Skratka: V obravnavi zadeve U-I-295/13 (Tadej Kotnik in drugi) (osmi tabu) smo pojasnili pojav vprašljive teorije (ustavno pravništvo) in prakse (sodna oblast) glede izpodbijanega zakona (zakonodajna oblast), v katerem se po-deljuje javno pooblastilo za izvršitev zakona v obliki odločb, ki jih je organ izdal v konkretnih zadevah (izvršilna oblast). Primeroma obravnavana ustavna odločba pa je na ravni hipotetične dokazanosti, kar je nedopustno.
Sodobno »mašeče pravo«
Kar neustrezno nadomešča kaj, je mašilo. Uveljavitev »hipotetičnega prava« je »mašeče pravo«. Slednje neustrezno nadomešča pravo.
Glede na vprašljivo teorijo in na visoko zavezujoč pomen vprašljivih odločb Ustavnega sodišča, naj odslej ne presenetijo stališča, ki so se pred dnevi že pojavila v delu javnosti, in sicer da je centralna banka »neodvisna, 4. veja oblasti«.
Da ima vprašljiva teorija in praksa v konkretni zadevi U-I-295/13 silovite neugodne posledice za prizadete osebe, je razvidno iz takojšnje reakcije nasprotne stranke. Oblikovali so stališče, da odslej tudi izrečenih odločb Banke Slovenije iz leta 2013 in 2014 ni mogoče kakorkoli izpodbijati – »Ustavno sodišče je soglasno potrdilo, da so členi ZBan-1, ki bo bili pravna podlaga za izredne ukrepe Banke Slovenije leta 2013 in 2014, v skladu z ustavo. Tako so tudi ukrepi, ki so bili bankam izrečeni z odločbami Banke Slovenije o izrednih ukrepih, v skladu z ustavo in jih ni mogoče kakorkoli izpodbijati. […]« (cit. po Banka Slovenije, 27. 10. 2016: Odziv na odločitev Ustavnega sodišča – tu).
Sodobna »mašeča sredina«
V predhodni obravnavi smo opozorili tudi na pojav sprevržene intime v delu – t. i. »mašeča sredina« – volilnega prostora te države. Obravnavo smo strnili v prispevku o šestem tabuju. Precizirali smo evolucijo pojava anomalije intime.
Obravnavani občutljivi dogodki kažejo na udar oziroma vprašljiva dejanja in opustitve dolžnih ravnanj s strani določenih oseb, ki nastopajo z javnimi pooblastili ali pa brez kakršnihkoli pooblastil. Dogodki so tabuizirani v t. i. »mašeči sredini« volilnega prostora, kjer se jih ne sme kritično obravnavati. Stvar, ki se ne sme kritično obravnavati, je tabu (tu, 2. točka).
Sodobni pojav silovito prizadeva delovanje splošnih mehanizmov demokracije, pravne države in delitve oblasti ter varstvo svobodnega človeka v katerikoli konkretni zadevi. Kot nujni za delovanje države so ti mehanizmi vpisani v Ustavo Republike Slovenije (tu), da bi jih ljudstvo in oblastni organi pri svojih dejanjih izvajali, država pa delovala.
Mehanizma demokracije in pravne države sta v 1. in 2. členu. Delitev oblasti pa v 2. odstavku 3. člena, ki določa: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Z udarom so prizadete tudi človekove pravice in temeljne svoboščine udarjenih, del taiste Ustave. Občutljivi tabuizirani dogodki so okvarili navedene mehanizme delovanja države, z učinkom na vse zadeve zaradi splošnega mehanizma enakosti pred zakonom, ki se glasi: »Vsi so pred zakonom enaki.«
Delitev oblasti
Zaradi sila neugodnih učinkov monopola »določene« oblasti, ki so bili v pretekli državi še globoko po-zakopani, se je v to državo vpisalo mehanizem de-monopolizacije oblasti.
Generalno se oblast de-monopolizira po »načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno« (cit. po 2. odstavku 3. člena, ki je del poglavja I. Splošne določbe Ustave).
