T. Griesser-Pečar: Razdvajanje slovenskega naroda

Ljubljanski sokol je leta 1934 svečano proslavil svojo petdesetletnico delovanja. Na proslavljanje so bili povabljeni tudi cerkniški sokoli. Cerkniški sokoli so na tej prireditvi aktivno sodelovali. Fotograf F. Hudnik je takole slikal cerkniške sokole, ki so tekmovali v orodni telovadbi. (https://stareslike.cerknica.org/)
Ljubljanski sokol je leta 1934 svečano proslavil svojo petdesetletnico delovanja. Na proslavljanje so bili povabljeni tudi cerkniški sokoli. Cerkniški sokoli so na tej prireditvi aktivno sodelovali. Fotograf F. Hudnik je takole slikal cerkniške sokole, ki so tekmovali v orodni telovadbi. (https://stareslike.cerknica.org/)

Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF (oz. OF) poleg KPS še deli krščanskih socialistov, »levi« Sokoli in levi intelektualci. Študija o Sokolih z naslovom Prevarani Sokoli postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj, ker sta bila dva ustanovna člana PIF (Zoran Polič in Franjo Lubej) že leta zaradi širjenja komunistične ideologije iz Sokola I – Tabor izključena, Josip Rus, pa za udeležbo v PIF ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov.

V Sloveniji med ljudmi različnih mnenj in stališč ni pravega dialoga. Razširjeno je zmotno mnenje, da je vsako drugačno politično stališče takoj znak razkola in da je vsakdo, ki zastopa drugačno mnenje vsaj nasprotnik, če ne celo sovražnik. To je vsekakor posledica enoumja, ki je bilo značilno za obdobje komunističnega režima. Komunistična oblast je, kot je značilno za totalitarne oblasti nasploh, izključevala vse, kar se je njenim oblastnim aspiracijam zoperstavilo – in sicer z vsemi sredstvi vse do do psihične in fizične likvidacije, prosto po motu, da cilj posvečuje sredstva. Tam, kjer ni delitve oblasti, kjer  človekove pravice niso zapisane zgolj na papirju, kjer ni enakosti pred zakonom, kjer ne velja nedotakljivost človekovega življenja, tudi ni svobode izražanja in veroizpovedi, ni svobodnih medijev in ne svobode znanosti in umetnosti.

Čeprav so se današnji šolarji in večina študentov rodili v svobodni državi, v kateri ustava zagotavlja človekove pravice, so njihovi učitelji in profesorji še velikokrat obremenjeni s starim mišljenjem, ki ga posredujejo svojim učencem. V času komunističnega totalitarnega režima je bil namreč temelj vsega izobraževanja in vzgajanja v šolah marksistično ateistična ideologija. Komunistični režim je s tem zapustil močne sledove na povojnih generacijah.

V ustaljenih demokracijah, kar žal Slovenija ni, je dialog med različnimi družbenimi in političnimi strujami nekaj povsem običajnega, nekaj kar pripomore k temu, da družba napreduje. Biti pripravljen spoznati diametralno nasprotna stališča, biti pripravljen se tudi nekaj novega naučiti in postaviti svoje lastno stališče vedno znova pod vprašaj, biti odprt za to, da imajo tudi drugače misleči svoj prav, da nihče nima monopola nad resnico – vse to je podlaga za sobivanje in demokracijo. Izmenjava mnenj je predpogoj za skupno življenje v demokratični družbi. Ta je včasih lahko zelo vroča in vehementna, lahko jo spremljajo tudi nesoglasja, pride lahko tudi do določenih delitev, ne pride pa do razkola, ki je tipičen za slovensko družbo kot posledica tega, kar se je zgodilo v Sloveniji predvsem v času druge svetovne vojne in se je nadaljevalo v času komunističnega totalitarnega režima vse do razpada. Žal je ta razdvojenost zelo prisotna še danes.

