Vive la revolution?

trg-francoske-revolucije
Foto: Trg francoske revolucije.

Slovencem so pogosto servirane primerjave razmer v povojni Franciji in povojni Sloveniji. Pri tem se poudarja, da so tudi na Francoskem potekali povojni poboji, obračuni s kolaboracijo in druge oblike epuracij … Prepričujejo nas, da so neprestano nove najdbe množičnih grobišč normalen evropski pojav.  Strokovnega pretresa primerjava s povojno Francijo  seveda ne zdrži. In ker rdečih vernikov z nobenim razumskim argumentom ne premaknemo, tega niti ne bom poskušal. Bom pa nadaljeval to francosko-slovensko komparacijo.

Kemija ni nikoli bila moje »močno področje«. Kljub temu pa sta mojo pozornost v zadnjem času pritegnila 2 kemijska genija. Francoski kemik Antoine Lavoisier in slovenski Milko Nović. Poleg podobnih poklicnih zanimanj jima je skupno tudi to, da sta oba dregnila v revolucionarni lobi in bila nato deležna hitrih sodnih procesov s pričakovanim izidom. Prvega so protipravno zaprli leta 1794 in ga hitro giljotinirali v Parizu, drugega pa leta 2015 in ga še vedno počasi mrcvarijo v Ljubljani. Italijanski astronom Lagrange je po smrti Lavoisierja žalostno pripomnil: »Samo trenutek so potrebovali, da so mu odsekali glavo, stoletje pa bo potrebno, da zraste njej podobna.« A protokomunističnih jakobincev to ni brigalo. »Republika ne potrebuje niti znanstvenikov, niti kemikov!« se je glasil njihov odgovor. Stališče slovenskih revolucionarjev in njihovih dedičev je enako. Med vojno in po njej so najboljše intelektualce in gospodarstvenike likvidirali, danes pa pustijo, da svetovno znani strokovnjak protipravno ždi v zaporu, da mnogi sposobni ljudje odhajajo v tujino, ali pa neuspešno iščejo službo doma. Požvižgajo se na človeka, požvižgajo se na znanost in požvižgajo se na kulturo.

Drugo primerjavo med Francijo in Slovenijo je spodbudil francoski politik Philippe de Villiers, ki si intenzivno prizadeva, da bi se vendejski genocid tudi javno in pravno opredelil kot prvi evropski genocid. O pokolih in množičnih utopitvah katoliških kmetov je bilo dolgo prepovedano govoriti, da ne bi padla senca na opevano francosko revolucijo. Zelo dobro pa je poznal francosko revolucijo in dogajanje v departmaju Vendee Lenin, ki je tam dobil zgled za brutalno politiko do kmetov. In za njim Stalin, pa Tito, Kidrič, Kardelj … V vaške straže povezane kmete so boljševiki pobili, po vojni so jim zemljo zaplenili in nasilno kolektivizirali. Tudi pri nas je bilo o vsem tem prepovedano govoriti, da ne bi padla senca na opevano partizanstvo in revolucijo. Levičarski zgodovinarji se tako v Sloveniji, kot tudi v Franciji izogibajo izrazu »genocid«. Izgovori so identični, češ, da tudi uporniki niso bili nedolžni, da so imeli v rokah orožje, da je bila to državljanska vojna … »Laž je nesmrtna duša komunizma.« je ugotovil poljski zgodovinar in filozof Kołakowski. Če v Franciji lažejo več kot 200 let po genocidu in revoluciji,  potem je iluzorno pričakovati, da bodo pri nas prenehali lagati le 70 let po njej.

In za zaključek še 1 velika francoska laž, ki jo v Sloveniji že dolgo neumno negujemo. Malikujemo debelušnega korziškega revolucionarja, ki je v letih 1809-13 okupiral naše dežele, naložil kmetom nove davke in javna dela, krvavo zatrl upore, rušil tradicijo in ni odpravil fevdalizma, kot je bil obljubljal! Uspel pa je omehčati srca nekaj literatov, ko je iz čistega pragmatizma uvajal slovenščino v šole in urade. In zato je leta 1928 dobil zelo lep spomenik in trg sredi Ljubljane. A komunisti so mu leta 1952  ime »Napoleonov trg« vzeli in ga preimenovali v Trg francoske revolucije. Verjetno na svetu ni veliko narodov, ki postavljajo spomenike okupatorjem, revoluciji in kultu smrti.