Po treh vejah oblasti pa se jo nato poraz-deljuje naprej. In sicer s podelitvijo javnih po-oblastil. Javno pooblastilo se po-deli z zakonom ali na njegovi podlagi za opravljanje določenih nalog državne uprave (primerjaj 121. člen (javno pooblastilo) Ustave, zadnjič noveliran tu, 1. člen). In tako naprej, vse do nikoli povsem ugotovljive dimenzije »nosilcev javnih pooblastil« Republike Slovenije.
Sistemsko so členi 120., 121. in 122. določbe podpoglavja d) Uprava, poglavja IV. Državna ureditev Ustave.
Sodobna teorija in praksa
Kot smo v predhodnem prispevku pojasnili so se v vprašljivi ustavni odločbi, številka U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016, objavljeni v Uradnem listu dne 15. 11. 2016 (tu), uspešno izognili ustavnosodni nalogi, da bi ocenili status Banke Slovenije in po-deljeno javno (zakonsko) pooblastilo le-tej za izvrševanje oblasti, na podlagi katerega so leta 2013 in 2014 izdali oblastne akte v konkretnih zadevah – odločbe o izbrisu oziroma konverziji.
Da gre za izvrševanje oblasti pa je »očitno«, saj gre za vprašanja o zakonskem pooblastilu za izvrševanje konkretnih oblastnih aktov, to je odločb Banke Slovenije o izrednih ukrepih. Že iz izpodbijane določbe 350. člena novele zakona o bančništvu izhaja upravna narava organa, ki se mu podeljuje javno pooblastilo za izdajo odločb o izrednem ukrepu, zoper njegove odločbe pa je izrecno določeno sodno varstvo po zakonu o upravnem sporu. Podobno je ugotovljivo ob vpogledu v določbo 2. odstavka 1. člena (status Banke Slovenije) Zakona o banki Slovenije (tu): »Banka Slovenije je pravna oseba javnega prava […].«
Skratka: Konkretna opustitev se nanaša na opustitev ocenitve javnega (zakonskega) pooblastila centralne banke z vidika 121. (javno pooblastilo) člena v povezavi s 120. členom (organizacija in delo uprave) Ustave Republike Slovenije. Oziroma precizneje: v povezavi s »tretjim odstavkom 120. člena« Ustave, saj slednji izrecno obravnava nosilce javnih pooblastil.
V ustavni odločbi z dne 19. 10. 2016 je sicer navedeno, da so prizadeti vlagatelji zadeve podali ugovor, da izpodbijan zakon ZBan-1L pušča Banki Slovenije preveliko diskrecijo. Vendar, ko se vpogleda v predhodni ustavnosodni sklep, številka U-I-295/13-132 z dne 6. 11. 2014, objavljen v Uradnem listu RS z dne 21. 11. 2014 (tu), je navedeni ugovor nedvoumno preciziran, in sicer so prizadete osebe podale izrecno ugovor z vidika »tretjega odstavka 120. člena« Ustave (!). »Predlagatelja in pobudniki (v nadaljevanju: predlagatelji) z navedenimi vlogami […] zatrjujejo, da so navedene določbe [ZBan-1L] v neskladju z […] tretjim odstavkom 120. člena [Ustave]« (cit. po 1. točki obrazložitve sklepa).
Toda precizen ugovor se je v vprašljivi ustavni odločbi pre-tvorilo. In se je ocenjevalo »drugi odstavek 120. člena« Ustave. »Po drugem odstavku 120. člena Ustave morajo upravni organi opravljati svoje delo v okviru in na podlagi Ustave in zakona. Ta določba Ustave se ne nanaša na Banko Slovenije […]« (cit. po 1. in 2. stavku točke 143. obrazložitve odločbe).
S tem so se, saj je med vsebino »drugega in tretjega odstavka 120. člena« Ustave razlika, izognili ocenitvi javnega (zakonskega) pooblastila Banke Slovenije. Ustavnosodno (sodna oblast) se je izognilo vprašanju zakonskega (zakonodajna oblast) javnega pooblastila Banki Slovenije za izvrševanje zakona (izvršilna oblast) v obliki odločb v konkretnih zadevah.
Prav slednje je eno najbolj tabuiziranih področij teorije in prakse finančnega prava Republike Slovenije.
