Jurij Pavel Emeršič 
Svetovna zgodovina je polna pripovedi o vojnah, zmagah, pogumu posameznikov, pa tudi o porazih, strahopetnosti in izdaji. Tudi slovenska zgodovina beleži vse našteto. Pri nas so se odvile bitke svetovnega formata: od bitke pri Frigidu, … Beri dalje
Dijaki Gimnazije Želimlje so ponovno osvojili 1. mesto na svetovnem prvenstvu v timski izdelavi in odpiranju fizikalnih sefov. To mednarodno tekmovanje že 23 let prireja Weizmannov znanstveni inštitut v izraelskem Rehovotu. Letos so se v … Beri dalje
Kristjani smo zavezani Resnici, ki je ena. Zato je prav, da poznamo zgodovino. Prav je, da vemo tudi resnico o škofu Rožmanu. Ob odkrivanju resnice nam bo hitro postalo jasno, kdo sodi na piedestal zgodovine … Beri dalje
Ali po revoluciji sploh še govorimo isti jezik? Uskladitev glede nivoja pogovora bo predpogoj, da sploh lahko začnemo dialog. Kje pa je potem šele sprava?
Hvala bogu je pred nami volilno leto, ki prinaša priložnost za nov začetek. Ob volitvah leta 1861 je Slomšek pozval Slovence, naj temeljito premislijo, koga bodo volili. Posvaril je pred tistimi, ki veliko obljubljajo, in zaključil: »Kakor si boste postlali, tako pa boste ležali.«
Idealizem in »politična korektnost« Pogačnika in Pahorja imata za posledico ozemeljske izgube in krivice, storjene zamejcem. Pogačnikova kariera se je kmalu končala, Pahorjeva pa se nadaljuje z možnostjo popravnega izpita. Vsaka narodna zgodovina pomni različne … Beri dalje
Dediči revolucije in varuhi revolucionarnih izročil se resnično bojijo samo tega, da bi se ljudje pričeli spominjati. Leta 1978 so arheologi na severu Tanzanije odkrili najstarejše odtise nog naših prednikov. V zmešnjavi odtisov ujetih v … Beri dalje
Prah zaradi požara v Kemisu se še ni polegel. Ljudje množično iščejo nasvetov pri okoljskih strokovnjakih in zdravnikih. Nihče si namreč ne želi fizične zastrupitve, lastne in svojih otrok. Zelo redki v tej naši podalpski … Beri dalje
Totalitarni režimi so se vedno bali močnih osebnosti. Enostavneje je namreč vladati prestrašeni, neodločni, oprezni in ubogljivi masi ljudi … Med 2. svetovno vojno so jim pri nas rekli »OR«. Oprezne riti. Ta družbeni element je omogočil vzpon revolucije, preživel povojne čistke in v 90ih omogočil komunistom politično preživetje. Rezultat te drže je tudi aktualni značajsko neizrazit, neodločen in nestanoviten vladni predsednik, ki le redko poimenuje stvarnost s pravim imenom, pa četudi gre le za ograjo/bodečo žico/tehnično oviro.
Rdeča aristokracija je pri nas zasidrana na oblasti in daje naročila in izbira izvajalce, oblikuje šolske in televizijske programe, postavlja direktorje in nadzornike, zapira in amnestira … In nazadnje tudi pove, katera podjetja in finančne holdinge bo reševala in katere bo potopila (po analizi novinarke Vide Kocjan sta imela Zvonova v svojem portfelju bistveno kakovostnejše naložbe kot npr. Istrabenz, ki so ga banke rešile z reprogramiranjem terjatev s postopnim poplačilom dolgov).
Že 2000 let po cerkvah širom sveta odmeva stavek iz Matejevega evangelija: »Novega vina nihče ne vliva v stare mehove…« No, Slovenci smo naredili prav to. Naivno smo upali, da bo demokratični kurz prenovil stare strukture, vedenjske vzorce in spontano razkrojil stari režim. 25 let kasneje jasno vidimo, da se to ni zgodilo. In če ne bomo zamenjali starih mehov, bomo spridili vino.
