Oljka na fotografijah je stara več kot 2000 let. Najverjetneje gre za “pričo” Jezusove agonije.
Pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade.
S temi besedami je udeležence osmega Svetovnega srečanja družin, ki je bilo konec septembra v Filadelfiji v Združenih državah Amerike, nagovoril papež Frančišek. Uradno smo bili iz Slovenije na ta veliki dogodek, za katerega z gotovostjo trdim, da je bil veliki spev družini, poslani trije predstavniki.
Po ocenah raziskovalcev iz Banke Slovenije, UMAR-ja in Gospodarske zbornice Slovenije, bi naj slovensko gospodarstvo bilo pred obdobjem gospodarske rasti. Značilnost napovedovanja gospodarskih razmerij je vrtenje v neskončni povratni zanki: podatek, napoved, revizija podatka, revizija napovedi, podatek, napoved, revizija podatka, revizija napovedi.
Je Cerkev strukturno nedialoška? Povprečni slovenski gimnazijec, ki je pokusil osnove sociologije, bo vedel povedati, da je Cerkev skupaj z vojsko, policijo in podobnimi strukturami hierarhična, disciplinarna, monolitna in malodane totalitarna organizacija. Kot kronski dokaz, … Beri dalje
Jesenska Evropa se potihoma sprašuje, ali je tudi na njenih južnih robovih že prehladno za tvegano prečkanje mej in morij, z drugimi besedami, ali je do pomladi varna pred novim valom beguncev, in je torej s tem Evropa dobila nekaj mesecev več za razmislek o begunski krizi. Ta razmislek bi moral iti po naslednjih oseh: človečnost; demokratičnost; evropskost.
Problem Slovenije ni, da imajo državljani premajhen vpliv na odločevalce, problem je, da imajo nekateri prevelikega in da so formalni vzvodi demokratične in politične moči v primerjavi s tem šibki. V posebej depriviligrianem položaju je civilna družba, ki izvira iz konservativnih ali klasično liberalnih vrednot. Razmerje neformalne moči se po letu 1990 skorajda ni spremenilo.
Ko takole razmišljam o vlogi tujcev v slovenskem gospodarstvu mi spomin obudi televizijski intervju s partizanskim bančnikom Nikom Kavčičem, kjer je se le ta neženirano pohvalil, kako je izkoriščal izobražene nemške vojne ujetnike pri vzpostavljanju udbovskega gospodarskega imperija. Za tovarišijo so sposobni tujci dobrodošli, če jih lahko obvladajo s silo ali s korupcijo.
Ne bi se vozil v avionu, kjer plače administrativno določa Lahovnikov zakon, kjer je cilj čim nižja plača pilotom na račun njihovih izkušenj pilotiranja, ampak s pilotom, ki me bo varno pripeljal na cilj. Bi se vi? Delničarji postavijo nadzorni svet z nalogo, da imenuje tako upravo, ki bo zagotavljala delničarjem zahtevan donos trajno.
Ne se ustrašiti. Ne vabim vas na izlet v samooklicani kalifat Islamske države, ki ni nič drugega kot sprimek blaznežev, morilcev in posiljevalcev, in katerega moralni, politični in vojaški konec ne more in ne sme biti drugačen, kot je bil konec nacistične Nemčije. Vabim vas v neki drugi kalifat, v tistega, ki ga že dolgo ni več.
Saga se nadaljuje: 25. oktobra bodo v Argentini potekale predsedniške volitve, na katerih se bo pomerilo šest kandidatov. Med njimi Kirchnerjeve ne bo, ker je s svojim drugim zaporednim mandatom izčrpala vse ustavno predvidene možnosti na vrhu države. Konec koncev sta z možem to mesto skupno zasedala celih dvanajst (!!) let.
Če ostajamo v ideološko/religijskem, zgolj v njegovih postavkah, ostajamo ena od mnogih religij/ideologij, lahko tudi najboljša med njimi, a nismo naredili tistega bistvenega: dejanskega približanja temu, kar imenujemo Bog. Za tako osveščanje kristjanov se je trudil Vladimir Truhlar.
Za zmago v vojnih spopadih je dovoljeno vse. Za zmago ni nič boljšega kot »zunanji sovražnik«, ki poenoti »notranjo fronto«. To logiko Slovenci poznamo na lastni koži, saj so nas komunisti učili o tem. Ko imaš zunanjega sovražnika, zamrejo notranji prepiri in se družba poenoti.
Po mnogih bolj ali manj neuspešnih poskusih pastoralnega dela, kar jima je vzelo veliko energije ter ju nevarno približalo k zelo razširjenemu pastoralnemu malodušju, sta se začela ozirati po župnijah in občestvih, kjer tega malodušja ni bilo. To je bila zanju prva prelomna točka, kjer sta na lastne oči videla, da je možno tudi v tem, na videz, Cerkvi neprijaznem okolju.
Miroljubno povezovanje evropskih narodov je mogoče zato, ker imamo skupni imenovalec. Kljub močni kulturni različnosti nas povezujeta naša skupna judovsko-krščanska religiozna dediščina in grško-rimsko humanistično izročilo. Evropa je domovina take religije in morale, kjer je v ospredju človek kot svobodno, enkratno in dostojanstveno bitje ter nosilec neodtujljivih pravic in svoboščin.
Rusofilija je otrok zadnjih desetih let, v katerih smo spoznali ne le, da nismo balkanska Švica, ampak da smo celo v družbi drugih tranzicijskih držav le povprečni, če ne že podpovprečni, kljub temu da je bilo naše izhodišče veliko višje od njihovega. Ko smo zasovražili kapitalizem, smo zasovražili tudi tiste, ki jim je v kapitalizmu uspelo in jim še zmeraj uspeva.
Včeraj je bil svetovi dan učiteljev. Prejšnji teden sem se veliko družil z učitelji in ob prazniku z veseljem delim nekaj dobrih izkušenj. Ta naravnanost ene od šol me je navdušila: “Oni se ne igrajo nekakšnih “monopoli” igric, preko katerih bi spoznavali proizvodnjo in podjetništvo. Oni so podjetniki. Čutite razliko med ‘spoznavati’ in ‘biti’? Oni se ne učijo, da bi ‘vedeli’, oni se učijo, da bi ‘znali’.”
Udbaško analiziranje oz. reproduciranje zasebnih Kocbekovih dnevniških razmišljanj o Dragi 70 se končuje s citatom iz dnevniškega zapisa, datiranega s 15. avgustom 1970: “Včeraj sem hotel v prvem hipu odpovedati svoje predavanje v Dragi, potem pa uvidel, da bom napravil veliko napako. Prav zdaj ne smem pokazati niti strahu niti izzivati.”
Od 1. do 3. oktobra je na Bledu potekala konferenca o industrijski dediščini. Organizatorji so bili strokovnjaki Zavoda za kulturno dediščino Republike Slovenije, potekala pa je pod »dežnikom« mednarodnega združenja ICOMOS pri Unescu in Sveta … Beri dalje
Debate preteklih dveh let v povezavi s sinodo nakazujejo podobno delitev v katoliški Cerkvi, kot smo jo opazili v »ameriškem« primeru. Ljudje smo navajeni razmišljati po vzorcu črno-belo, prav-narobe, naš-njihov. Psihologi pravijo, da gre za enega od mehanizmov poenostavljanja. Kolikor razumem papeža Frančiška, si prizadeva, da na človeka gleda z Božjimi očmi.