Frančiškova Cerkev je hiša usmiljenja

Foto: Marko Jerina
Foto: Marko Jerina

Po dveh letih vladanja se že lepo vidijo glavni obrisi načrta papeža Frančiška o Cerkvi in pastoralnem delu. Če sta se – iz besed, kretenj in sprejetih odločitev – že od začetka jasno kazala smer in pečat Frančiškovega vodenja Cerkve, pa se je z meseci njegova usmeritev tako razširila in utrdila, da je postala odprto obnebje nove poti za življenje Cerkve. Z apostolsko spodbudo Evangeljsko veselje (23. novembra 2013) je nato papež bistvene točke takšnega osnutka povezal v široko in organsko sintezo in s tem dejansko napisal magno charto programskega delovanja za prihodnja leta. Po besedah apostolske spodbude – ki jo je po obsegu in bogastvu izpostavljenih vsebin mogoče primerjati s pravo okrožnico – je namreč podan ves misijonarski obraz Cerkve, predvsem pa nov slog, kako »biti Cerkev«, ki si ga papež želi pri vedno pristnejšem in zvestejšem krščanskem oznanjevanju in evangeljskem pričevanju.

Seveda se Frančišek – kakor je z navajanjem Dokumenta iz Aparecide (27. julija 2013) omenil tudi brazilskim škofom – dobro zaveda, da imajo revni pastirji Cerkve krhke čolne in zakrpane mreže in zato pogosto, kljub trudu ne morejo ničesar ujeti. Toda prav tako dobro ve, da je Bog tisti, ki vedno deluje in dopolnjuje; moč Cerkve ni v sposobnosti njenih ljudi in sredstev – eni in drugi so slabotni in nezadostni –, temveč se »skriva v globinah božjih voda, v katerih je poklicana metati mreže«.

Glavno jedro Frančiškovega pridiganja in apostolskega poslanstva pa je v tem, kako metati te mreže. Ta izbor besedil podaja v bistvu okvir, v katerem se vije dobro opredeljena pot Cerkve in njene pastorale, predvsem kot znamenje kakšne ključne besede – skorajda prometnega znaka, ki mu je treba slediti – saj je bilo usmiljenje postavljeno kot pečat vsega.

Frančiškova Cerkev bi se namreč bolj kot po kateremkoli drugem pogledu rada pokazala kot hiša usmiljenja, ki v dialogu med človeško slabostjo in božjo polnostjo sprejema, spremlja, pomaga in dosega »dobro novico« velikega krščanskega upanja.

Kajti kdor stopi v to hišo in se izroči božjemu usmiljenju, odkrije – poleg tega, da se ne čuti več osamljenega in prepuščenega samemu sebi –, v čem je smisel polnega bivanja, ožarjenega z vero in ljubeznijo živega Boga: umrli in od mrtvih vstali Kristus je trajno navzoč v Cerkvi. Kdor se z njim sreča in ostane z njim povezan, se uči slovnice krščanskega življenja, predvsem pa potrebe po odpuščanju in spravi, bratstvu in ljubezni, kar vse naj kristjani kot veseli pričevalci božjega usmiljenja odsevajo v svetu. Poleg tega, da izražajo čustva razumevanja, sočutja in bližine do ljudi, ki preživljajo telesno ali moralno trpljenje, naj si tisti, ki se želijo kar najgloblje približali njihovim osebnim razmeram, iskreno, velikodušno in solidarno naložijo njihove muke in težave, jim prinašajo tolažbo in upanje ter jih spodbujajo k vztrajni hoji za Gospodom in življenjem.

Krščanska novost je Kristus; njegove so besede odrešenja in življenja, zakaj on je odrešenje in življenje. Cerkev izpoveduje to temeljno versko resnico in vsak, kdor sprejme polnost zakramentalnega življenja, najde smer in podporo za krščansko življenje, ki ima za cilj svetost. Postaje do tega smotra so poslušanje, oznanilo in evangeljsko pričevanje. Kakor pričuje dejavna teologija papeža Frančiška, celodnevni kristjan ni tisti, ki se zleknjen na sedežu ogleduje v zrcalu svoje vere ali o njej razpravlja za mizo, temveč tisti, ki gre iz samega sebe, pogumno sprejme svoj križ in stopa po poti, da bi z vsemi delil evangeljsko veselje.

Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti proces spreobrnjenja, izhod in pot, ki jo Frančišek do onemoglosti priporoča vsem: začenši pri duhovnikih, »združenih, da bi mazilili«, poklicanih, da bi sprejemali in služili, spodbujenih, naj se ne bojijo isti do meja in obrobij življenja, tja, kjer so ubogi, obrobni, zadnji.

Pozornost do ubogih – gmotno, duhovno ali človeško ubogih – se ne rojeva predvsem iz dejstva, da pomenijo težave v gospodarskem ali družbenem ali pastoralnem smislu, temveč iz temeljne zavesti, da jim je Bog-Ljubezen, ki je postal ubog med ubogimi, v svojem življenju in poslanstvu zagotovil posebno mesto. »Revna Cerkev za reveže« je torej za papeža Frančiška temeljno vodilo, ki usmerja in v evangeljskem pomenu opredeljuje izbiro uboštva in službo ubogim. V tem nadaljuje občudovanja vredno zgodovino cerkvene dobrodelnosti, ki je bila stoletja orodje osvobajanja, vključevanja in napredovanja revežev v zvezi s svobodo in Kristusovo ljubeznijo. Le-ta ne naklanja samo resnične, trajne in velikodušne solidarnosti, temveč si tudi dejavno prizadeva za pospeševanje osebnega dostojanstva, zasledovanja pravičnosti in vzpostavljanja omike, ki naj bi se po pravici ponašala s pridevnikom »človeška«, »humana«.

Tu se Frančiškovo gledanje na Cerkev in dušno pastirstvo neizogibno ujema z njegovo zamislijo o človeku in družbi. Njegov kleni nagovor vleče vzporednice in se povezuje z drugim; neposredni in močni nagovor pretrese zavest, da bi zadel »okamenelo« srce družbe, zaprte pred kulturo srečanja in dobrega, kar je nujno za bratstvo in mirno življenje. Dokler namreč ne padejo idoli, ki jih imenujemo moč, denar, pokvarjenost, stremuštvo, samoljubje, vsegliharstvo, skratka »duh sveta«, je nemogoče napredovati v zaželeni smeri boljšega sveta.

Vse te do danes pogosto ponovljene misli, ki jih s široko in učinkovito sintezo osvetljuje tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, kažejo na ravnanje, ki ga je treba opustiti, in na pastoralne naloge, ki jih je treba vzeti za prednostno obzorje cerkvenega dela. Papež je v tem prizadevanju s svojo besedo in zgledom predtekmovalec, ki narekuje vedno hitrejši ritem hoje po tej poti. Želi nam dopovedati, da pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade ali se zaplete v kakšen neprijeten dogodek. Od tod njegovi neprestani pozivi, da se je treba znebiti okorelosti in otrdelosti, licemerstva in pomanjkljivosti, ki spodkopavajo verodostojnost krščanskega pričevanja, hkrati pa tudi njegova trdna odločenost po preoblikovanju in prenovi cerkvenih struktur, da bi postale primernejše za cilje, ki jih morajo zasledovati, in naloge, ki jih morajo opravljati.

V bistvu gre za očiščenje, prenovo in poživitev cerkvenega življenja, za cerkveno in pastoralno razsodnost, kar vse bo Cerkvi pomagalo zopet najti bistvo misijonskega poslanstva, ožarjeno s Svetim Duhom in s priprošnjo Marije, matere evangelizacije.

Besedilo je spremna beseda nove knjige Založbe Ognjišče Cerkev, hiša usmiljenja, z besedili papeža Frančiška. Knjigo lahko naročite na povezavi.