Slovenci premalo molimo. Na tem področju so nam lahko zgled južni sosedje Hrvati. Bolj kot večina Slovencev so ponosni na svojo zgodovino, svetnike in državo. Ni glavni problem, da nam bodo speljali teran. Posvojili so tudi našega Antona Mahniča, ki ga pri nas nismo znali ovrednotiti, ga prekrstili v Mahnića in že teče postopek za njegovo beatifikacijo. Pa še brez česa bomo ostali, če se ne bomo zgledovali po junaških likih iz naše zgodovine.
A v našem primeru (op. odpuščanja in pozabe) po mnenju Alaina Besansona ne gre za tako krepostno pozabo, ampak bolj za lenobo in strahopetnost pred zahtevami pravičnosti. Ali pa celo za beg pred odgovornostjo zaradi pretekle kolaboracije s komunizmom. Zato mnogi kristjani radi sledijo pozivom k usmiljenju, ki se nato sprevrže v amnezijo.
V zadnjem mesecu so mnogi levičarski mediji pri nas jadikovali zaradi Trumpove zmage. Nekateri so izrazili zaskrbljenost, da bi Trumpova politika, in celo njegova žena Melanija, utegnili ogroziti ugled Slovenije v svetu. A Melanija ne bi bila prva, ki bi utegnila ogroziti ugled naše podalpske domovine. Če pobrskamo malce po zgodovini, zasledimo mnoge za nas usodne dogodke.
70 let kasneje je Slovenija še vedno polna množičnih grobišč, ki nas po številu umorjenih postavlja na prvo mesto v povojni Evropi. Visoko nad Srebrenico. Že 25 let slovenska javnost bolj ali manj apatično spremlja izkopavanja človeških kosti, rožnih vencev, vojaških »opasačev«, ženskih kit, pa tudi majhnih otroških skeletov … Ob vsaki tovrstni novici se razvnamejo pogosto nepietetne in celo sovražne razprave glede načina pokopa, kraja pokopa, zgodovinske vloge umorjenih, itd.
Slovencem so pogosto servirane primerjave razmer v povojni Franciji in povojni Sloveniji. Pri tem se poudarja, da so tudi na Francoskem potekali povojni poboji, obračuni s kolaboracijo in druge oblike epuracij … Prepričujejo nas, da so neprestano nove najdbe množičnih grobišč normalen evropski pojav. Strokovnega pretresa primerjava s povojno Francijo seveda ne zdrži.
Raja na zemljo ni prinesla nobena država. Titova ga je sicer obljubljala, a je prinesla največji pekel. Kje je bil takrat Vehemens Ventus, da bi pogasil ogenj in iztrgal orožje komunističnim klavcem? Kje je bil v letošnjem avgustu, da bi iztrgal pištolo udbovcu Darku Gregoriču (006000006769)? Zakaj ne zapiha danes in prežene smrada po žveplu, ki duši Slovenijo???
Leta 2016 je Delova anketa Milana Kučana izpostavila kot najbolj zaslužnega izmed »osamosvojiteljev«, pri čemer je prehitel celo Jožeta Pučnika. Pridružil se mu je njegov miljenec Zoran Janković, brezkompromisni kapitalist, ki je na Rožniku ob 1. majniku v imenu Zveze svobodnih sindikatov s protikapitalističnimi slogani nagovarjal delavce. Sledil je Branko Masleša, ki je v 80ih izrekel zadnjo smrtno obsodbo na Slovenskem, v demokratični državi pa postal predsednik Vrhovnega sodišča.
Vrhunčevi opisi povojnih pobojev so me vedno bolj spominjali na nekaj oziroma nekoga. Dolgo sem si razbijal glavo in se spomnil. Spomnil sem se na Eichmannov proces iz leta 1961 v Jeruzalemu. Eichmann sicer ni sedel v fotelju v družbi skrajno prijazne novinarke, ampak na sodni klopi, kamor so ga posadili Mosadovi agenti. A tudi on je opisoval pobijanje pisarniško uglajeno, s skrbno izbranim besednjakom.
27. 4. 2016. Ljubljana, Rožna dolina, Vidmarjeva vila (na njej nemška zastava, pred njo spomenik OF). Zazrem se v spomenik in spoznam, da mi laže. Laže o datumu, laže o vsebini, laže o imenu. Ko je Plečnik dobil ukaz za izdelavo spomenika (v totalitarni družbi je namreč tudi prošnja ukaz), je vanj bistroumno vgradil subliminalno sporočilo. Uspelo mi ga je razvozlati!