PROBLEM NASILJA
Nasilja je vedno več. Zakaj?
- Najbrž je velik del krivde v tem, da se oddaljujemo drug od drugega, postajamo individualisti;
- k temu pripomore tehnologija z vedno novimi možnostmi uporabe telefonov in drugih komunikacijskih sredstev;
- gledamo sočloveka, a ga ne vidimo, izgubljamo zmožnost empatije.
Naredimo kaj, da bi bilo v šolah več reševanja konfliktnih situacij z mediacijo in pogovorom, strpno in takoj, ko se dogodek zgodi, ne šele čez teden, dva ali tri. Naj psihologi v šolah bolj aktivno vstopijo v to vlogo. Po šolah bi se morali učitelji in izbrani učenci izobraziti za medvrstniško mediacijo – to je način reševanja konfliktov, ki ga prakticirajo v mnogih šolah po Sloveniji. Ponavljam: Učitelji in učenci (tisti učenci, ki so tega zmožni, ki kažejo nagnjenost k temu, da pomagajo drugim v takih situacijah) naj postanejo mediatorji.
In še to. Na temo nasilja mora šola in njeni pedagoški delavci delati in delovati celo leto. Ne pomaga, če o tej temi govorimo samo, ko se zgodi kaj hudega.
PROBLEM VSTOPANJA VSEH MOGOČIH TEORIJ V ŠOLO IN ŠOLSKI PROSTOR
To se ne bi smelo dogajati v naših šolah, vrtcih …
- S kakšno pravico vstopajo v šolo taki in drugačni aktivisti, ki širijo propagando o vsem mogočem in nemogočem?
- Čigavi so otroci, ki so v teh šolskih klopeh, v vrtcih?
- V kolikšni meri ti malčki, otroci in mladoletniki lahko/so se zmožni racionalno odzivati na vse te informacije, s katerimi so bombardirani?
- S tem jim vse te teorije dobesedno vsiljujejo.
- Ali je otrok v tem obdobju zmožen pravilne odločitve? Njega mika vse, kar je novo, zanj zanimivo, predvsem pa drugačno?
Naredimo kaj, da se to v naših vzgojno-izobraževalnih ustanovah ne bo dogajalo. Tukaj bi se morali “dvigniti” predvsem starši in prepovedati, da njihove otroke med poukom “krmijo” z vsemi mogočimi teorijami. Nedopustno je, da šola brez vednosti staršev spusti v učilnice kogarkoli, ne da bi za to vedeli in o tem odločali starši.
PROBLEM DOMOVINSKE VZGOJE – razvijanja narodne identitete
Sprašujem se, ali smo vzgojitelji naklonjeni temu, da bi tudi vzgajali za odgovorne državljane, da bi pripomogli k razvijanju otrokove, mladostnikove narodne identitete – da bi naredili čim več za domovinsko vzgojo?
- Ali na razrednih urah oziroma pri posameznih predmetih (kajti pri vseh obstaja možnost medpredmetne povezave) naredimo kaj, da bi učenci začutili pomen vsakega posameznega državnega praznika?
- Ali se kdaj odločimo, da izobesimo državno zastavo tudi v učilnici?
- Ali kdaj pomislimo, da bi lahko prav na ta način “izrinili” vse primere v SLO, ko slovenska zastava ni izobešena pravilno – kakšni Slovenci smo, ko niti svoje zastave ne znamo izobesiti?
- Ali kdaj pomislimo, da bi učenci lahko volitve doživeli tudi v svojem oddelku, z vsemi koraki, ki so sestavni del vsakih državljanskih volitev?
- Ali dovolj poudarjamo vlogo slovenskega jezika in ga spoštujemo pri vseh predmetih?
- Ali znamo pokazati generaciji, ki jo poučujemo, kako zelo cenimo slovenske avtorje, ki jih je zelo veliko?
Marija Pisk
Društvo katoliških pedagogov Slovenije, OŠ Tolmin
Domovinska vzgoja je od nekdaj trn v peti naših levakov Nujno bi bila vsaj posredno naperjena proti njim, saj obstoj slovenskega naroda in samostojna Slovenija nista intimna želja levakov. Zato domovinske šole v naših šolah nimamo. Se pa še spomnim, kako so naš nekoč v šoli pitali s partizani in njihovo mitologijo, ki se je na koncu izkazala za zlagano.