Levičarska vlada se je odločila, da bo spremenila ustavo. Spremembe se bo lotila izključno zato, ker noče spoštovati ustave. Ustavno sodišče ji je namreč naložilo, da odpravi sistemsko diskriminacijo do privatnih osnovnih šol. Ni nobenega dvoma, da ji bo načrtovano zlo tudi uspelo, saj ima zaradi neumnega volilnega telesa za kaj takega potrebno dvotretjinsko večino. Spomnimo, da ima tudi ta levičarska vlada v opoziciji svoje ljudi, s katerimi so si enotni, ko gre za preganjanje drugače mislečih in Cerkve. Kot sta bila prijatelja Poncij Pilat in Herod, ko je šlo za preganjanje Jezusa.
Iz te namere vlade in parlamentarnega odbora pa lahko državljani jasno vidimo, da ni nobenega pozitivnega razloga za načrtovano ustavno spremembo. Tistih nekaj milijonov, ki bi jih morala država že davno plačati, vlada dnevno zapravlja za potrebe svoji proračunskih ljubljenčkov (ideološko so pač vsi ti povsem njeni) in nas zato nenehoma zadolžuje za drage milijarde. V vseh letih vlade Mira Cerarja, ob nenehnem milijardnem zadolževanju, v tem oziru so prekosili samega Pahorja, ki je bil do sedaj nesporni prvak zadolževanja, pa nismo opazili nobenega vrednega investicijskega ali produktivnega projekta, ki bi ga bilo potrebno omeniti. Magna in drugi tir sta bila bolj projekta lobistov in korupcije kakor resnična razvojna projekta. Ves izposojeni denar je poniknil v žepe »laži-humanistov«, ki se napajajo v državnih jaslih. Vsaka misel na Orwellovske prašiče je pri tem dovoljena. Bolj ko se levica bohoti na račun davkoplačevalcev, bolj vpije proti Cerkvi in drobižu, ki ga ta prejme po taki ali drugačni poti iz »njihovega« napajališča. O tem, od kod in po katerem ključu gre kakšen državni evro v cerkveno blagajno, so drugi bolj pristojni razlagati. Levičarjem pa je odveč celo to, da kakšna občina kaj odkupi od verske skupnosti. Oni bi rajši kar podržavili, nacionalizirali, kakor so nekoč imenovali krajo in zaplembo premoženja, saj jim je privatna lastnina sveta le, ko gre za njihovo osebno premoženje, ki ga ni malo in za katerega je redko kdo od njih pošteno delal in varčeval.
Mislim, da bi celo v Cerkvi antipatično nastrojeni Sloveniji, ne bilo možno spremeniti ustave, če bi rekli »nobenega denarja katoličanom, njihovim šolam še najmanj, zato spremenimo pravila igre«. Ta svoj nerazumni odpor morajo spet zakamuflirati v nekaj na videz pozitivnega. Poslušali bomo torej o dobrobiti in potrebnosti državnega šolstva, pri čemer levičar meni, da je državno šolstvo njegovo šolstvo in je zato tam dovoljena samo levičarska ideologija. Vse ostalo, predvsem zdrav razum in katolištvo pa prepovedano. A tudi ta parola je prazna, saj je vsakemu jasno, da tistih nekaj šol, ki niso državne, ne ogrožajo državnega, levičarskega in ateističnega monopola v javnem šolstvu. Še več, če bi upoštevali gospodarska merila, potem niti ne ogrožajo pojma monopola. Če kakšno podjetje s vsaj 75 % obvladuje trg, že govorimo o monopolu. Država ali Evropa posežeta vmes in zahtevata več konkurence, ker to pomeni nižje cene in boljše storitve ali proizvode. Analogno mora bi pluralnost zagotovljena tudi pri šolstvu. Pri našem šolstvu smo daleč od tega cilja, torej lahko mirno govorimo o monopolu (levičarske) države na tem področju in vsi vidimo škodljive posledice posledične enoumnosti.
