Pred enim letom sem bil presenečen, ko sem se sprehajal po mestu Fethiye in me je nagovoril en moški. Zanimalo ga je od kod sem, potem pa je pripomnil, da izgledam precej neurejen. Da sem neobrit … No, potem se je izkazalo, da me je v resnici ogovoril brivec iz sosednjega lokala. Ah, kaj! Zamahnil sem z roko in odšel naprej. Potem me je pa kar malo “žrlo”. Pošlatal sem se, ogledal v izložbi in res je bilo videti, da nisem urejen. Pa sem odšel nazaj in se mu prepustil. Britje, bradica, obrvi, ušesa, ki sicer nikoli ne pridejo na vrsto, nosnice, krema, masaža … To pa ni slabo, tudi vrat in rame in roke do prstov. Ven sem šel kot prerojen. Pa niti drago ni bilo! In letos, ko sem se spet znašel v Fethiyah … Ste že uganili: takoj sem ga našel in se mu prepustil v obdelavo. Turki znajo!
Prava turška kava
Ko v Turčiji naročiš turško kavo, nikar ne dodaj še “z mlekom”, ker bodo prav užaljeni! To potem ni več prava turška kava! A veste, zakaj tista bosanska?: “Kafu mi draga ispeci!” Ker so v džezvico najprej natresli malo kave, jo nato majčkeno popražili in šele nato dodali vodo za kuhanje.
Turistične ladje, replike raznih piratskih in drugih filmskih uspešnic
Vsakemu, ki ima možnost prespati na ladji, priporočam, da to stori kar na palubi, pod milim nebom. To ima svoj čar predvsem zato, ker pred spanjem lahko opazujemo zvezdno nebo ter se predajamo čarobnim zvokom z morja in z obale. V poletnem času lahko začnemo kar nepokriti, kasneje, ko se ohladi, pa prav pride kakšna spalna vreča.
Posebnost turškega množičnega turizma so tudi velike ladje, replike raznih piratskih in drugih filmskih uspešnic. Na njih naložijo po več sto zabave željne mladine, navijejo zvočnike, spustijo peno in “party” se lahko začne. Tudi če se ustavijo pri kakšni znamenitosti, si jo malokdo ogleda. Se rajši malo osvežijo v vodi, nato pa se party nadaljuje do povratka v matično pristanišče. Za nas druge pa prihod take “ladje” pomeni že kar močno “zvočno onesnaževanje”, saj so mega zvočniki tako naviti, da divja glasba odmeva po celem zalivu.
Rožičev je veliko ravno na otočku Svetega Nikolaja, po naše Miklavža, ki je tukaj tudi nekaj časa živel. Morda je pa tudi s tem povezana stara navada, ko so nas otroke razveseljevali z rožiči, ki so bili tedaj ena redkih sladic?