5. oktober je svetovni dan učiteljev. Na ta dan je bil namreč leta 1966 na medvladni konferenci v organizaciji UNESCO in Mednarodne organizacije dela (ILO) sprejet dokument Priporočila o položaju učiteljev, ki je veljaven še danes. Dokument določa pravice in dolžnosti vzgojiteljev in učiteljev ter govori o položaju, ki bi ga le-ti glede na zahtevnost dela morali imeti v družbi. (Vir: Wikipedija)
Prejšnji teden sem bil na dveh dogodkih, kjer je bilo prisotno veliko učiteljev. Na Brdu pri Kranju je bila v ponedeljek mednarodna konferenca koordinatorjev Ekošole, v petek pa sem bil pa na mednarodni konferenci ‘Ko učim, gradim’, ki jo je organizirala srednja šola Biotehniškega centra Naklo. Tema konference je bila “Šola 21. stoletja – zame, zate, za skupnost”. Oboje je bilo navdihujoče.
V belih teniskah na vrt …
Na konferenci koordinatorjev Ekošol se je zbralo nekaj sto slovenskih učiteljev (bolj učiteljic) in nekaj gostov iz tujine. Po pozdravnih govorih – kot je rekla ena od učiteljic – “kronanih glav” (ministra Dejana Židana, veleposlanika Kraljevine Nizozemske g. Barta Twaalfhovna) in ko so dali veliko – po moje odločno preveč – besede sponzorjem, smo si med odmorom v preddverju lahko ogledali primere dobrih ekoloških praks na osnovnih in srednjih šolah. Prav veselje je videti, koliko si nekateri učitelji, prizadevajo – v tem primeru za – ekološko osveščenost učencev in dijakov. Izvajajo projekte, kot se temu danes reče, se trudijo postati ekošola, delujejo v smeri zmanjševanja onesnaženosti, učijo otroke pridelovati svojo zelenjavo, zelišča.
En primer: ali veste, da so dijaki Šolskega centra za pošto, ekonomijo in telekomunikacije na znamenitih ‘fondovih’ že malo zapuščenih vrtovih, ob še bolj zapuščenem Plečnikovem štadionu v Ljubljani ustvarili vrtove? “Mestna blokovska deca”, ki ne ve več kako kaj zraste in kaj vse je potrebno, da kaj zraste, so pod mentorstvom Rajka Bošnjaka, karizmatičnega profesorja, uredili čudovite vrtove. Še prej so vrtove krajinsko skrbno načrtovali, fantje so posekali kar je bilo treba (morda so nekateri prvič držali v rokah kakšno bolj “moško” orodje), zasadili krampe in lopate, pripravili zemljo, zasejali ter pridelali zelišča in zelenjavo. “Spotoma” so še ustanovili podjetji, ki se ukvarjata s trženjem pridelanega. Tržijo tako, da pridelke podarijo (recimo staršem na dnevih odprtih vrat) ali zamenjajo. Imajo celo deklico, ki je vodja odnosov z javnostmi. Dijaki, s katerimi – tako se govori – je težko delati, se ukvarjajo s kmečkim delom. Na začetku so prišli na vrt v belih teniskah …
Dijaki pri delu, ki je za marsikaterega mladca in mladenko “brezveze”, sodelujejo z veseljem. Se da, če je pravi učitelj na pravem mestu. Še mnogo podobnih praks je bilo videti na konferenci na Brdu. Bogu hvala za take učitelje.
Na šoli “vrtijo” celoten poslovni krog
Na konferenci “Ko učim, gradim” me je navdušila inovativnost učiteljev pri iskanju dobrih pedagoških rešitev, ki so jih predstavili v široko zasnovanih tematskih sklopih. Še bolj pa me je navdušila šola sama. Šola izobražuje izredno praktično v programih kot so kmetijsko-podjetniški tehnik, cvetličar, mesar, gospodar na podeželju (kako zanimiv naslov programa!), hortikulturni tehnik, … (vsi programi). Že sama lokacija šole je zanimiva – na koncu vasi, sredi polj in travnikov, med rastlinjaki. Šola ima po besedah ravnateljice okoli 20 ha kmetijskih površin, s katerimi v resnici gospodari. Svoje izdelke prodajajo v trgovini »Pod kozolcem«, ki je v sklopu šole. Že pri prvem obisku šole me je presenetil kar obsežen obseg njihovih lastnih izdelkov (siri, jogurti, skuta, čaji, sok, kis, semena, sadike, …) in tudi izdelkov lokalnih pridelovalcev, ki jih dijaki prijazno prodajajo – to je del njihovega učenja primerne komunikacije s strankami.
Šola ustvari približno 25 % prihodkov brez države, sama s svojimi izdelki, storitvami (oni sodelujeo pri božično okrasitvi Kranja) in nekaterimi – tudi zelo uspešnimi – mednarodnimi projekti. In ta naravnanost – opreti se moramo na lastne sposobnosti – popolnoma spremeni njihov pogled na izobraževanje. Oni ne zahtevajo od države stalno nekih sredstev, oni prodajo to kar pri pouku ustvarijo.
Na tej šoli se učijo v realnosti življenja, oni delujejo v celotnem proizvodnem ciklu: od pridelave, preko proizvodnje, marketinga do prodaje. To je za kmečke gospodarje še kako pomembno. Upoštevajo vso državno birokracijo, kar je prav tako pomembno in mora biti del pouka. Oni se ne igrajo nekakšnih “monopoli” igric, preko katerih bi spoznavali proizvodnjo in podjetništvo. Oni so podjetniki. Čutite razliko med ‘spoznavati’ in ‘biti’? Oni se ne učijo, da bi ‘vedeli’, oni se učijo, da bi ‘znali’. Bog daj več take naravnanosti na naših šolah, Bog daj več takih direktorjev, ravnateljev, učiteljev.
Foto: Biotehniški center Naklo
