Italijanski katoliško usmerjeni portal La nuova bussola quotidiana je konec junija 2016 kot pismo bralcev objavil prispevek Luigija Strippolija o odnosu med nacizmom in homoseksualci (link). Pomnimo, homoseksualci so bili žrtve nacizma. Kakor so nacisti Žida označevali z rumeno Davidovo zvezdo na oblačilu, tako so homoseksualca označevali z roza trikotnikom.
Danes homoseksualni aktivisti zelo poudarjajo trpljenje homoseksualcev pod nacizmom, kar ni narobe. Problem je, če to delajo z dnevnopolitično namero, da bi lažje diskvalificirali tiste, ki se ne strinjamo s postmoderno homoseksualno ideologijo. Drug problem je, da se ob tem rado prikriva podatek o izvorni simpatiji, ki jo je nacistično gibanje gojilo do homoseksualcev. Da dialog steče in preprečimo manipulacijo, se je prav zateči k zgodovinskim dejstvom. O katerih Strippoli.
Članek sem iz italijanščine prevedel in zavoljo bolj organiziranega branja z mednaslovi opremil Branko Cestnik.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
—————————————————-
Aktualna raba in zloraba tematike o preganjanih homoseksualcih
Pokol v Orlandu je še en dokaz več, da moramo danes, ko govorimo o homoseksualnosti, karte na mizi na novo razdeliti. Kajti od vsega začetka je bil pokol predstavljen kot otrok t.i. homofobije. Zato je politik Ivan Scalfarotto – sicer renzijanske smeri znotraj leve Demokratske stranke – z metodami, ki jih kdo definira kot „gaystapo“, takoj zahteval uvedbo drakonskih zakonov proti homofobom (beri: proti vsem, ki ne pristanejo na gender ideologijo in na homoseksualno zakonsko zvezo). Vendar se je počasi razkrila drugačna resnica: morilec v Orlandu ni bil nek pobožen in zakrknjen kristjan – kot si dobil občutek, če si bral rahlo pristransko kroniko – ampak je bil musliman, redni obiskovalec gejevskih lokalov in gej tudi sam.
Tudi če gremo nazaj v zgodovino, naletimo na težnjo po poneverjanju. Rad bi se ustavil pri enem primeru oz. vprašanju: Kako nam danes mediji opisujejo odnos med nacizmom in homoseksualnostjo?
Medtem ko mnogi pozabljajo, da so nekateri komunistični režimi homoseksualce obsojali na smrt samo še nekaj desetletij nazaj, nemški nacionalsocializem običajno predstavljajo kot režim, ki je iz preganjanja homoseksualcev naredil eno izmed svojih specifičnih lastnosti. Tako – kot po čudežu – iz seznamov žrtev nacizma praviloma izginjajo katoličani, a na teh seznamih poleg Judov nastopajo homoseksualci. Reči, da so homoseksualci bili vedno preganjani, še posebej od nacizma, namreč služi, da homoseksualci postanejo zaščitena in privilegirana kategorija (kateri potem pripadajo pravice, če povem eno, do nadomestnega materinstva in do označbe „homofobi“ za tiste, ki se s prakso nadomestnega materinstva ne strinjajo).
