Biti v sozvočju s svojim biološkim spolom – to pa ne!

LGBT lobi tudi v Sloveniji za prepoved zdravljenja homoseksualnosti Foto: Reuters

V medijih lahko beremo, da je Malta že prepovedala zdravljenje homoseksualnosti. Zakon določa, da je vsako spreminjanje spolne usmerjenosti kaznivo dejanje. Seksologom, zdravnikom in terapevtom, ki tega ne bodo spoštovali so zagrožene visoke kazni (10.000 evrov, leto dni zapora). Za prepoved zdravljenja homoseksualnosti se zavzemajo tudi v Nemčiji, v ZDA («Equality Act», «Therapeutic Fraud Prevention Act») in verjetno še v mnogih drugih evropskih državah.

Je to res dovršena humanost, popolna strpnost in naklonjenost do istospolno usmerjenih oseb? So s tem lezbijke, geji, biseksualci in transeksualci zares spoštovani?

Zakaj bi ideologi LGBT odločali o meni? Ni to napad na mojo osebno svobodo?

Strinjam se, da je določena terapija lahko šarlatanska in škodljiva. Nasilje nad istospolnimi osebami je po mojem prepričanju nesprejemljivo. Geje, lezbijke in transeksualce je potrebno spoštovati, ker so ljudje in je življenje največji dar. V resnici pa je taka »LGBT zakonodaja« nasilje do tistih, ki želijo spremeniti svojo spolno usmerjenost in nestrpnost do terapevtov, ki jim pri tem svetujejo in pomagajo. Npr. v ZDA je, po poročanju medijev, takih primerov trenutno okoli 60.000. Skozi terapije, ki naj bi bile odslej prepovedane, pa je doslej šlo že okoli 700.000 oseb.

Če ima vsak pravico spreminjati svoj spol, zakaj istospolno usmerjene osebe, če to želijo, ne smejo imeti pravice, da poskušajo postati heteroseksualno usmerjene? Ali ni vsiljevanje prepričanja, da so normalne, če pa s tem same niso zadovoljne in tega ne sprejemajo, nasilje? Zakaj bi ideologi LGBT odločali o meni? Ni to napad na mojo osebno svobodo? Kdo pa pravi, da hočem pokroviteljev, ki mi bodo povedali, kaj moram misliti, želeti in biti?

S tako zakonodajo ideologija LGBT prihaja v nasprotje s seboj. Glede spolne identitete naj bi bilo dovoljeno vse, le to da istospolno usmerjene osebe hočejo biti v skladu s svojim biološkim spolom – to pa ne! Je prepovedano odkriti svojo moškost, svojo ženskost, komplementarnost spolov in biti v tem srečen?

Nepovratno potovanje v pekel

Gorje, če bi kdo, ki je na davkoplačevalske stroške, tudi kirurško spremenil svoj spol, naknadno, zaradi razočaranja in neuresničenih obljub in pričakovanj, zahteval vrnitev v prvotno stanje. To pa ne! Morda bo kdo z zdravo kmečko pametjo rekel: »Prav je tako, kaj pa so šli spreminjat spol. Bomo davkoplačevalci sedaj plačali še enkrat za njihove neumnosti«. Po svoje ima prav, vsekakor pa je tako stališče v nasprotju z ideologijo LGBT, ki glede spolne identitete zagovarja radikalno svobodo. Taka satansko-izključevalna zakonodaja me spominja na »nepovratno potovanje v pekel«. Še zdaleč to ni prijaznost, spoštovanje in humanizem, temveč tiranija.

Mediji žal ignorirajo izkušnje, doživljanje in mnenje bivših gejev, lezbijk in transeksualcev, ki so svojo spolno usmerjenost spremenili, si ustvarili družino in so s tem zadovoljni. Menijo, da so se osvobodili in so srečni. V ZDA bivši geji, lezbijke in transeksualci nasprotujejo zakonodaji, ki preprečuje terapije tistim, ki želijo pomoč pri odpravljanju istospolne usmerjenosti in si prizadevajo za harmonijo s svojim biološkim spolom. Nekateri govorijo o tem, kako so bili v otroštvu zlorabljeni, kako so doživljali čustvene šoke, kako so živeli v težkih družinskih razmerah in doživljali nasilje staršev.

