Politično, kulturno in vsako drugo javno delovanje ne more biti blagoslovljeno, če znotraj udeležencev vladajo spori, nezaupanje in zamere. Prav nič nam ni v pomoč sklicevanje na pripadnost krščanstvu in še manj sklicevanje na pretekle zasluge. Nenehno oponašanje te ali one geste posameznikov izpred petindvajsetih let; kdo je kaj rekel ali s kom se je ob tej ali oni priliki družil pa je čisti strup prizadevanjem za enotno, pošteno in ljudem naklonjeno državo oziroma republiko Slovenijo.
K pisanju so me spodbudili splošno znani dogodki, ob pripravi na proslavo »Za mojo Slovenijo« v soboto, 25. junija 2016, ki niso bili nič drugega, kot ponavljanje nenehnih sporov in zapletov v medsebojnih odnosih pomembnih osebnosti, ki so zaslužne za osamosvojitev pred 25. leti. Ti spori so povzročili padec prve Demosove vlade leta 1992, padec Bajukove vlade leta 2000 po le 7 mesecih vladanja in padec druge Janševe vlade leta 2013. Politika t. i. pomladnih strank s tem izgublja zaupanje ljudi; zato imajo stranke zgodovinsko poraženega komunističnega sistema v skupščini celo ustavno večino.
Žal k tem sporom vneto prilivajo olja tudi nekatera javna občila, ki jih imamo za izvorno demokratična in naj bi med ljudmi krepila zaupanje v politiko pomladnih strank in njenih voditeljev. Nobenega smisla nimajo pogrevanja nekaterih kolumnistov o vlogah Peterleta, Omana, Bavčarja, Podobnika in drugih v obdobju od osamosvojitve leta 1991 naprej. Ne glede na to, da ob vseh teh pisanjih ostaja vprašanje, kaj je res in kaj ni, moramo izpostaviti staro resnico, da obtožbe in obsodbe nikoli ne prispevajo k pomiritvi, ampak širijo nesoglasja, sumničenja in obsojanja tudi tam, kjer za to ni prav nobenih razlogov.
Zaradi tega je tudi politika nasprotne strani, politika strank nekdanjega totalitarnega sistema izgubila svoj lastni kompas. Ker v opoziciji ni nobenega odpora, nobene resnične nevarnosti za njihovo oblast, je njihova politika naravnost podivjala v nezadržnem boju za dokončno oropanje Slovenije.
Vemo, da je spore težko pogasiti, vemo, da je dialog med ljudmi, prizadetimi z medsebojnimi obtožbami, težko vzpostaviti. Zato je čas za korenito spremembo politične in kulturne strategije. Politiki, mnenjski voditelji, časnikarji in publicisti se morajo za svoje poslanstvo najprej naučiti jezika razsodnosti, kjer je prav pri vrhu veščina molčanja. Modri ljudje navadno veliko molčijo in malo govorijo. Zato je njihova beseda, ko se oglasijo, tehtna, premišljena in nikoli žaljiva. Če bomo zmogli jezik razsodnosti, bodo vse težave, ki nas že nekaj časa stiskajo, čudežno odpadle. In to zelo hitro.
