Na božično noč, ob 1.05 leta 1996, je bil opravljen prvi pogovor s klicalcem v stiski. Potem se je družina samarijanov razvejala in iz majhne vasice je postalo celo mestece. Koliko prostovoljcev, predavateljev, spremljevalcev, koliko klicalcev in pogovorov! Večkrat sem pomislil, da bi morali doživeti tako izkušnjo vsi bodoči psihologi, pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi, duhovniki, vsi, ki bodo neposredno v stiku z ljudmi v stiski.
A v našem primeru (op. odpuščanja in pozabe) po mnenju Alaina Besansona ne gre za tako krepostno pozabo, ampak bolj za lenobo in strahopetnost pred zahtevami pravičnosti. Ali pa celo za beg pred odgovornostjo zaradi pretekle kolaboracije s komunizmom. Zato mnogi kristjani radi sledijo pozivom k usmiljenju, ki se nato sprevrže v amnezijo.
Sodobni pojav “mašeče sredine” silovito prizadeva delovanje splošnih mehanizmov demokracije, pravne države in delitve oblasti ter varstvo svobodnega človeka v katerikoli konkretni zadevi.
Takšno množično javno prebujanje, ki ga v okviru številnih pobud doživljamo, se mora vendar uveljaviti tudi v družbi in upravljanju države. Kristjani, skupaj s Cerkvijo in ljudmi dobre volje, se moramo končno zbrati ter pripraviti na volitve.
Imel sem priložnost spregovoriti z ekonomskim svetovalcem nekdanjega češkega predsednika. Vprašal sem ga, kaj je bila Havlova glavna lastnost, in začuden slišal, da je bila to … prijaznost! Kako neobičajno za današnjo cinično politiko. Čeprav je Havel za moto svojega disidentstva izbral načelo ‘živeti v resnici’, je pokazal, da resnice ni mogoče nekomu potišati v grlo, marveč se lahko razširja le z zgledom.
Na predpostavki, da je nasilje vseh vrst človekovo delo in da so ga vsi sposobni in ga vsi zagrešijo, je mogoče zastaviti osebne in skupne napore v nasprotno smer, se pravi proti nenasilju. K takšni usmeritvi poziva papež Frančišek ob 50. svetovnem dnevu miru.
Josipu Brozu Titu navkljub vsem njegovim zločinom nad civilisti, predvsem množičnim pomorom in drugim okrutnim kršitvam človeškega dostojanstva, mnogi še vedno »prepevajo slavospeve« ter ga poveličujejo do neba.
Mediji so z bombastičnimi naslovi do zadnjega vzdrževali napetost, češ, tokrat lahko volilni možje presenetijo in Donaldu Trumpu še preprečijo pot v Belo hišo. V člankih in prispevkih samih so se sicer izražali precej previdneje kot v naslovih.
Bistvo populizma je v »všečnosti«. Populist hoče biti všeč vsem, predvsem neki navidezni brezoblični masi, ki je enkrat na vsake toliko pozvana, da odda svoj glas na volitvah. Populizem je tudi manever s katerim vladajoči skrivajo svoje prave in bistvene poteze. Lahko bi rekli, da uporabljajo sladkorčke, da skrivajo svoje nečednosti, ki jim pravimo danes korupcija.
Tudi leto 2016 je Slovenija preživela s koalicijo narodnega zastoja na čelu, ki je kljub občasnim družinskim prepirčkom karseda trdna, saj kam pa naj socialni demokrati in demokratični upokojenci pravzaprav gredo. V opozicijo gotovo ne. In če kdaj odstrelijo kakšnega zamenljivega ministra, se to zgodi zgolj zato, da je položaj nezamenljivih trdnejši.
Obletnice bodo kmalu mimo in s tem tudi spomin na tisti prelomni čas. Ostaja pa opomin, da nas čaka še veliko dela, saj smo skrenili s poti, ki smo jo začrtali v Temeljni ustavni listini in v Ustavi. K udejanjanju načel Temeljne ustavne listine in Ustave smo poklicani vsi. Če bomo njihovo udejanjanje prepustili »drugim«, »mi« pa bomo čakali, kaj bodo storili, bomo na koncu razočarani.
