Igre s preteklostjo v duhu nacionalnega komunizma se še vedno skrivajo za domnevno zgodovinskostjo. Stalinistično revolucijo bi radi prodali kot »nacionalni interes«.
V spletni napovedi igre Postani partizan se sklicujejo na projekt Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva oz. Boža Repeta, Martina Premka in Blaža Torkarja kot strokovne svetovalce igrice.
Ali torej za tem projektom stojijo Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), ministrstvo za obrambo, Filozofska fakulteta, ZRC SAZU? Naj nakažem, zakaj upam, da to ni res.
Postani partizan (komunist)
V igrici igralec postane partizan v letu 1941 in »za vsako leto vojne mora izpolniti en(1) ukaz iz Glavnega štaba POS (Partizanskih odredov Slovenije) in napasti belo sovražno postojanko«. Nerodno je, da Glavnega štaba POS sploh ni bilo, le od maja 1943 je bil Glavni štab NOV in POS. Še večja je zadrega z »belo postojanko«. Ali so to slovenske protikomunistične enote, ki so imele pod Italijani ena, pod Nemci pa druga imena? Vsekakor pa jih leta 1941 ni bilo. Ali je namen igrice, da bi strumno kulturno-bojno delila Slovence na bele in rdeče? Saj avtor igrice Postani partizan poudarja, da »igra poteka v levo, ker je bila slovenska levica nosilec napredka«. Ali pa hoče igrica povedati, da so bili glavni partizanski sovražnik samo »bele postojanke«?
Prebudi v sebi narodnega heroja
S tem se še bolj pokaže skriti namen igrice, da bi yzpostavila postkomunistično dominacijo nad zgodovino. Poveljniki partizanskih enot so bili praviloma komunisti. Partizanska vojska je bila v svoji osnovni funkciji orodje Komunistične partije za izvedbo stalinistične revolucije. In kot komunistična vojska so bili poveljniki ne samo vojaški, ampak tudi politkomisarski. Politkomisarji so dajali ton partizanski vojski kot komunistični vojski. Zato bi bilo nujno, da avtorji igrice povedo, ali pod poveljniki razumejo tudi politkomisarje. Saj bi bilo zelo nerodno, da bi, skriti za ARRS, MO, FF, ZRC SAZU, pod masko narodne osvoboditve propagirali stalinistično revolucijo.
Tudi naziv narodnega heroja ni bil naziv za zasluge pri narodni osvoboditvi, ampak za prispevek pri stalinistični revoluciji. Narodni heroji so bili skoraj stoodstotno komunisti. Tako so si komunisti z redom narodnega heroja še enkrat prigrabili monopol nad partizansko vojsko in zgodovino.
Seveda pa je med pozabo tega, da je bila partizanska vojska komunistična vojska in da so si komunisti prilastili vse zasluge za partizansko zmago, in med pozabo krajev, kje so bili umorjeni slovenski domobranci, nenavadna podobnost. Še vedno se srečujemo s pojavom, ki sodi pod širše razumevanje razlage kratice OF kot »organizirana farbarija«. Pri razumevanju teh pojavov nam lahko odlično pomaga branje Havlove Živeti v resnici.
Pogled čez puškino cev
Božo Jezernik (glej Jugoslavija, Zemlja snova, 2018) opisuje, kako prva Jugoslavija ni mogla biti enotna domišljena skupnost, ker je nasedla tudi na razlikah v spoštovanju, upoštevanju, favoriziranju žrtev prve svetovne vojne. Ko so Srbi poudarjali konstitutivnost svojih mrtvih iz vojn 1912-1918, so posegli prav v leta, ko so se jugoslovanski vojaki v različnih uniformah gledali čez puškine cevi. S tem so, namesto da bi odstrli nove možnosti, dali prednost starim predsodkom.
Komunistična manjšina je vedno utemeljevala svoje oblastne privilegije s časi, ko so preko puškinih cevi ustrahovali večino prebivalstva Slovenije. Njihovi simbolni obredi od Dražgoš navzdol niso nič drugega kot poskus simbolne okupacije Slovenije v nasilniški in zločinski maniri starih časov. Pa naj gre za zanikanje zločinov, varovanje zločincev ali pa za vsiljevanje mitomanskih lažnih podob. Eno in drugo je zavržno, za vse nas pa tudi vsestransko drago.
Vir: Slovenski čas št. 111/str. 6-7