A v našem primeru (op. odpuščanja in pozabe) po mnenju Alaina Besansona ne gre za tako krepostno pozabo, ampak bolj za lenobo in strahopetnost pred zahtevami pravičnosti. Ali pa celo za beg pred odgovornostjo zaradi pretekle kolaboracije s komunizmom. Zato mnogi kristjani radi sledijo pozivom k usmiljenju, ki se nato sprevrže v amnezijo.
Leta 2016 je Delova anketa Milana Kučana izpostavila kot najbolj zaslužnega izmed »osamosvojiteljev«, pri čemer je prehitel celo Jožeta Pučnika. Pridružil se mu je njegov miljenec Zoran Janković, brezkompromisni kapitalist, ki je na Rožniku ob 1. majniku v imenu Zveze svobodnih sindikatov s protikapitalističnimi slogani nagovarjal delavce. Sledil je Branko Masleša, ki je v 80ih izrekel zadnjo smrtno obsodbo na Slovenskem, v demokratični državi pa postal predsednik Vrhovnega sodišča.
Alain Besançon (r. 1932), francoski zgodovinar in filozof, eden vodilnih katoliških intelektualcev sodobnega časa, je v svoji novi knjigi Problèmes religieux contemporains [Sodobni religijski problemi] objavil nekaj člankov o ključnih težavah, s katerimi se mora … Beri dalje
Zadnja leta je vse pogosteje opaziti, da se večina duhovnih nagovorov na slovesnostih, ki so povezane z masakrom kristjanov od leta 1941 naprej, praviloma zoži v osrednjo misel, da je treba odpustiti. Odpuščanje je pojem, povezan s plemenitostjo, in težko je zastaviti besedo proti njemu. Podobno kot je to pri propagandi za dialog, za širino, za odprtost. Vse te besede sodijo v sklop sodobne laiške dogmatike, ki je pospremljena z neizprosno prisilo – daleč od širine in dialoga.
Prav ta čas prihaja na tržišče težko pričakovana knjiga Alaina Besançona Zlo stoletja. Prebrati bi jo morali vsi, saj govori, čeprav z motrenjem totalitarne preteklosti, o naši prihodnosti. Prihodnosti pa v tem, kar gledamo okrog sebe v polju kulturnopolitičnega, prav gotovo ni. Če pogledamo politični vrh, vidimo zavestno naslanjanje na jugo-boljševizem – od vsakršnega agitpropa do nikakršne gospodarske politike.