Biti v sozvočju s svojim biološkim spolom

Drugi pripovedujejo o svojem iskanju spolne identitete, o svojih istospolnih seksualnih izkušnjah in trpljenju, ki so ga ob tem doživljali. Nekateri moški so »postali ženske« iz kavalirstva, da bi reševali ženske, saj so videli, kako je oče slabo ravnal z mamo. Nekatere ženske so se spremenile v »moške«, ker niso hotele doživljati nasilja, kot mama. Nekateri pričujejo, da so dobili moč za spreobrnjenje nenadoma, ob srečanju z Bogom. Vsi, ki so uskladili svojo spolno usmerjenost z biološkim spolom, so danes srečni, ne glede na vzrok za svojo odločitev. Dejstvo je, ne glede na to, koliko je takih oseb in kaj je vzrok za homoseksualnost (spolne zlorabe, težko stanje v družini, hrana, vzgoja, politika…), da so tisti, ki so se za to odločili, danes srečni.

Ko je Bruce Reimer, ki je postal Brenda, ugotovil, kaj se mu je zgodilo

Prav tako je dejstvo, da mnogi homoseksualci in transeksualci, med njimi so taki, ki so si spremenili spol tudi s pomočjo kirurgije, niso srečni in doživljajo velike tragedije. Pomislimo samo na prvo kirurško spremembo spola, ko je dr. Money enega od dvojčkov Reimer operiral in je Bruce postal Brenda (v medicinski literaturi so uporabili psevdonim John/Joan). Otroka so vzgajali kot deklico, a je to zavračal. Bruce je, ko je ugotovil, kaj se je zgodilo, zahteval rekonstrukcijo penisa in spremembo v svoj biološki spol. Preimenoval se je v Davida in se poročil (z žensko!). Na koncu je zaradi sporočila žene, da se bo ločila, napravil samomor. Star 38 let se je leta 2004 ustrelil v glavo. Kljub temu se je ta dosežek medicine prodajal kot suho zlato in so Moneyeve teorije več kot 20 let poučevali na številnih univerzah po svetu.

Ob vprašanju do pravice za prizadevanje uskladitve t. i. »kulturnega spola« (»Ženska se ne rodi, ampak postane« – Simone de Beauvoir, fr. filozofinja, 1949) z biološkim spolom, se postavlja tudi vprašanje pravice staršev do vzgoje svojih otrok. Vsiljevanje ideologije LGBT je ideološka kolonizacija otrok in zanikanje pravice, ki jo imajo glede vzgoje svojih otrok, starši. Glede na to, da so se mnoge homoseksualno usmerjene osebe spremenile oziroma spreobrnile ob verski izkušnji – ob srečanju z Bogom in ob upoštevanju dejstva, da mnoge terapije temeljijo tudi na verski in duhovni osnovi, je taka zakonodaja tudi kršenje verske svobode.

Predvidevam, da bodo privrženci LGBT to moje pisanje razvrednotili in raztrgali z mnogimi besedami o tem, da sem nazadnjak, radikalen desničar, duhovnik, da je takih ljudi o katerih govorim zelo malo, da ne vem za kaj v resnici gre, ker za to nimam ustreznih kvalifikacij, da je Cerkev sežigala čarovnice … Bilo bi lepo in prav, da se držimo teme!

Verujem v Boga, ki je ustvaril človeka kot moškega in žensko, verniki LGBT pa verjamejo ameriški filozofinji Judith Butler

Problem je v resnici verski. Verujem v Boga, ki je ustvaril človeka kot moškega in žensko. Verniki LGBT pa verjamejo ameriški filozofinji Judith Butler, ki je s svojo »teorijo gender« (1980) nadgradila že omenjeno Simone de Beauvoir. Zanjo telo pravzaprav ne obstaja, ni pomembno, je preseženo, je le prostor raznih interpretacij. S tega vidika spolne identitete niso le štiri, kot so v kratici LGBT, niti ne le okoli 500, kot so jih nekateri katalogizirali, temveč jih je lahko neskončno. Povedano po domače: telo je kot obleka, ki jo lahko menjaš, kadar hočeš in nosiš na mnogotere načine. Biološki spol je za Butlerjevo le mit, ki so ga izumile religije.

Nič nimam proti tistim, ki to verjamejo. Zgolj na spoštljiv način povem, da v to ne verjamem, ker mi to diši po gnosticizmu. Sem pa odločno proti državi, ki v svojo zakonodajo na ekskluziven način uvaja teorijo gender in ideologijo LGBT. Taka država ni več laična in pluralna; je diktatura, je najhujša tiranija. Poleg tega je taka država ne-umna, saj kot državno religijo sprejema ideologijo, ki je v sebi nedosledna.