Slovensko zgodovinopisje obravnava komunistično partijo kot neko normalno politično demokratično stranko, a v resnici je bila revolucionarna, kriminalna združba, to je bil organizirani politični terorizem. Stranka, ki ni zmagala zaradi ciljev, ampak zato ker je ubijala politične nasprotnike. Torej ne znajo oceniti partije kot izjemen, nenormalen, družbeno patološki pojav v zgodovini.
Ko gledamo delo ministrice za delo, vidimo, da jo vzdržuje nad gladino le iz ozadja delujoč lobi, ki želi svet in našo družbo spremeniti in ji vsiliti vrednote, ki niso naravne vrednote, ki ne temeljijo na naravnem pravu. Ministrica, ki bi morala biti na čelu zaščitnikov družine, otrok, starejših, brezposelnih, revežev, najšibkejših, je prva, ki deluje proti vsem tem prej naštetim.
Tiščanje glave v pesek, naivno sprenevedanje, spreobračanje pojmov in dejstev peljejo samo k popolni predaji. Nobenega priseljevanja, ki bi rešilo našo populacijsko krizo, ne bo. Tisti, ki bodo prišli v naš izpraznjeni prostor, bodo rešili svoj problem in ne našega. Nas tedaj ne bo več. Tudi lukenj v glavah ne bo več.
Vlada RS je v zadnjih mesecih sprejela nekaj odločitev, ki jasno kažejo, da ne opravlja vloge dobrega gospodarja javnih blagajn v imenu davkoplačevalcev in da s tem resno poslabšuje poslovno okolje in konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Obenem pa zapostavlja večino zaposlenih v gospodarstvu, ki bodo ob takšni politiki, poleg gospodarstva, najbolj dodatno obremenjeni pri svojih plačah.
V jedru politik progresivcev je prerazporejanje ustvarjenega. Kako pa ustvariti več, pa nimajo prav uporabnih predlogov. In za prerazporejanje potrebujejo družbo, ki je razdeljena na segmente, med katerimi bi prerazporejali oz. zanje skrbeli. Zato geslo »vsi drugačni, vsi enakopravni«. Da bi nekdo lahko ustvarjal enakopravnost za različne.
Če samo pomislimo na svobodo govora – ta v času Titovine sploh ni bila omogočena, saj so bile za tistega, ki si je privoščil takšen »luksus« pripravljene »počitnice na Golem otoku«. Vsesplošna represija in strahovlada v Josipovih časih ni bila nič manjša kot tista v avstroogrskem obdobju, morda kvečjemu še večja.
Doslej so se slovenski kritiki papeža Frančiška najraje skrivali za anonimnimi vzdevki ali pa so govorili po ovinkih. Brščič pa je le „izpljunil krastačo“ – kot pravijo Italijani trenutku, ko končno jasno in glasno poveš, kar te je dolgo mučilo. Sinteza trpljenja nekaterih katoličanov pod pastoralom sedanjega papeža je zdaj tu.
Toda takoj po prejemu »zgodovinske« zelene luči s strani Ustavnega sodišča, je reformno Vlado Republike Slovenije nepričakovano, a silovito, udarila stranka, ki se je dotedaj izrazito »reformno« deklarirala: Državljanska lista. Ob akterjih Državljanske liste je namreč občutljivo prav dogajanje v času po odločitvi Ustavnega sodišča z dne 17. 12. 2012.
Volivcem je potrebno predstaviti nekaj pozitivnega, privlačnega, realnega in predvsem tudi skupnega! Od ustanovitve Demosa dalje (nekaj mesecev po gornjem datumu) smo tudi sistematično gradili in gojili bodočo (pred)volilno koalicijo, katero so sicer sestavljale politične stranke zelo širokega diapazona svetovnonazorske usmeritve (dve levi, dve desni in dve sredinski).