Kar primeroma pokaže vpogled v temeljni domači spoznavno teoretski vir ustavnega pravništva, v Komentar Ustave Republike Slovenije: Dopolnitev komentarja – A, 2011, 1705 strani (tu). V njem je status centralne banke, ki ga ureja 152. člen (centralna banka) Ustave, popolnoma neobrazložen. V komentarju tega člena je zgolj suhoparna, a vprašljiva navedba: »Glej KURS (2002).« S suhoparno navedbo komentarja iz leta 2011 – »KURS (2002)« –, se napotuje na predhodni temeljni teoretski vir, to je na Komentar Ustave iz leta 2002 (tu). Toda tudi to suhoparno dejstvo je vprašljivo samo po sebi. Po letu 2002, in sicer s 1. 5. 2004, je namreč prišlo do uveljavitve Pogodbe o pristopu Slovenije k Evropski uniji in prenosa izvrševanja dela suverenih pravic Slovenije v zvezi s »centralno banko« na Evropsko unijo. O slednjem v komentarju iz leta 2011 o členu 152. Ustave ni govora.
Komentar 152. člena Ustave – ocenitev javnega pooblastila
Kot smo v predhodnem prispevku tudi že pojasnili, je v delu, kjer se navaja odklonilno stališče o statusu Banke Slovenije, po katerem slednje »ni mogoče uvrstiti med upravne organe oziroma organe izvršilne oblasti«, obrazložitev ustavne odločbe votla. Oziroma je neobrazložena, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.
Toda stališče, da centralne banke v zadevi U-I-295/13 »ni mogoče uvrstiti med upravne organe oziroma organe izvršilne oblasti«, je samo zase vprašljivo:
V zadevi se je ocenjevalo ne/dopustnost zakonskega akta. Le-tega je na podlagi svojega generalnega oblastnega pooblastila iz 2. odstavka 3. člena Ustave uveljavil slovenski zakonodajalec, Državni zbor Republike Slovenije. Gre za novelo zakona o bančništvu ZBan-1L, objavljeno v Uradnem listu RS z dne 22. 11. 2013 (tu). Tega dela oblasti »očitno« niso prenesli na mednarodno unijo.
V zadevi so bile izpodbijane številne določbe ZBan-1L. V tokratni obravnavi se bomo osredinili na novelirano določbo 1.a točke 1. odstavka 253. člena ZBan-1. Določba po-deljuje javno pooblastilo Banki Slovenije za izdajanje odločb v konkretnih zadevah (izvršilna oblast). Določa, da slednja »ob pogojih, ki jih določa ta zakon, z odločbo izreče naslednje izredne ukrepe: »prenehanje ali konverzija kvalificiranih obveznosti banke«. Skratka: določba zakona, ki jo je uveljavila slovenska zakonodajna oblast, po-deljuje slovenskemu organu zakonsko (javno) pooblastilo za izvrševanje oblasti, na tej podlagi lahko organ izvršuje oblast v obliki izdajanja konkretnih aktov – odločb o bančnih izbrisih v Republiki Sloveniji. Organ – Banka Slovenije pa je izvršil oblast v konkretnih zadevah v obliki vprašljivih odločb, datiranih »17. 12. 2013«, »18. 12. 2013« oziroma »16. 12. 2014«.
Nadalje se bomo osredinili na novelirano določbo 2. odstavka 346. člena ZBan-1, saj za primer sodnega varstva proti »odločbi o izrednem ukrepu« Banke Slovenije napotuje na uporabo določb pododdelka 10.2.1 tega zakona. To je zveza z 2. odstavkom 337. člena ZBan-1, ki se nahaja v pododdelku 10.2.1 zakona. Slednji pa določa, da se za postopek sodnega varstva proti odločbam Banke Slovenije »smiselno uporabljajo določbe ZUS-1«, če ni s tem zakonom drugače določeno. To je povezano še z 8. točko 1. odstavka 4. člena ZBan-1, ki določa, da so v tem zakonu uporabljene naslednje kratice drugih zakonov: »ZUS-1 je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06)«.
Kar je vez ocenjevanja s 157. členom Ustave (upravni spor), ki se sistemsko nahaja v poglavju VI. Ustavnost in zakonitost.
Prav slednjemu se sodobno »mašeče pravo« silovito izogiba.