Dovolite mi, da citiram teologa Aleša Ušeničnika, katerih dela so se leta 1945 znašla na spisku prepovedanih del, leta 1948 pa so ga izključili iz članstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti.[1] V Zborniku Zimske pomoči je leta 1944 zapisal: »Za sociologa je najbolj gotovo to, da se bodo morali narodi odločiti glede komunizma […] Naj zmaga kdor koli, komunizem je tako silen svetovni pojav, da ni mogoče mimo njega. Ali si zanj ali si proti njemu […] Če zmaga komunizem, bo zmagal z vso silo. Vse, kar se mu je upiralo, bo imel za sovražno moč, ki jo je treba streti, streti z vsem, v čemer se ta moč vtelesuje, streti s pokoljem življenja in uničenjem kulture. Komunizem ne potrebuje evropske kulture, kakor ne potrebuje krščanstva, religija in kultura mu je marveč sovražna ovira, ki jo je treba čimprej in čim koreniteje odpraviti. Zato komunizem povsod začenja s pokolji in uničenjem duhovnih kulturnih dobrin. To ni le spričano dejstvo, temveč je za komunizem neka psihološka nujnost: Marxov in Leninov komunizem bi sam sebe zanikal, če bi zanikal revolucijo, in sicer krvavo, v krvi okopano revolucijo. To nas čaka, če ruski komunizem zmaga – mnogim smrt, vsem pa ‚barbarstvo’, kakor je dejal Pij XI..«[2]

Po razpadu Habsburške monarhije leta 1918 je večina Slovencev podpirala avtonomijo Slovencev v novo nastali Kraljevini SHS, stališče, ki ga je zastopala najmočnejša stranka, namreč Slovenska ljudska stranka, medtem ko so bili liberalci bolj centralistično usmerjeni. Kljub temu, da so bila idejna nasprotovanja med katoliškim in liberalnim taborom precejšnja, pa sta, kot navaja Jurij Perovšek v monografiji V zaželeni državi, »katoliška in liberalna politika v ključnih idejnopolitičnih vprašanjih časa med obema svetovnima vojnama dosledno odklonili totalitaristične sisteme moderne – komunizem, fašizem in nacizem«.[3] Delovanje Komunistične partije pa je bila s sklepom ministrskega sveta Kraljevine SHS 29. decembra 1920 s posebnim razglasom, znanim kot Obznana začasno, do sprejema ustave, prepovedano, dokončno pa je bila vsaka komunistična dejavnost prepovedana 2.avgusta 1921 z »Zakonom o zaščiti javne varnosti in reda v državi«, po nameravanem napada na regenta Aleksandra in uspelem atentatu na notranjega ministra Milorada Draškoviča. Komunističnim poslancem so odvzeli mandate z utemeljitvijo, da pripravljajo državni prevrat.

Slovenski narod je preizkusil vse tri totalitarne sisteme. Zapustili so globoke sledi, predvsem pa komunizem, ker je trajal najdlje. Medtem ko ni večjega razhajanja mnenj o nadvse nizkotnih in mednarodnopravno ter moralno neopravičljivih dejanjih fašizma in nacionalsocializma, veljajo zločini komunizma za manj obsodbe vredni, da deloma celo povsem neprimerljivi s početjem fašistov in nacionalsocialistov. In to čeprav Črna knjiga komunizma prepričljivo prikazuje, da je komunizem povzročil najmanj 95 milijonov smrtnih žrtev po celem svetu. Dejansko jih je bilo še več, ker niso žrtve vseh držav enako temeljito obdelane. Še vedno nekateri zgodovinarji in pretežen del publicistike dela veliko razliko med totalitarnimi sistemi. Seveda ne gre za to, da bi jih enačili. Nacionalsocializem in fašizem sta v večkratnem smislu nekaj drugega kot komunizem. Gre za to, da vse totalitarne pojave in režime, tudi komunizem, ocenjujemo na podlagi istih kriterijev – in da ne delamo razlik med žrtvami.