Pri načrtovani spremembi ustave gre torej za prozorno in nasilno uveljavljanje 100 % monopola nad telesi in dušami otrok. Nič jih ne skrbi, da tako šolstvo krši osnovno človekovo pravico staršev, ki imajo pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojimi prepričanji, toliko bolj, ker je to prepričanje – če hočejo ali nočejo tega priznati – v temelju naše civilizacije, naše kulture in duše našega naroda. Slovenci smo, kar smo, zaradi 1.000 letnega delovanja katoliške Cerkve in vere. Pohabljeni pa smo zaradi 70-letnega delovanja in nasilne prevlade ateističnega komunizma in njegove levičarske kontinuitete. Nič jih ne skrbi, da se monopoli ne obnesejo. Povrhu vsega pa so nedosledni in neiskreni, saj svoje otroke taisti levičarji – takoj ko morejo in na državne stroške – pošiljajo v tujino v elitne šole, ki so – oh čudo – privatne.
Levica nam še enkrat jasno kaže, da ni sposobna ničesar graditi, temveč je njeno mojstrstvo v rušenju, kar so gradili drugi ali pa deliti (sebi), kar so drugi pridelali. Njihova retorika pa je – to moram priznati – enkratna, vrhunska, peklenska!
Zakaj torej taka alergičnost na tistih nekaj šol in na Cerkev kot tako? Ni drugega odgovora kot nerazumno sovraštvo, o katerem je govoril Jezus, ko je učence poučil, da bodo preganjani do konca sveta in se bo sovraštvo z vsakim dnem stopnjevalo. Jezusovi učenci smo pripravljeni vzeti nase tudi to posledico naše hoje za Kristusom. Nekaj kot pokoro za naše grehe, nekaj kot naš doprinos za zveličanje sveta. Obenem pa velja, da sovražniki nimajo sami po sebi pravice do preganjanja in se smemo takemu početju upreti.
V demokratični in svobodni družbi pomeni upor vstop v politično tekmo, angažiranost v civilni družbi in udeležba na volitvah, torej vse, kar sooblikuje podobo našega prostora in družbe. Čas je, da se katoličani tega zavemo in odločno, kot eno, stopimo na te poti. Pripravimo pa se vsaj za zbiranje podpisov, na prepričevanje mlačnih in brezbrižnih in na trdo delo za nov, tokrat ustavni referendum.
Levica v svojem nerazumnem nasprotovanju, mnogokrat že pravem sovraštvu, ni pripravljena na argumentiran pogovor, ker pač nimajo argumentov, temveč silo. Tudi ni pripravljena na sodelovanje z drugače mislečimi ali vernimi, ker nam niti ne priznavajo statusa »subjekta«, saj z nami, katoličani in vernimi, operirajo kot predmeti, kot z bebčki, ki jih ni potrebno niti poslušati, niti resno jemati. Zato pišejo zakone brez nas in proti nam, ko se s svojimi pogovarjajo in jih pišejo skupaj. Levica v svojem fanatičnem mesijanizmu meni, da nam mora oprati možgane in nas razsvetliti ter popeljati ven iz temačnosti vere. Če nisi kakor oni in ne misliš kakor oni, potem nisi in ne misliš, zato nisi subjekt, nisi oseba. Temu nasilju se ljudje nagonsko in tudi zavestno upiramo. Nasilju, ki postaja dan za dnem bolj očitno in bolj zunanje, bolj otipljivo. Očitno hočejo vnuki doseči, kar je spodletelo starim staršem. Uničiti hočejo Cerkev. Vidijo našo šibkost, slutijo naše bolezni, zato menijo, da nas lahko dotolčejo. In to delajo z enako nerazumnim procedere kakor pred sedemdesetimi leti. Včasih so sistematično pobijali, zdaj ni pogojev za kaj takega. Zato bodo zategovali zanko okoli katoliškega šolstva, ker majhna lučka osvetljuje njihovo duhovno in ideološko temo in razgalja njihovo bedo.
Oh, ko bi spoznali, kar so spoznala ljudstva Latinske Amerike, ki so se začela poslavljati od levičarstva. Dovolj je, da tam opozarjaš »Venezuela, Venezuela«, da ljudje spregledajo. Kaj pa moramo narediti, da bo spregledal naš, slovenski človek?
