Orient Express

Orient-ExpressLani smo se z družino ustavili v piceriji Orient Express v Divači. Otroka sta v lokalu skakala čez položene železniške tire in se čudila fotografijam starih lokomotiv. Z ženo pa sva, medtem ko so nam pekli pico, brala stenske plakate o zlatih časih Divače, skozi katero je tekla znamenita proga Orient Express. Na omenjeno progo je leta 1934 Agatha Christie postavila tudi svojo kriminalko Umor na Orient Ekspresu, ki bo v kratkem ponovno prišla na filmska platna. Zlata doba mondene železnice se je končala, ko so balkanski komunistični diktatorji presodili, da je preveč »buržujska«. Jugoslovanske železnice so v času trde vladavine Josipa Borza Tita leta 1961 dokončno izbrisale vlak »Simplon Orient Express« iz svojega voznega reda. Leta 1963 se je ukinjeni vlak še enkrat vrnil v velikem slogu. V filmu From Russia with Love se je James Bond vkrcal nanj in se tepel na njegovi strehi. A na našo stran železne zavese se ni več prebil, njegova končna postaja kmalu ni bil več Istanbul, ampak Benetke.

Nostalgični tok misli je prekinil natakar s sveže pečeno pico. Ko smo jo pojedli, sem šel k »šanku« plačat račun. A glej ga zlomka! Na steni sem zagledal ogromno podobo J. B. Tita. V restavraciji, posvečeni projektu, ki ga je diktator uničil! Natakarju sem komentiral, da je to približno tako, kot če bi v židovski restavraciji visela slika Adolfa Hitlerja. Debelo me je pogledal. »Zateženi desničar«, si je verjetno mislil, če je sploh kaj mislil. Sicer pa on ni bil pravi naslov za kritiko. Komu bi se lahko pritožil? Njegovemu šefu? Tistim, ki niso izpeljali lustracije? Ali pa morda prepotrebni komisiji za sanacijo družbene neumnosti, poniglavosti in sovražnega govora (KSDNPSG)?

Pica mi je obležala v želodcu. Ko smo se vozili proti domu je skozi moje možgane zdrvel miselni tok, cela vlakovna kompozicija Orient Express. V prvi vagon je vstopil Milan Kučan. Zadnji partijski šef, ki je javno nasprotoval slovenski odcepitvi od Jugoslavije, nato pa »skočil na zadnji vlak« in bil več kot desetletje predsednik odcepljene in samostojne Slovenije. Leta 2016 ga je Delova anketa izpostavila kot najbolj zaslužnega izmed »osamosvojiteljev«, pri čemer je prehitel celo Jožeta Pučnika. Kučanu se je pridružil njegov miljenec Zoran Janković, brezkompromisni kapitalist, ki je na Rožniku ob 1. majniku v imenu Zveze svobodnih sindikatov s protikapitalističnimi slogani nagovarjal delavce. Sledil je Branko Masleša, ki je v 80ih izrekel zadnjo smrtno obsodbo na Slovenskem, v demokratični državi pa postal predsednik Vrhovnega sodišča. Slovenska sodišča so se v njegovem času ekspresno lotila nekaterih ključnih osamosvojiteljev in oprostila častnike agresorske JLA, ki je pod simbolom rdeče zvezde pobijala naše ljudi in rušila naše domove. V zadnjem vagonu je sedel nekdanji uslužbenec SDV Janez Žirovnik, ki bo v kratkem zagovarjal doktorsko disertacijo s področja varovanja človekovih pravic z naslovom “Procesni model presojanja posegov obveščevalnih služb v komunikacijsko zasebnost kot logistični izziv”.

Nora vlakovna kompozicija!!! Poleg naštetih sem zagledal še cel kup pripadnikov nove vrste »homo sovieticus.« Ta je očitno sposobna norih anomalij in brezmejnih perverznosti. Brezmejnih? Gotovo imajo tudi njeni pripadniki nekje moralne meje. Gotovo ne bi želel imeti npr. nagrade Izidorja Cankarja, ki ga podeljuje Umetnostnozgodovinsko društvo Slovenije nekdo, ki bi nekaj let prej kot Udbovec opravljal nadzor nad Izidorjem Cankarjem?!?!

Besançon je v odlični knjigi Zlo stoletja zapisal, da sta nacist in komunist zrela za terapijo na klinični psihiatriji. Psihiatri namreč primerjajo njihovo stanje s shizofrenijo in paranojo. V Sloveniji komunistična ideologija ni doživela javne obsodbe. Mnogi jo še danes zagovarjajo ali ji celo sledijo. Po Besançonu živimo v družbi polni psihičnih bolnikov, ki oblikujejo javno mnenje, kadrujejo, sodijo, skratka ohranjajo stanje norosti… Najbolj noro pa je, da so prepričani v svoj prav in so sposobni v nedogled razpravljati na forumih, zborovanjih in gostilnah. Namesto, da bi se z njimi bavili strokovnjaki medicinske stroke, se moramo vsi, saj s svojim kričanjem v javnomnenjskem prostoru preglasijo vsako razumno argumentacijo.

Medtem ko demokratični svet posodablja svoje železnice, sedimo Slovenci ob ugaslem Orient Expressu. Sedimo na peronu in opazujemo, kako drvijo tuji vlaki in kako je nas povozil čas.