Izhodišče: homoseksualnost je dobra
Kaj vemo o odnosu med nacizmom in homoseksualnostjo? Na začetku dvajsetega stoletja ima Nemčija neko edinstveno značilnost. V Nemčiji so zelo in veliko bolj kod drugod razširjene astrologija, nauki o reinkarnaciji, nudistična in vegetarijanska društva ter homoseksualne skupnosti. Mnoge od teh sestavin bomo na različne načine skupaj zmešane našli pri nacističnih hierarhih. Na primer, Adolf Hitler je bil vegetarijanec, verjel je v reinkarnacijo, se posvetoval z prerokovalci in horoskopi. Rudolf Hess je gojil strast do magnetizma, hipnoze, homeopatskih zdravil in drog, nihal …
Veliki judovski zgodovinar in tudi sam homoseksualec George Mosse v svojem najbolj znanem študiju na to temo Nationalism and Sexuality (Nacionalizem in spolnost, izšlo l. 1985) piše, da je v mestu Berlin bila homoseksualnost javno vidna in da „je število lokalov za homoseksualce naraslo od 40 v l. 1914 do 80 v l. 1929“. Homoseksualnost je bila skupaj z nudizmom, ki so se ga kasneje posluževali na mladinskih taborih SS, deležna določenega prestiža v nemškem vojaškem in nacionalističnem okolju. To izhaja iz izkušnje kameradizma med moškimi, značilnega za vojsko in čas prve svetovne vojne. Izhaja pa tudi iz prepričanja, ki so ga širili nekateri homoseksualni pisci, češ da „duh kameradizma“ iz homoseksualcev dela „boljše vojake“. Za tovrstne zagovornike homoseksualnega ponosa homoseksualci predstavljalo „cvet moškosti“, piše Mosse. Njihova gola telesa so simbol moči, poguma in prezira do buržoaznih in krščanskih vrednot (sramežljivost, zasebnost,…). Mosse dodaja, da so takratna nemška nudistična in homoseksualna gibanja v glavnem postavljena na politično desnico, oznanjajoč proti-žensko vizijo – značilno za večino nacionalistične kulture – in izpovedujoč rasistične nauke.
Osebnosti kot pisatelj Hans Blüher, umetnik Elisar von Kupffer in zdravnik Karl-Günther Heimsoth (izumitelj izraza „homofilija“) javno simpatizirajo z nacistično stranko, ki je takrat lahko računala na oboroženo krilo – SA (Sturmabteilung). SA so vodile znane homoseksualne osebnosti. Šef SA – in v nacistični stranki človek takoj za Hitlerjem – je bil Ernst Röhm, podobno kot mnogi drugi voditelji SA tudi on znan homoseksualec. George Mosse piše: „L. 1932 je Hitler zavzeto branil Röhma, ko je bil slednji javno obtožen, da kvari mladino in zlorablja položaj nadrejenega pri zapeljevanju nekaterih svojih mož.“
Tudi zgodovinar Joachim Fest v svojem delu Das Gesicht des Dritten Reiches (Obraz Tretjega rajha, izšlo l. 1963) piše, da je Hitler dobro vedel, da so med mladimi, ki so nad njim očarani in so mu pripravljeni slediti do smrti, mnogi homoseksualno usmerjeni. Fest, ki je eden izmed najbolj znanih in ugledih poznavalcev nacizma, opozarja na „tipično homoseksualni odtis pri SA“. Fest razkrije, da so prvi nacisti praviloma brezdomovinci in brez korenin ter ne marajo „trdnih vezi, takšnih kot je vez z žensko ali družino“. V ženski vidijo sredstvo za rojevanje otrok, homoerotično ljubezen pa kot po dostojanstvu višjo.
1934, obrat: homoseksualnost je nečedna
Povezanost s homoseksualnostjo sta tisti čas nacizmu očitala tako levičarska opozicija kot katoliški polemični pisci. Kasnejše zgodovinopisje jo je potrdilo. Če torej vse to drži, kaj se je potemtakem zgodilo, da je povezanost izginila?
Zgodovinarji dobro poznajo zaporedje dogodkov. Ko je nacizem prišel na oblast, se je med Hitlerjem in pripadniki SA, ki so ga do zdaj zvesto spremljali, ustvarila močna tekmovalnost. Ernst Röhm, po moči v stranki takoj za Hitlerjem, je želel nekakšno dvovladje. Za razliko od Hitlerja je do redne nemške armade, do gospodarstva in do nemškega meščanstva zahteval bolj oster odnos… Na tej točki se Hitler odloči, da bo prehitel morebitne prijateljeve poteze, in gre v njegovo diskvalifikacijo, ko ga obtoži nečesa, kar je on sam do zdaj prikrival. Hitler reče: „Röhm in vodje SA so homoseksualci in pedofili.“ To, kar so vsi v nacistični stranki vedeli, je zdaj jasno in glasno povedano s strani tistega, ki je od SA dobil veliko koristnega, oblast in pomoč, da pride na oblast.
