Agresivni ateizem s temelji marksizma

Pred kratkim sem v antikvariatu naletel na star učbenik biologije za 8. razred osnovne šole. Iz naslovnice sem razbral, da je osrednja  tematika razvoj življenja na Zemlji. Mojo pozornost je pritegnilo poglavje o začetkih človeške vrste. Ker je vsebina blizu moji zgodovinski stroki in ker se vsakič spomnim na hudomušno izjavo mojega gimnazijskega profesorja, da se dandanes še prazgodovina vsak dan spreminja, sem plačal nekaj drobiža in jo vzel domov. Zvečer sem pričel listati po njej, jo prebirati in odkrivati takšne cvetke:

»Človeka je ustvarilo delo.«

»Nastajajoči ljudje so ugotovili, da si imajo kaj povedati. Potreba si je ustvarila organ …« (Engels)

»Podobo boga si je človek sam ustvaril in jo je v svojem razvoju spreminjal enako kot moralo; zato tudi absolutne morale ni.«

Poleg teh sem odkril še množico drugih dialektično-materialističnih nebuloz, zabeljenih in papriciranih z Marxom in Engelsom, ki sta »bistveno pripomogla k rešitvi vprašanja, kako je nastal človek«. Ob branju sem se vprašal, katera razvojna podvrsta »homo sovieticusov« na Slovenskem pa je brala takšne neumnosti? Glede na zunanji izgled in agresivno ateistično ideologijo bi rekel, da tista iz sredine 70ih. Ko pa sem preveril kataložni zapis na začetku knjige, me je čakalo novo presenečenje. Učbenik je bil ponatisnjen leta 1994.

Oba totalitarna sistema 20. stoletja, nacistični in komunistični, sta vsilila svojo ideologijo vsem področjem javnega in zasebnega: politiki, ekonomiji, religiji, umetnosti, znanosti … Po sesutju nacizma se je na Nemškem takoj izvedla denacifikacija. Tudi po zlomu še dlje trajajočega in še bolj brutalnega komunizma, bi po zdravi pameti morali šolske vsebine temeljito prevetriti. Otroci, ki so hodili v šolo po letu 1994, bi morali biti informirani, da je bil Marx utemeljitelj sodobnega genocida. In da je Slovane imel za umazance in predlagal iztrebljanje nekaterih slovanskih narodov. Namesto tega pa so pri biologiji brali o njegovem nepogrešljivem prispevku na področju evolucijske teorije.

Nič bolje kot na področju biologije ni bilo na začetku 90ih tudi na področju zgodovine. Istega leta 1994 so namreč pri DZS ponatisnili učbenik za prvi letnik avtorice Marije Kremenškove, v katerem uvodno poglavje z naslovom Razvoj zgodovinske znanosti podaja v več kot polovici besedila marksistični pogled na zgodovino, ki ima za cilj brezrazredno komunistično družbo, za metodo pa revolucijo. Poglavje o periodizaciji zgodovine pa je v istem učbeniku opremljeno s časovnim trakom, na katerem obdobju kapitalizma sledi »doba rasti socialističnih sil«, podaljšana globoko v 3. tisočletje.

Demokratične sile po letu 90 pri nas niso izpeljale lustracije. Ker je lahko biti po bitki general, ne nameravam polemizirati o takratnih pogojih, vzrokih in posledicah tega dejanja, a dejstvo je, da lustracije ni bilo. Na političnem prizorišču in v zakulisju so obstali stari partijski obrazi, na uličnih tablah stara zločinska imena, v šolskih učbenikih pa stare neumnosti in laži. Prevetritve in politične katarze ni bilo, zato ostajamo v kontaminiranem političnem ozračju. To nam je predlani sporočil tudi analitični oddelek ugledne založniške hiše The Economist, ki je ugotovil, da je med vsemi parametri pri nas najbolj na psu politična kultura, ki je slabša od grške, argentinske in tunizijske.

Že 2000 let po cerkvah širom sveta odmeva stavek iz Matejevega evangelija: »Novega vina nihče ne vliva v stare mehove…« No, Slovenci smo naredili prav to. Naivno smo upali, da bo demokratični kurz prenovil stare strukture, vedenjske vzorce in spontano razkrojil stari režim. 25 let kasneje jasno vidimo, da se to ni zgodilo. In če ne bomo zamenjali starih mehov, bomo spridili vino.