71 let kasneje

kristeros
José Luis Sánchez del Río

Množice na grobovih ob dnevu vseh svetih so nam razkrile enega izmed kriterijev, po katerem se človek loči od primatov. Pogrebni rituali in načini pokopa so se skozi zgodovino sicer spreminjali, sakralni značaj grobov pa nikoli. Že v prvih civilizacijah je bilo onečaščanje grobov skrajno nizkotno dejanje, zato so tudi roparji pazili, da so pobirali le grobne pridatke, pokojnikov pa se niso dotikali. Zaradi rimskega spoštovanja počivališč mrtvih so se kristjani večkrat zatekli v katakombe in tja jim preganjalci krščanstva niso nikoli sledili. Arhitekt Jože Plečnik si je 2000 let kasneje zamislil ljubljanske Žale kot posvečen kraj, Vrt vseh svetih. Arhitekt si v svoji najhujši nočni mori ni predstavljal, da se bo samo nekaj let zatem pričela velika skrunitev grobov na Žalah, Orlovem vrhu in drugod po Sloveniji. Samo mesec dni po prihodu zmagovite partizanske vojske v Ljubljano je notranji minister Zoran Polič izdal ukaz o uničenju grobov nasprotnikov revolucije. Podobno kot v Franciji med jakobinsko diktaturo so tudi tukaj trupla pokojnikov izginila neznano kam. Z Orlovega vrha so jih vozili celo v tovarno lepila … Slovenija je padla na predcivilizacijski nivo.

70 let kasneje je Slovenija še vedno polna množičnih grobišč, ki nas po številu umorjenih postavlja na prvo mesto v povojni Evropi. Visoko nad Srebrenico. Že 25 let slovenska javnost bolj ali manj apatično spremlja izkopavanja človeških kosti, rožnih vencev, vojaških »opasačev«, ženskih kit, pa tudi majhnih otroških skeletov … Ob vsaki tovrstni novici se razvnamejo pogosto nepietetne in celo sovražne razprave glede načina pokopa, kraja pokopa, zgodovinske vloge umorjenih, itd. Politična elita se je v zadnjem letu odločila pospešiti pokopavanje pobitih in je ob koncu avgusta o svoji nameri seznanila tudi slovenske škofe. Ti so vzeli odločitev države o hitrem in neposrečenem izboru zadnjega počivališča »na znaje«. Še več, nadškof Cvikl je izrecno poudaril, da se z odločitvijo o »uvozu« mrtvih v njegovo škofijo škofje niso strinjali, saj so tako kot večina svojcev pobitih želeli pokop na Teharjah. Maribor je namreč za mnoge starejše predaleč, za svojce pobitih nima nobene simbolne teže in nenazadnje zamegljuje unikatnost slovenskega Odpora, ki se tukaj izgublja v nepregledni množici zajetih in v okoliških tankovskih jarkih pobitih Hrvatov. Kljub jasno izraženemu stališču in nestrinjanju s krajem pokopa pa slovenski škofi že poleti napovejo sodelovanje pri ceremoniji. In jo s tem legitimirajo, saj je brez škofovskih insignij ne bi bilo. Alternativne organizacije, ki bi nadomestila Cerkev, namreč Pahorjevi nimajo. Imajo le alternativne organizacije, ki bi vskočile v primeru neudeležbe Nove slovenske zaveze, ki je najbolj legitimna zastopnica žrtev in njihovih sorodnikov.

Odgovorna naloga spregovoriti sorodnikom in prijateljem pobitih pri pogrebni maši 27. oktobra je padla na ramena nadškofa msgr. Alojzija Cvikla. Zbrane je nagovoril v pridigi, ki je bila polna močnih duhovnih poudarkov. Če bi bil polovico krajši, bi pohvalil njegov nagovor v čast »božji državi« in njenim mučencem. A je na žalost nadaljeval in se v zadnjem delu svoje pridige ni izognil skušnjavi »politične korektnosti«. V razpetosti Cerkve med transcendenco in imanenco, med božjo in zemeljsko državo, je na koncu ugodil tudi okusu slednje. In povedal, da moramo vsi priznati vsak svoj del krivde in si seči v roke. Izjava kaže na slabo razumevanje zgodovine. Predstavljajmo si, kako bi sprejeli preživeli taboriščniki v Auschwitzu škofov predlog, naj priznata obe vpleteni stani svoj del krivde in si sežeta v roke… Kaže pa škofov predlog še drug problem, na katerega je v knjigi Zlo stoletja odlično opozoril Alain Besanson: »Po navadi lahko do odpuščanja pride le, če se zanj prosi Boga in žrtev, če je torej greh poprej priznan in prošnja za odpuščanje izražena. Če ti pogoji niso izpolnjeni (in pri nas niso! op. Emeršič) in je odpuščanje kljub temu enostransko podeljeno, ima odpuščanje vse pogoje, da je nično in da predstavlja celo dodaten greh. Takšno prelahko odpuščanje lahko izhaja iz vzvišene morale …, lahko iz preproste lenobe, da bi preučil dejstva, lahko iz pomanjkanja poguma pred pred zahtevami pravičnosti …«

Morda mi bo kdo očital slabo primerjavo, češ, mnoge žrtve so v vojni nosile orožje. Da, mnogi so instinktivno prepoznali, da gre v revoluciji za agresijo najbolj temačne mistike na civilizacijo naših prednikov, na nedotakljivost človekove narave, družine in doma. Zato so se uprli. Mnogi duhovniki, ne samo v Sloveniji, ne dojamejo globine tega upora, tragike poraza in velikega duhovnega potenciala celih legij mučencev. Namesto zbiranja podatkov za beatifikacijske postopke moralizirajo …

A upanje ostaja, saj Bog ne pozabi nobenega svojih mučencev. Pred 2 tednoma, 16. oktobra 2016, je bil na Trgu sv. Petra v Rimu razglašen za svetnika José Luis Sánchez del Río. Bil je eden izmed mehiških kristerosov, ki so se v 20ih letih 20. stoletja z orožjem uprli nasilnim razkristjanjevalnim poskusom mehiške vlade. Leta 1928 je bil ujet, mučen in usmrčen. Naslednje leto je prišlo do kompromisa med mehiškim episkopatom in vlado (svoboda bogoslužja, verouk v cerkvi, svobodna uporaba nacionaliziranih nepremičnin). Cerkev je po sklenitvi gnilega kompromisa ugodila zahtevam »zemeljske države« in politično korektno odrekla podporo kristerosom. Kasneje je najbolj vztrajnim celo zagrozila z izobčenjem … A Bog ne pozabi svojih mučencev. 71 let kasneje je Janez Pavel II razglasil za svetnike več takrat ubitih mehiških duhovnikov, Benedikt XVI je nadaljeval z beatifikacijami številnih ubitih laikov, papež Frančišek pa je z zadnjo kanonizacijo mladega vojaka počastil obrambo vere, naroda in doma.

Cerkev v Mehiki je potrebovala 71 let, da je prepoznala svetništvo svojih bojevnikov. Cerkev v Slovenijo bo očitno potrebovala več …  Sv. José Luis Sánchez del Río, prosi za nas.