Mogoče bi bilo pretirano reči, da sem ob smrti Ivana Omana žalosten. Verjamem, da je živel izpolnjeno življenje in da je umrl »nasičen z leti«, prav kot starozavezni očaki, katerih zgodbe je dobro poznal in ki si jih je očitno jemal za vzor. Zaradi omenjenega si mislim, da konca tega življenja ni jemal za konec poti. Po drugi strani se zavedam, da v nobenem primeru ni možen povratek brez ostanka v čas, ko je bil Oman politično v zenitu.
Spomnim pa se, seveda, da sem mu v preteklih letih posvetil nekaj zapisov na Časniku. Ko danes razmišljam o njih, se sprašujem, ali so bili do njega pravični in navsezadnje točni. Če kaj, obžalujem, ker svojih zmot ne bom mogel več popraviti v času njegovega življenja.
Kaj bi popravil?
Od mojega zadnjega zapisa, v katerem sem se neposredno ali posredno dotaknil pokojnika, je sicer minilo že veliko let. A danes bi nedvomno z večjim spoštovanjem pisal o tistem, kar je ta z vsem, kar je bil, predstavljal. Sedaj priznavam, da je morda prav njemu lastna, na zdravem razumu utemeljena konservativnost tista, česar je bilo med nami v zadnjih treh desetletjih premalo. Kot človek, ki je nazadnje resno prijel motiko v roko tako daleč nazaj, da me je sram povedati, sem to dolgo veselo preziral.
Oman in omani pa so pravzaprav prigarali, primolili in tudi, kar mi gre še posebej težko z jezika, v veliki meri primislili samostojno Slovenijo. Za katero so prav oni najbolje vedeli, da lahko uspeva le, če bo tudi demokratična. Ker so jo ustvarili, vendar je niso smeli upravljati, je nastala neka praznina, ki se še kako pozna.
In hereziji, da je po njih utemeljena skupnost najvarnejša v rokah »škricev«, ki se na zadeve spoznajo bolj kot Oman in njegovi, sem podlegal tudi sam (saj sem navsezadnje »škric«). Toda povezave zlitosti z naravo, ne da bi slednjo malikoval, prizemljene od prednikov podedovane krščanske vernosti, jasnih življenjskih pravil, ki ne prehajajo v brezsrčnost, in ljubezni do rodne zemlje, ki se prenaša na širšo skupnost, med večino upravljalcev, ki naj bi se na zadeve spoznali, seveda ni bilo.
Ivan Oman je pristal bolj na obrobju, kot bi bilo prav. To še tem bolj, ker morda ni bilo politika v Sloveniji, ki bi do te mere brez reza prenesel v slovensko republiko izročila predrevolucionarne in predsocialistične Slovenije, ki jih ni nehal živeti, v javnosti pa so leto za letom prevlade povojne politične mitologije vse bolj izginjale. Slišal sem celo, da si je nekoč zaželel, naj po njegovi smrti mašo zadušnico za njim opravijo v izredni (po domače tridentinski) obliki mašnega obreda, pri kateri je v mladosti tolikokrat ministriral. Privlačnost Omanovega političnega profila je že leta 1990 pokazal rezultat na volitvah člana predsedstva. S skoraj 47 odstotki je daleč za seboj pustil vse »škrice« med Demosovimi kandidati, tudi Dušana Pluta in Dimitrija Rupla.
S svojo povezavo starega in novega je bil Oman bistveno drugačen od svojega starejšega sodobnika in soborca Franceta Bučarja. Slednjemu sicer ni mogoče očitati pomanjkanja zagretosti za samostojno Slovenijo, vendar je, ker ni mogel, znal ali hotel presekati navezave na revolucionarno »tovarišijo«, z nesmiselnim poklekom pred Jankovića na večer življenja v čudno luč postavil lastno politično dediščino.
Oman je skoraj vedno sodil med zagovornike »velike koalicije«
Še ena točka je, zaradi katere sem njega dni na pokojnikov račun zapisal kakšno krepko, pa mu sedaj priznavam, da je imel prav. Oman je skoraj vedno sodil med zagovornike »velike koalicije«. Nekoč je to utemeljil z mislijo nekdanjega avstrijskega kmetijskega ministra in evropskega komisarja Franza Fischlerja, da so bila za avstrijsko kmetijstvo leta, ko je bila Avstrijska ljudska stranka v opoziciji, izgubljena. Sam sem bil dolgo zagovornik mnenja, po katerem bodo prave spremembe možne šele, ko pride do popolne spremembe oblasti. Sedaj smo v položaju, ko vladajoča opcija ne potrebuje (in ne dovoljuje) niti papirnatega sodelovanja kogar koli iz nasprotnega političnega bloka.
Velika koalicija bi bila v takih razmerah vsaj prvi korak k premiku. In če bi do nje prišlo leta 2008, 2011, 2014 ali 2018, bi bila Slovenija duhovno in sicer v bistveno boljši formi, kot je. Izkušeni kmetovalec in politik je omenjeno vedel. Seveda pa je velika koalicija res velika samo, če je uravnotežena; in to niti nobena Drnovškova »mešana koalicija« ni bila. Manjši partnerji v takih koalicijah so bili predvsem »figov list«.
Zamujene priložnosti?
Ko premišljujem o politični dediščini Ivana Omana, se moram ustaviti vsaj še v letu 1992. Ko bi se bila takrat udejanjila njegova vizija združitve obeh konservativnih komponent razpadlega Demosa, Slovenske kmečke zveze oziroma Slovenske ljudske stranke in krščanskih demokratov, bi bilo v našem političnem prostoru marsikaj drugače. Po zlu ne bi šla najpomembnejša »blagovna znamka« v slovenski politiki, ime edine prave ljudske stranke v naši zgodovini, ki ga zdaj nosi neparlamentarna druščina. In kar je še pomembneje, v času pred velikimi premiki od leta 1994 naprej in pred vzponom Janeza Janše bi takšna konservativna stranka lahko postala stalna prva violina na desni. Nikoli potem prave možnosti za kaj takega ni bilo več, saj sta jo izvotlili dve zaporedni odločitvi za »veliko koalicijo«, ki to ni bila.
Končno naj se mi bo dovoljeno poigrati še z eno mislijo. Kdo ve, kakšna bi bila dinamika slovenske politike, če bi krščanski demokrati jeseni 1992 zmogli toliko modrosti, da bi za predsedniškega kandidata proti Milanu Kučanu postavili svojega še sorazmerno svežega člana Ivana Omana in ne brezbarvno in v nadaljnjih dogodkih v najboljšem primeru groteskno figuro Ivana Bizjaka. Tako ob slovesu nekdanjega člana slovenskega predsedstva ostaja vsaj nekaj grenkega občutka o neizkoriščenih priložnostih.
