V teh dneh leta 1945 so v Sloveniji potekali množični izvensodni povojni poboji. Tudi na področju Marije Reke. V oddaji lahko prisluhnemo izpovedi Mihe Plaznika, ki se je tik pred ustrelitvijo rešil in svojo zgodbo, bila je posneta oktobra 1994, povedal Leonu Legvartu, ki je v povojnih pobojih izgubil očeta. Tako kot tisoče drugih. Leon Legvart je bil kot vodja zasavskega odbora za ureditev grobov zamolčanih žrtev še posebej zaslužen za postavitev kapele v spomin zamolčanim žrtvam revolucionarnega nasilja iz Zasavja in okolice Celja.
Leon Legvat je maja 1995 na Državno tožilstvo podal tudi tožbo, v kateri je navedel osebe z imeni in priimki, ki jih utemeljeno sumi, da so odgovorne za smrt njegovega očeta. Tožbo je podal z namenom, da doseže očetovo rehabilitacijo. VEČ TUKAJ!
Zmotna ideja razrednega sovraštva vzela številna življenja
Kapela stoji blizu največjega skupinskega morišča ob cesti Trbovlje-Prebold nedaleč od naselja Marija Reka. V gozdu ob cesti je več morišč. Danes je na kraju grozljivega spomina gost, večinoma smrekov gozd, zrasel tudi nad grobovi žrtev. Tu so pokopane predvsem žrtve iz Zagorja, Hrastnika, Trbovelj in okolice Žalca, Prebolda in Celja. Zadnje so pobili 6. avgusta za zdajšnjim lovskim domom na Vrheh. Tu so bili pomorjeni tudi »razredni sovražniki«. Aretirali so jih po domovih in odpeljali v Trbovlje v kaznilnico Forti, od tod pa na morišče. Te so bile v veliki večini civilisti, v glavnem premožni in izobraženi ljudje, ki so bili slovenski Komunistični partiji na poti že od njenega ustanovnega sestanka na bližnjih Čebinah.
Prebivalci, ki so takrat bivali na tem področju pobojev, so se v glavnem preselili v dolino. Spominjajo pa se pokola in grobišč, ki so jih zaznamovali z lesenimi križem.
Kapelo, ki je bila blagoslovljena 3. novembra 1995, je postavil odbor Zasavje pri Društvu za ureditev zamolčanih grobov Republike Slovenije. Kapela je z leti postala kraj molitve, razmišljanja in sprave.
Na spominski plošči v kapeli zapisan namen njene postavitve:
»To znamenje smo postavili v spomin vsem, ki jim je zmotna ideja razrednega sovraštva na območju Marija Reka-Podmeja po zmagi revolucije od maja do avgusta 1945 vzela življenje. Okoli 2000 meščanov iz Trbovelj, Hrastnika, Zagorja, Laškega, Žalca in okolice Celja, več sto hrvaških civilistov in okoli sto nemških vojnih ujetnikov je tu umrlo nasilne smrti po volji Moči, ki je prezirala božje in človeške postave. 3. septembra 1995.«