Kdor hoče zgodovinsko in pravno presojati razmere v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ki so v veliki meri odgovorni tudi za današnjo razdvojenost naroda, mora odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj – predvsem o pravnem položaju in resničnem delovanju Osvobodilne fronte (OF), vrhovne organizacije tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja«. Ko je Nemčija 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo, so bili komunisti nemški zavezniki. KPS je bila sekcija Komunistične partije Jugoslavije in kot taka vključena v Kominterno. Vezali sta jih je torej dve pogodbi, Hitler-Stalin pakt (23.avgusta 1939) in Mejna in prijateljska pogodba (28. 9. 1939). Komunistična partija Slovenije (KPS) (tudi ne KPJ) zato ni organizirala upora proti okupatorju, pač pa je ustanovila 26. aprila 1941 (in ne 27. aprila) »Protiimperialistično fronto« (PIF), ki ni bila naperjena proti okupatorjem, temveč, že ime samo to pove, proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom – tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se tudi v očeh komunistov izkazali za imperialiste, kar pa okupatorji v njihovih očeh niso bili – in proti domači „kapitalistični gospodi“, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje.« Edvard Kardelj, glavni ideolog KPJ, je še leta 1944 na Rogu razlagal: »Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« Razlagal je tudi: »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata.[…] Glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.«[4]

Desetletja po vojni je bil 27. april praznik »dneva Osvobodilne fronte«, danes pa je državni praznik, ki bi ga naj slavili kot »dan upora«, čeprav na ta dan še ni bilo OF in tudi ne upora. Je torej praznik brez vsebine. Kako naj mladim to povemo, če še danes nismo pripravljeni sprejeti zgodovinske resnice? Slovenska polpretekla zgodovina je prežeta z različnimi skonstruiranimi miti – političnimi miti –, ki so komunističnim strategom po vojni služili za konsolidacijo svoje politične usmeritve.  Racionalni argumenti in dokazi pri tem stopajo popolnoma v ozadje. Prikazi so črno-beli in ne poznajo nobene diferenciacije, v veliki meri pa so popolni falsifikati. Prav danes ob predstavitvi študije o Sokolih bo spet eden teh mitov pristal na smetišnici zgodovine.

Šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, ko je SZ, ki je začela vojno na strani Tretjega Rajha, stopila na stran zahodnih zaveznikov, se je situacija za KPS spremenila, V interesu SZ je bilo, da se PIF preusmeri v boj proti okupatorju, zato se je iz taktičnih razlogov preimenovala v OF. Cilj je ostal isti: revolucija in prevzem oblasti. Takrat je napočila priložnost, ki jo je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, »da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze[5]

Neposreden boj z okupatorjem so komunisti povezovali z bojem za revolucijo in nov (socialističen) red. Tu torej ni šlo samo za spopad s tujo oblastjo, ampak tudi za nov družbeni red, ki si ga večina ljudi sploh ni želela. Prilaščanje monopola oz. izključne pravice OF do odpora je zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju – tako socialističnih, kot krščanskih in liberalnih. Kot pravi odpor je veljalo le tisto, kar je služilo njihovim ciljem. Tisti, ki so mislili drugače, so bili razglašeni za izdajalce. Proti njim so bila dovoljena vsa sredstva, prav do umora in terorja. Taka usmeritev je povzročila državljansko vojno. Vprašati se moramo kaj je komunističnim revolucionarjem dajalo pravico, da so nastopali kot edini zakoniti varuhi reda in predstavniki »ljudstva«. Da so to bili, v delu slovenskega zgodovinopisja in publicistike do danes velja ko nekakšna dogma. Dolgo se tega nihče ni smel dotakniti, ne da bi v očeh javnosti postal skoraj izdajalec in (ali) fašist.

