Zanimivo bi bilo slišati, kaj si sodobni psihologi, vzgojitelji in psihoterapevti mislijo o vzgoji, kakor jo opisuje današnji odlomek iz pisma Hebrejcem. Brali smo, da Gospod ljubi vsakogar, ki ga vzgaja, obenem pa nas spomni in vnaprej opozarja, da nam nemara nekateri izrazi o vzgoji ne bodo všeč, a nas spodbuja, naj ne omagujemo, kadar nas Gospod graja, naj zdržimo, kadar nas tepe in je strog z nami.
Ob branju tega teksta iz knjige Hebrejcem sem bil v zadregi, ali naj o vzgoji sploh kaj rečem, ali pa naj se te skrajno zahtevne teme izognem. Vnaprej me je skrbelo, kako naj smiselno interpretiram te starodavne besede, zapisane v drugi kulturi in v družbenih razmerah, ki so z današnjimi povsem neprimerljive; kako naj sestavim v funkcionalno celoto vzgojne vidike, ki sicer govorijo o Božji ljubezni, a tudi o roki, ki udari, ter o strogosti in bridkosti, brez katerih si nekdaj vzgoje sploh niso znali predstavljati.
Nekatere od teh besed so za sodobna ušesa popolnoma nesprejemljive. Eno pa mi je bilo pri vsem tem vendarle jasno: vzgojni problematiki se ne smem izogniti, saj se v Cerkvi oznanjevanje in vzgoja nenehno prepletata. V 2 Tim 3,16 je sv. Pavel zapisal:
»Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.« Podobne misli najdemo tudi v Pavlovem pismu Gal 3,24: »Postava je postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa …«
Če je torej vzgoja tako rekoč ena od Božjih zapovedi, ki se ji noben odrasli ne more izogniti, pa se po drugi strani vsi zavedamo, da smo slabi ali vsaj zelo nepopolni vzgojitelji; negotovi in prestrašeni, da tistih, ki jih vzgajamo, ne bi zavajali ter jih osebnostno in duhovno pohabili. Zelo samokritično je o svojem očetovskem poslanstvu, ki je predvsem vzgoja, pisal dr. Irvin D. Yalom (r. 1931) v svoji zadnji knjigi Kako sem postal, kar sem. Čeprav velja Yalom za enega največjih in najvplivnejših sodobnih psihoterapevtov, je pri svojih 86. letih priznal: »Obžalujem, da nisem več časa posamično preživel z vsakim svojim otrokom.«[1] Posebej omenja bolečino, ker je vsem štirim njegovim otrokom razpadla zakonske zveza. Yalom v nadaljevanju piše:
»Na žalni slovesnosti za mojega prijatelja Larryja Zaroffa je eden od njegovih treh otrok opisal njihovo dragoceno družinsko tradicijo, po kateri je oče večino vsake sobote preživel z enim od svojih treh otrok. Skupaj sta kosila, se pogovarjala na štiri oči in obiskala knjigarno, v kateri sta si vsak izbrala knjigo zase. Kako lepa tradicija! Ko sem ga poslušal, sem si zaželel, da bi se bolj poglobil v življenje vsakega izmed mojih otrok. Če bi imel še eno šanso, bi stvari naredil drugače.«[2]
Yalom se je v svoji knjigi poklonil svoji ženi, ker je ravnala drugače kot on. »Marilyn je bila primarni starš na vsakdanji ravni in večino svojega pisanja je odložila do takrat, ko so otroci že zrasli. Ko je izpolnila zahteve po akademskih publikacijah, je sledila mojemu zgledu in začela pisati za širše bralstvo.«[3]
Ker se želim v nadaljevanju, ko bom govoril o vzgoji, izogniti tako praznemu posploševanju, klišejem in stereotipom, kot tudi propagiranju kake posamezne vzgojne paradigme ali metode te ali one vzgojne inštitucije, se bom navezal na papeža Frančiška in njegovo posinodalno apostolsko spodbudo Amoris Laetitia (Radost ljubezni).[4] Vzgoji je papež namenil sedmo poglavje tega besedila. Svojega pogleda na vzgojo papež ne postavlja v nasprotje do sodobnih vzgojnih načel in praks. Ne spregovori ne o avtoritarni ne o permisivni vzgoji, ampak oboje preseže. Kajti oba principa, avtoritarni in permisivni, sta enako slaba, ker sta le zrcalni sliki iste temeljne vzgojne napake, ki je v izgubi ljubečega stika z otrokom, zaradi česar ne pride do varne navezanosti.
Papež poudarja, da je otrok svobodno bitje, zato ga ne moremo vzgajati z dresuro. Ker je otrok odprt duševni sistem, je zanj, bolj kot vzgojni program, pomembna varna navezanost ter neprekinjena interakcija med njim in starši, v kateri ljubeč odnos sproti narekuje posamezne vzgojne posege.
Še bolj kot to, kaj papež pove o vzgoji, je zanimiv njegov pristop, ki je povsem izviren. Papeževa vzgojna inovacija ima tako teološke kot psihološke temelje.
Najprej beseda o papeževem teološkem temelju vzgoje. Največja nevarnost duhovnega in tudi psihičnega življenja je dualizem, ki je bil že neštetokrat premagan, a se znova in znova vrača tudi v sodobno kulturo in vsakokratno občutenje življenja. Na videz je res, da se lepo in hudo, dobro in zlo enakovredno prepletata, da nenehno osciliramo med evforijo in potrtostjo, toda temna in svetla stran nista dva enakovredna pola. Toda tega z golim razumom ne moremo uvideti. A sodobni človek se opira predvsem na razum, in ne na Božje razodetje, zato je ujetnik dualizma, iz katerega se ne razumsko ne psihološko ne more izvleči. In tega psihološka stroka ne upošteva, ker je pač vera ne zanima, zato nenehno grize svoj rep.
