Josip Broz Tito je ena najbolj kontroverznih osebnosti 20. stoletja. Zanimivo je, da mu navkljub vsem njegovim zločinom nad civilisti, predvsem množičnim pomorom in drugim okrutnim kršitvam človeškega dostojanstva, mnogi še vedno »prepevajo slavospeve« ter ga poveličujejo do neba, medtem ko so preostali diktatorji njegovega časa kot sta bila na primer Hitler in Stalin, precej klavrno končali svojo življenjsko zgodbo na »deponiji« zgodovine.
Častili so ga kot faraona
Več kot očitno je, da je Titu uspelo okoli sebe »pričarati« posmrtni kult osebnosti, kakršnega bi mu najverjetneje zavidal tudi sam Franc Jožef I., ki ga poveličujejo še zlasti v Avstriji, njegove goreče častilce pa je mogoče najti tudi v naših krajih. Tudi sicer je med obema državnikoma mogoče opaziti kar nekaj podobnosti. Med drugim zagotovo to, da sta oba vladala večnarodnostni državi, za samopromocijo pa skrbela preko svojih pogostih obiskov posameznih krajev »kronskih dežel«, kjer so ju njuni fanatični verniki vselej častili kot faraona ter jima namenjali čast olimpijskih božanstev.
Je bil Tito sovjetski vohun?
Obema so mahali in vzklikali, pred avstro-ogrskim cesarjem pa so menda dekleta celo klečala kot v kakšnem Božjem hramu. Avstrijski monarh se je sicer znal prikupiti ljudem s svojim znanjem jezikov podložnih narodov, medtem ko je bil Tito menda prav tako poliglot, a pred domačo »publiko« ni govoril drugače kot v svoji sumljivi srbohrvaščini, kar mnogi vidijo kot dokaz, da v resnici ni bil Jugoslovan, ampak ruski tajni agent, saj naj bi njegovo govorno izražanje nosilo prav sledove ruskega jezika. Resnični Josip Broz naj bi preminil v času 1. svetovne vojne, Sovjeti pa so baje uporabili njegove dokumente, da bi lahko podtaknili človeka, ki je užival njihovo zaupanje. Po neki drugi teoriji, pa naj bi se v Josipa Broza preimenoval kar njegov polbrat in nezakonski sin matere Marije ter nekega bogatega judovskega industrialca Samuela Majerja, živečega na Dunaju, pri katerem je Brozova mati službovala.
Za masko skromnega marksista skrite številne »buržujske razvade«
Prav tam bi se poznejšega jugoslovanskega diktatorja lahko prijele razne »buržujske razvade« – igranje na klavir, plesanje in mečevanje. Vse to je Josip Broz namreč obvladal, kar pa se ravno ne ujema s priložnostmi nekega preprostega, povrhu vsega ne preveč inteligentnega fantiča iz avstro-ogrskega podeželja, ki se je v mladosti zaradi preživetja izučil ključavničarstva ter pri svojem delu menda celo izgubil prst, ki pa ga je povojni istoimenski trinog vsekakor imel. Poleg tega si je uredil nadvse prijeten »počitniški brlog« na Brionih ter se v javnosti bahal s svojo razkošno belo limuzino, s čimer je bolj kot na kakšnega vaškega prostaka in preprosteža s socialističnim svetovnim nazorom, ki se je povrhu vsega svoj čas klatil po gozdovih v ponošenih smrdljivih »capah«, spominjal na razvajenega plemenitaša. Celo njegova telesna mimika naj bi takšno mnenje podkrepila. Prav zato ni prav nič nenavadno, da mnogi v njem vidijo poslednjega Habsburžana, ki je bil plod nezakonske ljubezni med Francem Habsburgom in sobarico Marijo.
Titova skrivna spreobrnitev v islam – je bil Josip Broz pobožen?