Komunisti so vedeli, da je KPS prešibka, da bi se sama uveljavila. Bila je, kot se je izrazil Boris Kidrič, samo »ozka sekta«.[6] Po oceni zgodovinarke Vide Deželak-Barič je na začetku vojne imela pribl. 1280 članov.[7] Z razširjeno osnovo, skrita za zelo priljubljeno idejo osvoboditve, je skrbno pazila, da v ospredje ni potiskala sebe ampak „firmo” OF. Misel o zbirališču odpora je pri prebivalstvu najprej padla na plodna tla. KPS sama ne bi mogla za seboj zbrati niti potrebnega števila aktivistov in pripadnikov, potrebovala je torej sopotnike in privržence, ki bi, drugače kot oni sami, pripeljali številne pristaše. Te sopotnike so komunisti popolnoma v Leninovem duhu imenovali „zaveznike”. Z izredno strateško, politično in propagandno spretnostjo je KP uspelo, da so iz OF in partizanske vojske napravili svoje orodje. »Zavezniki« torej nikakor niso bili enakopravni partnerji. Ko jih niso potrebovali več, so bili z dolomitsko izjavo (1.3.1943) formalno odstranjeni. Ravnanje z „zavezniki” je popolnoma ustrezalo Leninovim predstavam. Med oktobrsko revolucijo je komunistom naročil, naj domače »zaveznike izkoristijo in ne podpirajo«.[8] Seveda pa je po študiji, ki bo danes predstavljena, potrebno postaviti pod vprašaj tudi nekatere tim. »zaveznike«. Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF (oz. OF) poleg KPS še deli krščanskih socialistov, »levi« Sokoli in levi intelektualci. Študija o Sokolih z naslovom Prevarani Sokoli, ki sta jo napisala Ivan Čuk in Aleks Leo Vest, izdal pa jo je pravkar Študijski center za narodno spravo, postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj, ker sta bila dva ustanovna člana PIF (Zoran Polič in Franjo Lubej) že leta 1939, torej dve leti pred ustanovitvijo PIF, na društvenem disciplinskem sodišču, na tim. Taborskem procesu zaradi širjenja komunistične ideologije iz Sokola I – Tabor izključena, Josip Rus, ki ni bil član istega društva, pa za udeležbo v PIF ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov.

Komunistične organizacije v Sloveniji so se pogosto bolj ukvarjale z domnevnimi izdajalskimi rojaki, kot pa neposredno z okupacijskimi oblastmi. Težava pri presojanju časa okupacije v Sloveniji je, da tu pravzaprav ni šlo samo za boj zatiranih Slovencev proti tujemu zatiralcu, ampak obenem za boj revolucionarnih Slovencev proti pripadnikom tradicionalnega tabora s pogledom na čas po vojni. Zato tudi na vprašanja o izdaji in kolaboraciji ni enostavnega odgovora, kot to počne komunistično zgodovinopisje in publicistika. Zanjo ne more biti drugega poštenega odpora kot samo komunistični.

Od vsega začetka se je razvijalo dvoje povsem različnih stališč obeh taborov, ki sta si stala nasproti med vojno oz. državljansko vojno. Medtem ko je tradicionalni tabor – Slovenska ljudska stranka (SLS), liberalci in socialni demokrati – zagovarjal strogo legalistično stališče in je priznaval jugoslovansko begunsko vlado z Dražo Mihajlovićem kot vrhovnim poveljnikom, so si komunisti prizadevali za nasilen prevrat družbenega sistema. Tradicionalni tabor se je zavzemal za to, da bi ljudstvo po osvoboditvi določilo svojo lastno vladavino, revolucionarni tabor je novo oblast diktiral. Naj je kdo pripadal tej usmeritvi ali pa tim. »narodnoosvobodilni« pod diktatom KPS – v očeh Slovencev je to bila obenem odločitev med Londonom ali Moskvo, tudi če se je na koncu, po sporazumu Tito-Šubašić leta 1944, tudi britanska vlada obrnila k Titu in partizanom. Nasprotja iz tistih časov razdvajajo Slovence še danes.

[1] Aleš Gabrič, »Izključevanje Ušeničnika iz javnosti«, Aleš Ušeničnik, 1868-1952. Čas in ideje, ur. Matija Ogrin in Janez Juhant, Mohorjeva družba, Celje-Ljubljana 2004, str. 77-88.

[2] Aleš Ušeničnik, „Iz socioloških meditacij“, Zbornik Zimske pomoči, Ljubljana 1944, str.273- 274, 276.

[3] Jurij Perovšek, V zaželjeni deželi. Slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941, Razpoznavanja/Recognitiones 9, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 13.

[4] Vida Deželak-Barič, »Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev“,  Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1.2,  str. 144-146

[5] Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204.

[6] AS, dislocirana enota I, fond 7, škatla 131; Dokumenti II, dok. 98, str.211. Partijska konfernca v Koèevskem rogu.

[7]Deželak-Barič, KPS 1941, str. 94.

[8] Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, Celovec 1988, str. 238.