Amerika in Kanada, kot primer multikulturnih držav, vse do danes nista uspeli preseči segregacijskega načina sobivanja različnih religij in kultur. Tudi v Evropi je podoben pojav, tako v Franciji, Angliji in Nemčiji.
Za to upravičeno se postavlja vprašanje, kaj pomeni integracija. Eden od diskutantov o prihodnosti Evrope v Munstru, rabin iz Brussla je rekel, integracija ni asimilacija. Integracija je sodelovanje pri skupnih dogovorjenih projektih, kot je recimo skupna država. Dalje imamo na vzhodu pravoslavne Cerkve, ki so državne in za katere je razsvetljenstvo prej negativen kot pozitiven pojav. Na tej točki ima svoj problem Islam, ki je še bolj politično vezan, motiviran in posledično zlorabljen. Pri slednjem pa imajo vzhodne dežele od Srbije do Poljske posebno zgodovinsko transfuzijo, ki gre nazaj v sedemnajsto stoletje in v spomin na to, kaj so pomenili turški vpadi in kdo je takrat Evropo ubranil pred turško zasedbo. Ko sem bral prej omenjeno knjigo o Siriji, se mi je od strani do strani potrjevalo stališče, da imamo z islamom resen problem. Problem zaupanja, problem razlikovanja med svetno in duhovno oblastjo, problem interpretacije svete knjige in njenega ustanovitelja, problem zgodovinskih praks na teritoriju, kjer so muslimani večinsko prebivalstvo. Očitno so do vseh teh vprašanj in problemov danes bolj občutljivi na vzhodu kakor na zahodu Evrope. Hkrati pa je vprašanje ali zahodnjaki sploh želijo prisluhniti vzhodnjakom in ali so vzhodnjaki pripravljeni na odprt dialog o vprašanjih, za katere zahod meni, da so že zdavnaj mimo.
Dejstvo, da migrantski val deli Evropo, bi moralo biti signal, da se sede za mizo in da se po dobri evropski maniri tako dolgo demokratično diskutira, dokler se ne najdejo skupne rešitve. Medijsko žigosanje Orbana in Poljakov ni v duhu evropske tradicije, na katero prisegajo zahodnjaki. Kandidat socialnih demokratov za kanclerja v Nemčiji, Schultz je v soočenju z Merklovo pravilno dejal, Madžarsko in druge države Višegrajske skupine bi bilo potrebno povabiti za mizo predno se je sprožil migrantski val in na tej točki je Evropa zatajila.
Ne samo danes, nekaterim je že leta 2015 bilo jasno, da je v migrantskem valu potrebno razlikovati več kategorij pribežnikov. Eni so tisti, ki bežijo pred smrtjo in rešujejo golo kožo. Iz Iraka in Sirije so to bili v prvi vrsti kristjani in tisti muslimani, ki niso sodelovali pri vsesplošni islamizaciji na bližnjem vzhodu, ki je sicer bila najbolj ekstremna v ISSIsovi izdaji, a tudi drugi niso nedolžni. Za te najbolj potrebne migrante, dejanske begunce se ni poskrbel poseben koridor in čim bolj nebirokratski postopek v deželah prihoda. Druga skupina so ekonomski migranti, ki jih lahko delimo v skupino, ki beži pred lakoto in skupino ki išče boljši standard. Prvi so vsekakor bolj potrebni pomoči kot drugi. Slednji so tudi s svojim premoženjem in obnašanjem marsikaj pokazali. In med temi lahko iščemo še četrto skupino, ki so načrtno infiltrirani in plačani ter izvežbani protagonisti za destabilizacijo držav evropske unije.
Seveda ni naloga Cerkva in dobrodelnih organizacij, da bi delovali po načelih tega razlikovanja. Je pa to naloga politike, ki bi na ta način ustvarila pogoje za večjo pravičnost pri dodeljevanju azila in zmanjšala pogoje za vsesplošno averzijo proti migrantskemu valu. Nemška politika delno že priznava in popravlja svojo napačno strategijo iz leta 2015. Tako je Merklova pred volitvami govorila o tem, da je potrebno ustvariti legalne poti za vstop v evropske države. Nek slovenski politik, katerega ime je tudi med nekaterimi kristjani osovraženo, pa je leta 2015 napisal naslednje kriterije za migrantsko krizo: prioriteta je reševanje življenj beguncev; kvote za EU-države so razumna rešitev; beguncev je več kot jih lahko sprejme Evropa, zato jim je potrebno pomagati čim bliže njihovi domovin; EU in OZN morata pripraviti pravno podlago za vojaško akcijo v Siriji; državam, ki so obremenjene z begunci jim je potrebno pomagati; ločevati dosledno med begunci in migranti; EU mora poenotiti migrantsko politiko.
Zakaj kdaj tak slovenski glas ni slišan ne doma ne v tujini, zato ker je slovenska politika še vedno močno ideološko kontaminirana in polarizirana.
Pripis uredništva:
Vprašanje evropske in slovenske sprave je eno od poglavij predavanja »Transfuzija spomina za Evropo in Slovenijo«, ki ga je dr. Ivan Štuhec imel na srečanju v organizaciji iniciative Prebudimo Slovenijo. Srečanje je bilo v soboto, 14. 10. 2017 v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Uvodna poglavja tega predavanja so dostopna TUKAJ, TUKAJ in TUKAJ , sklepne misli pa TUKAJ.
