Škoda se povzroča tudi danes na južni meji. Tam se danes ljudje počutijo življenjsko ogrožene. Morda najhuje in najbolj boleče pa se zdi občutek, da so pozabljeni so od oblasti. Ta bi jim bi morala zagotoviti osebno varnost in varnost premoženja!
Država se mora danes najprej odločiti, ali bo del svetovnih informacijskih tokov ali ne. Lahko se izklopi (kot dela Severna Koreja). Lahko investira ogromne denarje v nadzor nad temi tokovi (kot delajo Kitajska, Rusija). Lahko pa spodbuja koristne vsebine in izobražuje ljudi, da se naučijo ločiti med resnico in zmoto, med informacijo in propagando.
Odrekamo se temu, da bi še naprej drug drugemu očitali »grehe« iz preteklosti. Predvsem si ne bomo več očitali kakršnihkoli dejanj in usmeritev, povezanih z drugo svetovno vojno. Predvsem pa ne: narodnega izdajstva, revolucije, domobranstva, boljševizma, belogardizma, partizanstva, komunizma, fašizma, nacizma, klerikalizma, socializma, revanšizma. V nobeni obliki, ne s simboli in ne prireditvami, jih ne bomo poveličevali.
Med pozabo tega, da je bila partizanska vojska komunistična vojska in da so si komunisti prilastili vse zasluge za partizansko zmago, in med pozabo krajev, kjer so bili umorjeni slovenski domobranci, je nenavadna podobnost.
Bo Šarec, ki prihaja iz jedra vladajoče opcije, a se zelo uspešno prebija v konservativno jedro, uresničil dolgoletne Kučanove sanje o žlahtni desnici.
Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba Lynda Blanchard, ki je kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Še huje, je Trumpova podpornica.
Oba principa vzgoje, avtoritarni in permisivni, sta enako slaba, ker sta le zrcalni sliki iste temeljne vzgojne napake, ki je v izgubi ljubečega stika z otrokom, zaradi česar ne pride do varne navezanosti
Nemški časopis Bild je npr. sestavil seznam dvajsetih največjih množičnih morilcev 20. stoletja, (Mao Ce Tung, Stalin, Lenin, Pol pot idr.). Med njimi je tudi Tito na častnem desetem mestu, z enim milijonom žrtev.
Dragi Ivan Oman, naj zahvalno znamenje, kapelica Materi božji, ki si jo postavil ob rodni hiši, govori o Tvoji ljubezni do Stvarnika lepe slovenske zemlje. Naj potrjuje našo krščansko zavest! Štejem si v čast, da sva skupaj, vsak po svojih močeh, prekopavala v slovenskem Gospodovem vinogradu.
Janez Mihovec – Zrd Prav kmalu na drugi strani slovensko italijanske meje najdemo Rabeljsko jezero. Peljemo se še naprej do Neveljskega sedla. Tu smo prav na nekdanji avstrijsko-italijanski meji izpred dobrega stoletja. Dvignemo se ob … Beri dalje
Dejansko je Hitler-Stalin pakt politično ureditev Evrope po prvi svetovni vojni popolnoma spremenil. Obe državi sta podpisali tudi tri gospodarske pogodbe in Sovjetska zveza je pomagala pri izgradnji nemške vojne industrije.
Ob letošnjem Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov se lahko zamislimo tudi ob dejstvu, da pol milijona Slovencev živi v tujini, torej kar četrtina vseh nas. Če bi se domov vrnilo pol, ali četrt milijona – ali vsaj deset ljudi z neokuženo formo mentis, bi se morda lahko rešili posttotalitarnega prekletstva in grozečega uničenja. Pametna država bi se potrudila, da jih privabi nazaj.
Jutri, 23. avgusta, je dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. To je priložnost, da se soočimo z zlom, ki je v trojni izvedbi uničeval naše ljudi. Res se ni vedno lahko pogledati v ogledalo, a je neizogibno, če naj bomo videti kolikor toliko človeški.
Trend izrivanja katolištva kot konstitutivnega elementa slovenske državotvorne misli in dejanj bo demantiral tudi pogreb in zapuščina Ivana Omana. Borci za priključitev Prekmurja k matični domovini in borci za samostojno državo Slovenijo so in bodo ostali svetle zvezde naše samobitnosti.
Ivan Oman predstavlja edinstveno politično kontinuiteto s slovensko demokratično tradicijo. V tem je bil izstopajoč, velik in predvsem edinstven. Totalitarizem ga je zvijal, nikoli pa ni zlomil in še manj predrugačil ali okužil.
Volkovi in medvedi so mnogim kmetov povzročili že veliko škode. Na drugi strani pa so nekateri tako imenovani strokovnjaki ravno na plečih medvedov, volkov mastno zaslužili.
Še pri tako preprostih zadevah, kot so cigaretni ovoji, naša politična elita zganja idiotizme. Potem je jasno, zakaj ne morejo urediti kompleksnejših zadev. Lahko si pojasnimo, zakaj je vojska neoperativna še celo v mirnodobnih razmerah in zakaj država ni sposobna zavarovati svojih meja pred ilegalnimi migranti tretjega sveta, ki se nenadzorovano sprehajajo po Sloveniji.
Ko bi Ivan Oman lahko udejanil svojo vizijo združitve obeh konservativnih komponent razpadlega Demosa, Slovenske kmečke zveze oziroma Slovenske ljudske stranke in krščanskih demokratov, bi bilo v našem političnem prostoru danes marsikaj drugače.
Leta 1929 rojeni Janez Ivan Oman je v mnogočem simbol večine tistih Slovencev, ki so v zvestobi narodu in veri hrepeneli po demokraciji in samostojni državi. Ob nastanku Združene opozicije Slovenije Demos je postal njen podpredsednik. Na predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu je izrekel svoj znani stavek: “Mi gremo na volitve zato, da zmagamo!”
Ali bo pod Šarčevo vlado, po stoletjih iz kmečkega življenja na hribovitih delih slovenskega podeželja, tuljenje volkov in hlačanje medvedov zamenjalo otroški jok.