S temi besedami je udeležence osmega Svetovnega srečanja družin, ki je bilo konec septembra v Filadelfiji v Združenih državah Amerike, nagovoril papež Frančišek. Uradno smo bili iz Slovenije na ta veliki dogodek, za katerega z gotovostjo trdim, da je bil veliki spev družini, poslani trije predstavniki: gospod Sandi Koren, župnik iz Mozirja in midva z ženo.
Prvo Svetovno srečanje družin je leta 1993 začel sveti Janez Pavel II., ki ga mnogi imenujejo tudi »Papež družine«, letošnje osmo srečanje družin pa je bilo doslej največje v zgodovini tovrstnih srečanj. Svetovno srečanje družin je sestavljeno iz dveh delov: prvi del je bil Kongres družin in trajal pet dni, drugi del pa je trajal dva dneva in je bil namenjen predvsem srečanju s papežem Frančiškom: koncerti, filmski festival, mnoge predstavitve in pričevanja posameznikov in družin iz raznih koncev sveta … Prvega dela oziroma Kongresa družin se je udeležilo kakih 15.000 udeležencev oziroma delegatov škofovskih konferenc iz več kot 110 držav, drugega – festivalskega – dela, katerega višek je bila v nedeljo 27. septembra slovesna papeževa sveta maša, pa se je udeležilo milijon in pol ljudi. Za naju z ženo so bila vsa ta srečanja velik privilegij: srečati toliko ljudi iz mnogih dežel sveta, spoznati, da jih je veliko – sploh Američanov – , ki tako ali drugače poznajo Slovenijo, ki imajo tu celo svoje korenine, ali pa vsaj poznajo nekoga, ki iz Slovenije izhaja. Nikoli ne bova pozabila nepreglednih množic, ki so se zbirale na trgu Benjamina Franklina, da bi prisluhnile papeževim besedam ali v živo slišale peti Aretho Franklin, Andrea Boccelia, Jackie Evancho … Nikoli ne bova pozabila skoraj pet urnega čakanja v vrsti pred varnostnim pregledom – predvsem naju je nagovorila mirnost in strpnost ljudi, nobenega prerivanja ni bilo, nobenega nerganja, otroci v vozičkih ali nahrbtnikih, veliko pogovora z ljudmi, ki so prišli od blizu in daleč … Nepopisno!
Rad pa bi več spregovoril o kongresu, ki je potekal v velikem kongresnem centru v središču Filadelfije. Na kongresu so svoje poglede na družino predstavili eminentni gostje in strokovnjaki kot so na primer: pomožni škof iz San Francisca Robert Barron, diakon Harold Burke-Sivers, filipinski kardinal Luis Antonio Tagle, profesorica prava Helen Alvare, kardinal Seán Patrick O’Malley, dr. Greg in Lisa Popcak, dr. Scott Hahn, kardinal iz Nigerije Robert Sarah, pastor Rick Warren, Christopher West in mnogi drugi.
Naju so zelo nagovorila razmišljanja nekaterih govornikov, zato bi rad z bralci portala casnik.si podelil nekaj teh temeljnih poudarkov. V mislih imam predvsem nagovor papeža Frančiška in predavanji dveh odličnih govornikov: eden je kardinal iz Filipinov, Luis Antonio Tagle, drugi pa je pastor t. i. »mega cerkve«, Rick Warren.