Med ljubitelji teorij zarot posebno priljubljenost uživajo tiste, ki govorijo o Titovem judovskem poreklu. Slednje naj bi menda trdil celo njegov osebni zdravnik Aleksandar Matunović, kar pa ni bilo nikdar utemeljeno z dejstvi. So pa tudi takšni, ki nekdanjega balkanskega državnika prištevajo k članom neke prostozidarske lože ali kakšnim drugim tajnim navezam. Tiste malce bolj pravljično obarvane zablode, pa govorijo o Titovi spreobrnitvi v Islam. Tudi popularna »pripovedka o izgubljenem sinu«, v kateri je vlogo slednjega junaka prevzel prav obravnavani jugoslovanski krvolok, pa navaja, da naj bi ta k svoji smrtni postelji poklical samega ljubljanskega nadškofa. A takšne zgodbe se ne zdijo preveč verjetne, če vemo, da je imela partija izredno strog nadzor nad tem kdo se je v poslednjih urah Brozovega življenja zadrževal v njegovi bolniški sobi. Pravzaprav je bila varnost na nivoju skladišč z jedrskim orožjem, kjer nič kar je bilo verskega ni imelo vstopa. Tako ostaja precej majhna možnost, da bi kakšnemu Gospodovemu služabniku partija naklonila posebno čast in ga povabila na osebni obisk prvega moža nekdanje skupne države.
Novica, ki je nikoli ni bilo: jugoslovanski kozmonavt Gordan Jović stopil na luno
Proti spreobrnitvi v vero preroka Mohameda pa govori že njegov življenjski slog, predvsem pa ideološko prepričanje samo. Nihče namreč še ni uspel dokazati govoric, da je Tito doživel nekakšno razsvetljenje oziroma spreobrnitev pod vplivom svojega dobrega tovariša, egiptovskega predsednika Naserja, po prepričanju muslimana. Dejstva iz njegovega življenja pač tega ne morejo podkrepiti. Ni namreč znano, da bi molil ali imel kakšna asketska nagnjenja. Prav nasprotno – post zagotovo ni bil ena izmed Titovih vrlin. Posebej zanimiva in že kar malce bajeslovna pa se zdi navedba, da je Američanom prodal jugoslovanski vesoljski program. V javnosti je veliko različnih zgodb, ki po večini še niso bile deležne kakšne resnejše obravnave. Z nekimi dokazi naj bi sicer pred leti postregla CIA, ki je menda analizirala Titov govor ter sklenila, da pokojni komunist po rodu nikakor ni bil Jugoslovan, ampak Poljak ali Rus.
Veliko je zgodb, bolj malo pa resnih raziskav, je čas za akcijo?
In navsezadnje se pojavlja vprašanje, ali se vsa ta skrivnostnost okoli Titove osebnosti pojavlja spontano, ali pa jo nekdo načrtno ustvarja? Teorije zarote o Titu sicer v javnosti krožijo že vrsto let, na popularnosti pa so pridobile s smrtjo njegove nekdanje žene Jovanke. Je morda končno nastopil čas, da se stvari temeljito razišče in preneha s tem »mešanjem megle«? Če bi »višje sile« dopustile, bi bilo zagotovo mogoče narediti vsaj kakšen pomemben korak v smeri k večjemu poznavanju pristnih zgodovinskih dejstev. Za začetek bi lahko na primer odkopali Titov grob ter ugotovili ali je truplo sploh shranjeno v njem, ali pa je v krsti zgolj pesek, tako kot menda že na sami pogrebni slovesnosti leta 1980. In če je res tam, bi obenem lahko vzeli vzorec DNK ter ga zelo enostavno primerjali z DNK-jem njegovih domnevnih sorodnikov. To pa ob vsem napredku sodobne genetike menda res ni več takšen problem. S tem dejanjem bi postalo marsikaj kristalno jasno. Če bi se izkazalo, da je bil Tito res tisti kmečki fantič Joško iz revne vasice Kumrovec, bi si titofili lahko oddahnili. Mnogo bolj zanimivo pa bi postalo, če bi DNK analiza prinesla kakšna bolj šokantna spoznanja. Bi se v tem primeru Titova pravljica porušila kot grad iz kart?
