Danes se nasploh v naši družbi razume, da na nekaterih področjih, kjer so mnenja deljena, ne smeš povedati resnice ali svojega mnenja (splav, homoseksualnost, na smrt bolan človek …), ker lahko koga prizadeneš.
Pred nekaj desetletji komunistična, danes kulturna revolucija. Takrat totalitarizem komunistične ideje, danes totalitarizem ideologije spolov, multikulturalizma, neofeminizma. Slovenska politična levica, ki se napaja v totalitarni ideologiji že vse od leta 1941, vsakega, ki kritično spremlja njene sprevržene ideje, ozmerja kot največjega bodgsigavedi kakšnega foba …
V zakulisju je najmočnejši tisti, ki ima najboljšo in najbolj lojalno mrežo sodelavcev, ki mu v vsakem hipu dostavljajo ključne informacije, on pa jih nato posreduje po omrežju na način, da je odločitev končnega podpisnika v resnici njegova. Moč zakulisnega političnega odločevalca je v moči njegove mreže somišljenikov in podpornikov, profesorski renome ne pomaga kaj dosti.
Pred poletnim zatišjem je časnik Delo objavil anketne rezultate o podpori političnim strankam, ki jih zaznamuje splošen upad podpore. Vlada ima do sedaj najnižjo podoro, upadla je podpora SMC, Desus in ZL, na vrhu ostaja … Beri dalje
Medtem ko mnogi pozabljajo, da so nekateri komunistični režimi homoseksualce obsojali na smrt samo še nekaj desetletij nazaj, nemški nacionalsocializem običajno predstavljajo kot režim, ki je iz preganjanja homoseksualcev naredil eno izmed svojih specifičnih lastnosti. Tako – kot po čudežu – iz seznamov žrtev nacizma praviloma izginjajo katoličani.
V zavesti še vedno trajajoče totalitarne poškodovanosti in vse problematičnosti slovenskega prehoda v demokratično kulturo stojimo pred velikim vprašanjem: Kaj je danes s slovensko državo, z resničnim udejanjenjem ustavne demokracije in vladavine prava?
Kradejo zgodovino, na katero smo Slovenci ponosni. Trdijo, da imajo zasluge za samostojno Slovenijo komunisti, ker da so se vedno borili zanjo. Imeli so popolno oblast, delali so karkoli, toda za samostojnost niso storili nič. Kdor je pomislil nanjo, je bil preganjan in končal v zaporu. Vsak pozna dokaze za to trditev.
Brez večjih pretresov se je v Vatikanu končal drugi proces, povezan z uhajanjem in objavo zaupnih dokumentov. Od petih ljudi, ki so se konec preteklega leta znašli na zatožni klopi, sta bila obsojena dva člana papeške komisije za gospodarske zadeve. Tretji vatikanski uslužbenec je bil spoznan za nedolžnega, v primeru dveh publicistov pa je sodišče ugotovilo, da ni pristojno.
Ko bomo v Šentjoštu srečali državne voditelje, ki bodo iskreno priznali, da bi zmaga vaških straž in domobrancev pred skoraj osmimi desetletji za Slovenijo pomenila boljšo prihodnost ter lažjo pot do državnosti, kot nas je doletela zaradi zmage boljševikov, bomo vedeli, da smo vzpostavili pošten odnos do svoje zgodovine in s tem dosegli tudi resnično “spravo”.
Z rahlim izboljšanjem stanja na trgu delovne sile, izgubljamo občutek o potrebnosti reforme trga delovne sile, davčne reforme … Vlada že tako na področju reform ni pokazala ničesar. Ostale države so globalno gospodarsko krizo izkoristile za izpeljavo prepotrebnih reform in iz krize izšle močnejše, z učinkovitejšimi in prestrukturiranimi gospodarstvi. Slovenije žal ni med njimi.
Postavlja se vprašanje, kako to da je izrazito reformno deklarirana stranka Državljanska lista takoj po prejemu zelene luči s strani ustavnega sodišča za reformo bank vrgla Vlado Republike Slovenije. Ob akterjih Državljanske liste, ki so se pustili imenovati tudi »reformne«, pa »resetirane«, je namreč posebej občutljiv prav trenutek udara.
Slabih 15 let od Besa in ponosa ter 9 let od smrti Fallacijeve smo doživeli silvestrske napade na ženske v Kölnu. Sicer sila feministično levičarstvo je prve dni po dogodkih s trmo gledalo vstran od zlorabljenih in posiljenih žensk. Storilec ni bil pravi. Če bi storilec bil desničar in belec, bi levičarstvo kokodakalo na glas in norelo po ulicah s proti-mačistično ikonografijo.
Primera koroških dečkov in podjetnika Smrtnika sta le vrh leden gore. Opozarjata, da se v državnih strukturah in med njenimi »ministri« – tistimi torej, ki bi ji morali streči, služiti – krepi duh večvrednosti in posebnosti, nedotakljivosti in ošabnosti. Država omogoča nastajanje »novega razreda«, nove jare gospode … Imajo oblast, imajo se za oblast, in … nihče jim nič ne more!
Odločno smo že zakorakali v počitniški čas, ki je še posebej poseben za otroke, ki imajo tako več prostega časa. Kako ga koristno preživeti pogosto predstavlja izziv tudi za starše. Nasploh je dopustniški čas lahko … Beri dalje
Predsednik avstrijskega ustavnega sodišče Holzinger je pojasnil, da ustavno sodišče ne more odločati samo od sebe, temveč šele, ko se upravičena stranka obrne na njega. Kako bi odločalo ustavno sodišče v Sloveniji, če bi se v zakonskem roku nekdo obrnil na ustavno sodišče po zadnjih državnozborskih volitvah?
Čez desetletja bodo, kot upam, takratni mladi rodovi poznali prvega ministrskega predsednika samostojne Slovenije in njegovega obrambnega ministra. Zato jim tudi ne bo lahko pojasniti, kako to, da sta si njuni stranki ravno ob srebrnem jubileju države vsem na očeh strastno skočili v lase.
Razumljivo je, da se je vsaka vlada vpletala v graditev, to je njena dolžnost, vendar ima pooblaščena stroka vsa orodja, da ubrani gospodarnost rešitve. Če ne uspe, odstopi! Za zablodo v Šoštanju sta krivi pooblaščena stroka in tisti del znanosti, ki nam je dokazoval nujnost izgradnje te enote in njeno gospodarnost. Teh znanstvenikov na zaslonih ni več, so poniknili in onemeli.
Stopnja uspešnosti posameznika, skupine ali naroda je v veliki meri odvisna od tega, kakšen odnos imajo do napak. Lao Tse je rekel: »Moder človek uvidi svoje napake. Ko jih uvidi, jih prizna. Ko jih prizna, … Beri dalje
Čas je za korenito spremembo politične in kulturne strategije. Politiki, mnenjski voditelji, časnikarji in publicisti se morajo za svoje poslanstvo najprej naučiti jezika razsodnosti, kjer je prav pri vrhu veščina molčanja. Modri ljudje navadno veliko molčijo in malo govorijo. Zato je njihova beseda, ko se oglasijo, tehtna, premišljena in nikoli žaljiva.
Država Slovenija, ki je bila mednarodno priznana z veliko pomočjo Slovencev po svetu, je za ohranjanje slovenstva naredila bore malo. Slovenstva ne ohranja v Sloveniji, izven države pa še manj. V petindvajsetih letih bi morala to po svetu raztreseno tkivo svojega naroda povezati v dejanski enotni kulturni prostor, žal pa je ta pojem ostal v večini le dobro zveneča fraza, s katero v resnici ne vemo, kaj početi.