Papež Frančišek prihodnost človeštva stavi na družino
Zagovarja trditev, da je družba močna le tedaj, če je zgrajena na temelju družine. Zato moramo za družino skrbeti in jo braniti, saj je Bog sam hotel imeti družino. Božja ljubezen – ljubezen med Očetom Sinom in Svetim Duhom – je namreč tako mogočna in neustavljiva, da Bog ni mogel biti egoističen, pač pa je moral to ljubezen izliti iz sebe in je ustvaril svet – stvarstvo. Najlepše, kar je ustvaril, pa je družina. In Bog je vse, kar je ustvaril, dal družini: »Vso ljubezen, ki jo ima Bog v sebi, vso lepoto, ki jo ima Bog v sebi, vso resnico, ki jo ima Bog v sebi, vse je izročil družini. Zato je največji izziv za družino: odpreti roke in sprejeti vso to ljubezen, ali z drugimi besedami: »Družina je zares družina tedaj, ko je sposobna sprejeti vso to Božjo ljubezen!«
Družina je kakor tovarna upanja, življenja in vstajenja
Seveda imamo ljudje v življenju probleme, saj je zavajanje hudiča pripeljalo do razkola. Ljubezen, ki jo je Bog namenil človeku, je bila skoraj izgubljena. Greh Adama in Eve je povzročil notranjo razdeljenost, ki je privedla do prvega bratomora in vojn … Vse to se dogaja še danes, in človek je vsak trenutek pred izbiro prave poti. Po grehu Bog Adama in Eve ni zapusti. Začel se je boriti za človeka – hoditi z njim! Največjo ljubezen pa je Bog pokazal s tem, da je poslal svojega Sina, ki ga ni »poslal« v kakšno palačo ali mesto, pač pa v družino. Zakaj v družino? Zato, ker ima družina odprta vrata srca – kot Marija, ki ni mogla verjeti: »Kako se bo to zgodilo?«, pa ji je angel razložil in je rekla: »Zgodi se!« Tudi Jožef ni razumel, pa je vendar sprejel in bil poslušen. Svojo ženo ljubi in v njuni družini se rodi Jezus. Papež Frančišek je še dodal: »Bog najraje trka na vrata družine, ki ljubi, ki vzgaja otroke, raste in se razvija, družbi prinaša resnico, dobroto in lepoto. Zato proslavljamo družino, saj ima družina »božansko državljanstvo«. Bog ji daje svojo identiteto in v srcu družine raste resnica in ljubezen in lepota … V družini je vedno luč – luč vstajenja, kajti v njej je Bog sam. Tako je družina kakor »tovarna upanja, življenja in vstajenja«. Vem, da so v družinah tudi težave, vendar pogum: Ljubezen premaga vsako težavo. Sovraštvo ne more premagati nobene težave. Ločitev srca ne more premagati težave. Samo Ljubezen jo lahko premaga. Zakaj? Ker je Ljubezen proslavljanje in je veselje, in ker Ljubezen gradi in vleče voz naprej.«
Papež se je posebej zavzel za otroke, ki so naše upanje in naša prihodnost in za starejše, ki so živ spomin družine – prenašajo življenje in vero naprej: »Narod, ki ne zna skrbeti za otroke in starejše, je narod brez prihodnosti. Nima moči za življenje, niti spomina, na katerem bi gradil.« Ob koncu svojega spontanega nagovora je papež zakoncem položil na srce misel: »Nikoli ne zaključite dneva s prepirom. Naj se v vaših družinah nikoli ne konča dan, ne da bi se prej vsi spravili med seboj.«
Družina, dom ranjenih src
Kardinal Luis Antonio Tagle, nadškof iz Manile, je spregovoril o ranah človeštva: »Ni človeka, ki ne bi bil tako ali drugače ranjen. Vsaka rana boli. Ko je kdo ranjen ali prizadet, je z njim ranjena cela družina – vsi trpijo.«
Spregovoril je o globokih ranah, ki prizadevajo posameznike in družine. To so: nezvestoba, razočaranja, nasilje, diskriminacija, prodaja ljudi, prostitucija, vojne, etnični konflikti, migracije, nesreče, finančne stiske, nezaposlenost … »Odprte rane« pa se lahko še dodatno »okužijo« z zlom (kriminal, odtujenost, brezdomstvo …). »Kako huda rana je brezdomstvo! Človek je bil ustvarjen, da bi nekomu pripadal. Kako boli, ko nikomur ne pripadaš!« nam je odpiral oči srca. In je dodal: »Bog je po svojem učlovečenem in ranjenem Sinu objel ranjeni svet. Jezus tako ne zdravi le simptomov, pač pa po svojih ranah vstopa v naše rane in jih zdravi. On to lahko stori, ker ima sam izkušnjo ranjenosti, zavrženosti, ločitve, zapuščenosti, mučenja, ponižanja, izdajstva prijatelja, izkustvo groba … Celo vstali Kristus na svojem telesu nosi znamenja ran.«
Tako je kardinal Tagle vabil tudi vse nas, naj bomo ranljivi, saj bomo le po svojih ranah lahko solidarni in sočutni do ranjenih. Le po svojih ranah bomo lahko ranjenim srcem nudili dom. Le če bomo sami ranljivi, bomo lahko podobni štirim prijateljem, ki so pred Jezusove noge skozi strešno odprtino spustili bolnega prijatelja. Zato ne nehajmo prinašati uboge in bolne k ozdravljujočemu Jezusovemu dotiku! Naj to postane naše poslanstvo! Postanimo poslanci ozdravljenja! Ranjenim prinašajmo »infuzije upanja«! Če ne moremo drugače, jim ponudimo vsaj tiho in ljubečo prisotnost.