Na Wikipediji pod geslom „Zgodovina homoseksualcev v času nacizma in holokavsta“ beremo: „Röhmova homoseksualnost ni predstavljala nobene ovire v njegovi karieri, dokler je bil v soglasju z nacističnimi hierarhijami. Naenkrat pa postane koristni izgovor za njegovo fizično odstranitev in za nujno ‘čistko’ v njegovem ‘pokvarjenem’ zaledju.“ Francoski časopis Les Temps je 3. julija 1934 zabeležil: „Krvnik (Hitler) je postal sramežljiv. Ne samo da ubija, zdaj tudi pridiga. Bil je strpen do posilstev in orgij, a zdaj, ko mora ubraniti samega sebe, udari v imenu kreposti.“
V zloglasni „noči dolgih nožev“, ko je prišlo do obračuna znotraj nacistične stranke, so bili mnogi voditelji SA ubiti na počitnicah, ki jim jih je dovolil šef Röhm, medtem ko so se zabavali s svojimi tovariši in nekaterimi mladimi fanti. Francoski zgodovinar Max Gallo, ko piše o teh dogodkih, opisuje tipično Röhmovo noč, ki jo je le-ta preživljal z drugimi voditelji SA izbranimi na osnovi kriterija spolne usmerjenosti. Potem ko so veliko popili, je Röhm „celo noč sodeloval v orgijah s svojimi Lustknaben – ljubljenimi mladeniči“.
Hitler, ki je tudi sam bil spolni manijak do mere, da je svojo nečakinjo potisnil v samomor, lahko zdaj za svoje stare prijatelje, ki so postali sovražniki, izdela novo obtožbo, popolnoma manipulativne sorte, in to je, da jih imenuje „homoseksualci in pedofili“. Obtožba postane smrtonosna v rokah Heinricha Himmlerja. Himmler je bil poprej podrejen Röhmu, imel je drugačno politično vizijo in tudi sam nerešen odnos do lastne spolnosti. Homoseksualnost je razumel kot škodljivo, ker da pelje v ugašanje rase.
Zaključek: poveličevanje rodnosti ter preganjanje homoseksualcev
Na ta način, nas spomni George Mosse, so nacisti na novo napisali zgodovino SA. Četudi so nacistični voditelji radi obiskovali javne hiše, omalovaževali družino in žensko, je nacizem sčasoma oblikoval hvalnico družini. Obenem pa je pogreval idejo o spodbujanju izvenzakonskih zvez in svobodnejših spolnih odnosov za moške, kakor tudi prostitucijo, le da bi se rodilo več Nemcev, bodočih vojakov.
Preganjanje homoseksualcev, ki jih v nacistični stranki sprva ni manjkalo, se zaostri zlasti z začetkom druge svetovne vojne. Razloga sta dva:
– navzočnost homoseksualcev v vrstah stranke in armade je zdaj dojeta kot grožnja, saj lahko škodi moči nacije, ki mora ohranjati svojo številčnost; poleg tega lahko homoseksualci ustvarijo lobije in podtalne povezave, ki jih stranka ne more več kontrolirati (za razliko od lezbištva, ki ga nacisti toliko ne preganjajo);
– obtožba homoseksualnosti in pedofilije postane tudi zelo priročna za odstranitev drugih različnih oporečnikov, ne da bi bili potrebni posebni procesi.
Mosse piše, da so homoseksualnosti bili obtoženi razni politični nasprotniki, med njimi tudi katoliški duhovniki, ki so jih nacisti na ta način diskvalificirali še pred njihovimi verniki. Mnogi oporečniki so končali v koncentracijskih taboriščih s prišitim roza trikotnikom na sebi, čeprav niso bili homoseksualci.
