Po ljubljanskih ulicah, pa tudi po ulicah drugih slovenskih mest te dni odmevajo koraki Slovencev, ki se v Slovenijo za kratek čas vračajo iz širnega sveta, kamor jih je odpeljala pot življenja. Predstavniki Slovencev po svetu in v zamejstvu so spregovorili v Državnem zboru, svoja pričakovanja do Slovenije bodo predstavili predsedniku vlade Cerarju, srečali se bodo s predsednikom republike Pahorjem. Na festivalski prireditvi Dobrodošli doma se bodo predstavili domačinom, za njih je organiziranih kar nekaj že tradicionalnih dogodkov, od piknikov, okroglih miz, koncertov, do svetih maš in romanja na Svete Višarje. Ti dogodki so nekaj, žal pa znatno premalo.
Slovenci so svoje slovenstvo ohranili, ker ga v tujini čuvajo kot neprecenljiv dar. Pojem »slovenstvo« je njihova vez s svetom, ki je oddaljen od njih, a ker sega na čustveno raven, je pomemben element njihovega življenja. Tudi potomci izseljencev prihajajo v Slovenijo, ki predstavlja dom njihovih prednikov. Slovenci z zamejstvu, ki se ne čutijo zamejci, ampak preprosto Slovenci, se ne vračajo domov, saj so doma na ozemlju, ki je bilo nekoč slovensko. Lahko bi rekli, da je slovenstvo v svoji izvirni obliki pravzaprav ohranjeno izven meja te države.
Država Slovenija, ki je bila mednarodno priznana z veliko pomočjo Slovencev po svetu, je za ohranjanje slovenstva naredila bore malo. Slovenstva ne ohranja v Sloveniji, izven države pa še manj. V petindvajsetih letih bi morala to po svetu raztreseno tkivo svojega naroda povezati v dejanski enotni kulturni prostor, žal pa je ta pojem ostal v večini le dobro zveneča fraza, s katero v resnici ne vemo, kaj početi. Razlogov je veliko. Gotovo ne gre pričakovati, da bodo politični nasledniki tistih ljudi, ki so povzročili beg Slovencev v tujino, iskreno vzpostavljali stike z njimi. Priznati, da so generacije slovenskih izobražencev v tujini dosegle zavidljive mednarodne uspehe, medtem ko je Slovenija kot ena izmed federalnih republik za tesno zaprto mejo živela utopijo enotnega uma, je gotovo grenko. Nemalo težav povzroča tudi čedalje večji pretok informacij, iz katerih lahko izvemo, kako so bili Slovenci izven meja redno podkupovani za interese političnih in gospodarskih lobijev v Jugoslaviji.
Največjo težavo za ohranitev slovenstva pa predstavlja dejstvo, da do osamosvojitve o Slovencih izven meja Slovenije nismo vedeli skoraj nič, po osamosvojitvi pa prav tako skoraj nič. V Jugoslaviji smo slišali za sovražno emigracijo, naši starši so pod pritiskom strahu molčali o vsem. Učni progami, ki bi vsaj v samostojni Sloveniji morali biti polni podatkov o populaciji, za katero ocenjujemo, da šteje pol milijona ljudi, temu skoraj ne namenjajo prostora. Zanimivo bi bilo slišati odgovore kandidatov za poslance pred volitvami, če znajo povedati kaj o Slovencih v zamejstvu in po svetu, če vedo, koliko jih je, kje jih je največ, zakaj so se izseljevali, zakaj rečemo »avtohtona« skupnost? Povprečen Slovenec o svojih rojakih ne ve skoraj nič. Nasprotno pa naši rojaki o nas vedo skoraj vse.
Slovenci smo ponovno padli na izpitu. Spet smo dovolili, da je slovenstvo izraz, ki spada na parket folklore, ne pa eminentnih globalnih multikulturnih srenj. Narodni ponos, ki se je ohranil v slovenski skupnosti v Buenos Airesu, na slovenskih tleh ni moderen. Kakšnega politika so sicer včasih polna usta narodnega ponosa, a v srcu sploh ne ve, kaj to sploh je. Stvari, ki so neprecenljive, se namreč ne morejo kupiti. Nimajo žvenketa denarja, zato so nezanimive za vse, katerih življenjski moto je materija in ne ideja.