Bogu ne morem preprečiti, da me ljubi!
Zanimivo je bilo, da so organizatorji (Papeški svet za družino in nadškofija Filadelfija) medse povabili tudi uglednega pastorja Ricka Warrena. Pri nas v Sloveniji ga poznamo predvsem po knjigi Življenje z namenom, ki je pred leti izšla pri Založbi Noella (toplo priporočam, op. pisca).
Pastor Warren nas je vabil, naj proslavljamo dobre zakone in dobre družine, naj z veseljem in navdušenjem pripovedujemo o tem, kaj Bog dela v naših družinah, kako oblikuje naše odnose in vrednote, kako mu dovolimo, da nas zdravi, poboljšuje, razsvetljuje, poučuje … Če tako delamo, naše odnose gradimo na temelju Božje ljubezni. Sveto pismo pravi, da je Bog ljubezen in je ljubezen bistvo Božjega značaja. Ustvarjeni smo iz ljubezni, da bi ljubili in bili ljubljeni! Božja ljubezen je brezpogojna: ne temelji na mojih zaslugah, pač pa na tem, kar je Kristus zame storil na križu! Ne temelji na meni, pač pa na Bogu samem. Bogu ne morem preprečiti, da me ljubi! Moji možgani ne morejo v polnosti dojeti Božje ljubezni.
»Zato«, pravi pastor Warren: »spoznajmo, da je prva dolžnost staršev: dovoliti Bogu, da nas ljubi, druga, vračati mu ljubezen in tretja, to ljubezen prenašati na naše otroke. Vse, kar Bog dela, ima svoj namen, zato je tudi družina ustvarjena z namenom. Na nas je, da ta Božji namen odkrijemo. In kako to storimo? Tako, da oči naših src upremo v Boga, beremo njegova »Navodila za uporabo« (Sveto pismo) in se z njim redno pogovarjamo«. Že sv. Avguštin je rekel: »Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.«
Sicer pa me je pastor Warren navdušil predvsem z mislijo: »Namesto da smo nasprotniki slabega, postanimo raje promotorji dobrega! Zakaj bi izgubljali moči in se zapletali »z glodanjem kosti«, ki nam jih pod noge mečejo nasprotniki!« Tega načela se zelo veselim, saj me osvobaja. Res sem žalosten, ko slišim, da ljudje nimajo izkustva dobrega odnosa v družini, da mnogi trpijo nasilje, preganjanje, zavrnitve (zgoraj je kardinal Tagle govoril o takih in podobnih ranah), vendar jih ne obsojam, pač pa vabim, naj iskreno iščejo. Našli bodo »infuzijo novega upanja« in bodo, tako kot sem to doživel sam, ki prihajam prav tako iz zelo ranjene družine, tudi oni izkusili ozdravljenje.
