Kirchnerjeva se poslavlja. Ali pač?

kirchnerPred časom sem se na tem portalu razpisal o zgodovini argentinskih finančnih kriz, vsaj zadnjih 25 let. Takrat sem problematiziral populistično politiko dinastije Kirchner, ki je znala »čudež« hitrega okrevanja po bankrotu države leta 2000 v kratkem času zapraviti ter državo pripeljati do ponovnega poloma, ob postopnem slabšanju državne infrastrukture in družbene klime. Politika vprašljivih investicij ter kupovanja socialnega miru z javnimi subvencijami in socialnimi transferji, ki jo je pričel tedanji predsednik (sedaj pokojni) Nestor Kirchner, se je (naprej) stopnjevala v času predsedovanjem njegove žene, sedanje predsednice Cristine Fernandez de Kirchner, na kratko CFK.

Saga se nadaljuje: 25. oktobra bodo v Argentini potekale predsedniške volitve, na katerih se bo pomerilo šest kandidatov. Med njimi Kirchnerjeve ne bo, ker je s svojim drugim zaporednim mandatom izčrpala vse ustavno predvidene možnosti na vrhu države. Konec koncev sta z možem to mesto skupno zasedala celih dvanajst (!!) let. Ne glede na umik CFK iz »roza hiše« (šp. casa rosada, tako namreč imenujejo argentinsko predsedniško palačo), ima največ možnosti za uspeh na volitvah njen predvideni naslednik, vsaj sodeč po mnenjskih raziskavah. Če k temu prištejemo dejstvo, da bo kirhnerizem še naprej močno vplival na politiko v državi preko neformalnih omrežij ter preko trdne navzočnosti v lokalnih upravah, lahko hitro zaključimo, da se bo v Argentini po oktobrskih volitvah spremenilo bore malo.

Trenutni favorit glede na javnomnenjske raziskave, nekdanji dirkač z gliserjem ter dolgoletni politik Daniel Scioli, je svojo politično kariero pričel leta 1997 pod okriljem stranke Partido Justicialista, ko je postal poslanec v spodnjem domu argentinskega parlamenta. Od takrat mu je uspelo ostati na političnih funkcijah neprestano. Jasno, stari čolnar je znal varno prepluti tudi najbolj razburkane vode, tudi tiste, ki so leta 2001 odnesle predsednika De la Rua. Ves čas se je obdržal v isti stranki, uspel pa se je poistovetiti z vsakršno »variacijo na temo«, med katere sodi tudi kirchnerizem. Scioli je torej kandidat, ki naj bi nadaljeval delo CFK. Čeprav poskuša (za razliko od nje) ohranjati spravljiv ton v svojem diskurzu, ne gre pričakovati, da se bo bistveno distanciral od sedanjega gospodarskega modela. Zato mnogi verjamejo, da je Scioli sprememba, ki je potrebna za ohranitev statusa quo.

Drugi po vrsti na lestvicah priljubljenosti, sedanji buenosaireški župan Mauricio Macri, je po izobrazbi gradbeni inženir. Sicer prihaja iz podjetniškega sveta, bil pa je dolgoletni predsednik znanega nogometnega kluba Boca Juniors. Med časom županovanja v prestolniški občini je ubral bolj podjetniški pristop, usmerjen predvsem v optimizacijo uprave ter izboljšavo javne infrastrukture. Razlika med razvojem mestne občine ter standardom v preostalem delu države, ki je bila zaznavna že prej, je postala še očitnejša. Macri je s svojim liberalnim gospodarskem programom prirasel k srcu zlasti ljudem iz srednjih ter višjih slojev družbe, ki so v njem videli priložnost za nujne spremembe, zlasti v gospodarskem modelu. Če bi za boljšo ilustracijo Macrija umestil v slovenski politični spekter, bi ga skoraj brez premisleka »včlanil« v nekdanjo listo Gregorja Viranta. Macrijeva stranka je zavzeta zagovornica istospolnih porok in posvojitev.

Za njima, na tretjem mestu se nahaja politik, ki je prav tako povezan s kirchnerizmom, čeprav se je od le-tega leta 2009 uradno oddaljil. Sergio Massa, nekdanji župan in poslanec, je začel svojo politično kariero v liberalni stranki, vendar je kasneje gravitiral proti stranki Partido Justicialista. To je stranka kontinuitete par excellence, ki jo je ustanovil Peron, in je od njene ustanovitve Argentini dala največ predsednikov, od samega Perona do Kirchnerja. Justicializem je težko opredeljiva zmes, in se ga ne da preprosto razvrstiti, ne na levico, desnico ali sredino. Preprosto zato, ker je v Argentinski politiki vse in nič . Nekdo je dejal, da je justicializem le ustroj, ki omogoča dostop na oblast. Zato Sergiu Massi morda ne gre takoj zameriti, da je bil, kljub kančku idealizma, ki mu ga pripisujejo, pripravljen vstopiti v to politično mašinerijo in se za nekaj let pridružiti kirhnerizmu. Nič ne de, zdi se malo verjetno, da bi bil Massa, ne glede na prelom s CFK, pripravljen delati bistvene spremembe v Argentinski politiki. Dvom v njegovo primernost krepi tudi dejstvo, da ima v ekipi kar nekaj dinozavrov, ki se v preteklih mandatih niso najbolje izkazali.

Predvolilna kampanja je bila zaznamovana z mnogimi aferami in škandali. Najbolj je odmeval incident, ki se je zgodil avgusta na lokalnih volitvah v majhni provinci na severu države, ko so v nekaj manjših krajev neznani huligani vdrli na volišča ter požgali glasovne skrinjice. Incident je sprožil val protestov, lokalno sodišče pa je izid volitev, na katerih je zmagal kandidat iz tabora CFK, celo razveljavilo. Sodbo je višja instanca nato zavrnila, a to ni pomagalo, da se je vsega skupaj – upravičeno ali neupravičeno – prijel nek pridih nelegitimnosti, celo goljufije. Izbruhnilo je tudi kar nekaj premoženjskih afer, kakršnih smo tudi vajeni na slovenskem političnem parketu. Še najbolj zanimivo pa je bilo tekmovanje med državno (v rokah CFK) in buenosaireško mestno upravo (Macri&co.), katera bo v kratkem času pred volitvami zagnala ali zaključila več infrastrukturnih projektov. Tekma je prav tako zaostrila sicer stalno bitko za sredstva ter prisojnosti med državo in mestno upravo.

Trenutne javnomnenjske razmere ter značilnost argentinskega volilnega sistema, ki je večinski, nakazujeta, da je edina možnost za presenečenja pač v drugem krogu, če bo do njega sploh prišlo. Macri lahko računa na zmago le, če se mu uspe prebiti vanj. Čeprav se je tekom kampanje nakazovalo, da se utegneta Massa in Macri zbližati ter doseči dogovor za bolj učinkovito konkuriranje Sciolijevemu primatu, se je ta možnost razblinila ob izbruhu korupcijske afere pri enemu izmed kandidatov Macrijevega tabora. Zaostrena retorika med kandidatoma, ki je sledila, je koristna zlasti za Sciolija. Ne glede na končni rezultat volitev pa, kot rečeno, večjih premikov v argentinski politiki ni pričakovati, vsaj ne v kratkem. Tudi ob morebitni Macrijevi zmagi, bi bile hitre spremembe težko izvedljive. Tako pa ostaja nekoč eno najperspektivnejših gospodarstev na svetu na ravni životarjenja, ob visoki revščini ter splošnemu propadanju vrednot in politične kulture.