal, da nekaj storijo v njegovem imenu. Poslal jih je kakor jagnjeta med volkove (pri prej omenjenih možeh in ženah je večkrat žal slutiti kvečjemu obratno), brez torbe, denarnice, sandal, službenih avtomobilov in beneficiranih stažev; poslal jih je oznanjevat prihod Božjega kraljestva. Brez vsega so šli, da bi ljudstvu dali vse. Seveda so bili ti poslanci nad svojo oblastjo fascinirani: kar niso mogli verjeti, da zmorejo ozdravljati bolnike in da so jim v Jezusovem imenu pokorni celo hudi duhovi. A Jezus noče, da bi jih ta dejstva zavedla in da bi jih zaupana jim oblast pokvarila: ni toliko pomembno to, da so ti pokorni hudi duhovi – kar tako ali tako ni tvoje delo – ampak to, da je tvoje ime zapisano v nebesih. Jasno je torej izpostavljen najvišji cilj in smoter vsakega oznanjevalca in slednjič vsakega Kristusovega učenca: vsa oblast ti je dana zato, da bi lažje dosegel Božje zveličanje.
Ko se zazremo v človeško zgodovino, nam na situ časa največkrat ostanejo imena oblastnikov ter vojn, ki so jih bíli. »Zgodovina skriva laži in nosi brazgotine naših vojn,« so nekoč peli Guns N’ Roses. V tem lahko vidimo bridko resnico, kako šibko je v resnici človeštvo, saj je ničkolikokrat zlorabilo dano mu oblast, da bi širilo Božje kraljestvo miru, ljubezni in resnice. Nič kaj boljši ne postajamo pri tem, saj največje zablode človeštva sodijo v zelo moderne čase.
A ne samo vladarjem, prav vsakemu od nas je bila zaupana neka oblast, torej tudi neka odgovornost. Morda je to na delovnem mestu, v nekem službenem ali šolskem projektu, na javnem položaju, v družinski vlogi, v Cerkvi… Nobeden od nas ni brez te odgovornosti, saj smo slednjič že po krstu vsi poslani k širjenju Božjega kraljestva. Tistih 72 je zgolj predpodoba vse Cerkve; v resnici pa smo danes vsi krščeni lahko imenovani poslanci. Zato je prav, da ob tem razmislimo, kako zaupano nam odgovornost v resnici živimo: jo morda izkoriščamo, jo tajimo, se pred njo skrivamo… Ali pa z iskrenim namenom delamo vse, kar je v naši moči, da upravičimo zaupanje, ki ga je v nas položil Kristus?
Bog daj, da bi tudi naša imena bila zapisana v nebesih!