V različnih poganskih duhovnostih se enakovredno bojujeta dobro in zlo, dobri bogovi proti slabim, dobre sile narave proti zlim, luč proti temi, duh proti materiji, teza priti antitezi, kot sta učila nemški klasični filozof Hegel (1770–1831) in Karl Marx (1818–1883). Krščanstvo te dvojice zavrača, ker ni dualizem, kajti Bog in Satan nista tekmeca, saj resnično biva, kot je spoznal že Platon (427–347 pr. Kr.), samo absolutno Dobro. Bog je Stvarnik vsega, in vse, kar je ustvaril, je dobro. Vse slabo je potemtakem poznejše, drugotno, brez lastne biti in zato le prehodno. Zelo jasno je to izkusil in ubesedil sv. Bernard (1090–1153), srednjeveški mistik, katerega god smo obhajali v torek, 20. avgusta.
»Ljubezen zadošča sama po sebi. … Razen sebe ljubezen ne išče drugega razloga, ne drugega sadu: njen sad je, da doživlja ljubezen. Ljubim, ker ljubim, ljubim, da ljubim.«[5]
Naša vera se torej naslanja na Boga, ki je ljubezen in obenem vsemogočen. Prav zato zlo nad njim nima nobene moči in nazadnje tudi ne nad tistimi, ki so njegovi. Na to resnico naj se spomnimo vsak dan, zlasti ko imamo težave, in si zdi, da nas bodo uničile. Ne bodo nas uničile, ker so minljive, Bog, naš zavetnik, pa je večen. Zlo, v obliki trpljenja, bolečin, strahu in smrti, zadeva samo ustvarjene stvari. Torej tudi človeka, a je vse to bitno nekaj drugotnega in prehodnega. V Bogu, v Kristusovem odrešilnem delu, nam je obljubljen končna zmaga nad vsem hudim, zaradi katerega nam je danes težko. In ta končna zmaga ni samo stvar prihodnosti, ampak jo na mnoge načine izkušamo že v vsakdanjem življenju.
To je torej temeljni pogled na vzgojo, ki temelji na veri. Iz te vere izhaja tudi papež Frančišek. Če tega teološkega in duhovnega pogleda nimamo, smo omejeni na razum in čustva, zgolj na neposredne izkušnje. Te pa so vedno dualne, ambivalentne, črne in bele hkrati, vesele in žalostne obenem. Pri Bogu pa ni tako, kajti nobene teme (1 Jn 1,5) ni v njem, pravi sv. Janez; tudi nobene antiteze, potrtosti, zmote in razdiralne sle ne. Potemtakem naj tudi pri vzgoji izhajamo iz Božje ljubezni. Potem tudi vzgoja ne bo predvsem boj z našimi slabostmi. Bo uvajanje, kako naj sebe, svojo dušo, čustva in razum odpiramo Božji ljubezni, da nas presvetli, prevzame in odrešuje.
Če danes pismo Hebrejcem govori o tem, da je vzgoja povezana tudi s trpkimi izkušnjami, s strogostjo in bridkostjo, vse to nima smisla v samem sebi, ampak je nekaj prehodnega, da se mi, ki smo v svojem bistvu, rečeno s prispodobo, biser in diamant, izbrusimo, da se mi, ki želimo roditi žlahtno vino, pustimo obrezati. Cilj ni bolečina obrezovanja in brušenja, temveč lesk in okus.
Kot smo napovedali v uvodu, se bomo v nadaljevanju pomudili pri papeževih psiholoških izhodiščih vzgoje. Kot smo opisovali, ta izhajajo iz njegovega duhovnega in teološkega pogleda na človeka.
Papeževa inovativnost v poglavju o vzgoji je v tem, da preden spregovori o posameznih področjih vzgoje, o vzgojnih ciljih, principih in načinih, kako cilje uresničiti, vpraša starše: »Ali veste, kje so duše vaših otrok? Ali to res hočete vedeti?«[6] Papež s tema dvema vprašanjema naslavlja isti problem, o katerem je na pogrebu Yalomovega prijatelja Larryja Zaroffa spregovoril njegov sin. Yalom je tisto uro spoznal:
»Vsa leta odraščanja svojih otrok v resnici nisem vedel, kje so njihove duše, zato jim vsega, kar sem o vzgoji vedel, nisem mogel posredovati. In če kakšno opustitev posebej obžalujem, je to prav ta.«
O tem, kaj je imel papež Frančišek v mislih, ko je starše vprašal – kje je duša njihovega otroka – bomo razmišljali prihodnjo nedeljo. To bodo tista ozka vrata, skozi katera naj si pri vzgoji prizadevamo vstopiti.
[1] Dr. Irvin D. Yalom, Kako sem postal, kar sem, UMco d. d., Ljubljana 2018, str. 370
[2] Prav tam, str. 370
[3] Prav tam, str. 371
[4] Cerkveni dokumenti 152, Družina, Ljubljana 2016
[5] Sv. Bernard, iz govorov o Visoki pesmi, 83. govor, 4–6
[6] CD 152, str. 142
