Jurij P. Emeršič: Slovenski dialog

Ali po revoluciji sploh še govorimo isti jezik? Uskladitev glede nivoja pogovora bo predpogoj, da sploh lahko začnemo dialog. Kje pa je potem šele sprava?

Pred kratkim sem v družbi srečal prijatelja. Ima urejeno družino, nadpovprečno izobrazbo, svoje službene dolžnosti vrši zelo kompetentno. Ko je beseda nanesla na nedavni dogodek v Dražgošah, sem zelo na kratko povzel tragični triptih, ki se je ponavljal po mnogih slovenskih krajih:

  1. partizanski prihod v vas, ki ga spremljajo glasni politični mitingi in nerazumne provokacije.
  2. partizanski beg pred okupatorji v trenutku, ko postane »vroče«.
  3. okupatorjevo maščevanje nad domačini, streljanje, internacija, požiganje hiš… (Moša Pijade je na prvem zasedanju Avnoj v Bihaču pohvalil to taktiko, saj po njegovem ljudem, ki ostanejo brez vsega, ne ostane nič drugega kot odhod v gozd in vključitev v partizane).

Prijatelj se je zdrznil. Doma je namreč iz bližine Dražgoš in je celo otroštvo sodeloval v tamkajšnjih ritualih. Rekel mi je, da ga moje izjave »zbodejo«, saj je vsa leta poslušal, da je šlo za »junaški boj partizanov«. Poslal sem mu nekaj gradiva, s katerim bo lažje racionaliziral dogajanje, v katerega je bila vpeta njegova družina. Vendar osebno dvomim, da bo naredil korak k resnici, saj kot pravi Proust, »v svet verovanja razumski razlogi nimajo vstopa.«

Veliko odgovornost za ohranjanje dražgoškega nesmisla imajo tudi nekateri režimu zvesti zgodovinarji. Ne vem, ali se zavedajo, da s svojim početjem siromašijo in vračajo zgodovinopisje nazaj na dobo pred Herodotom, na dobo pripovedk, ki so si jih neandertalci in homo sapiensi v najbolj zgodnjih časih pripovedovali zvečer ob ognjih. Verjetno pa je res, da se jim to siromašenje zgodovine vsestransko izplača in še dela ne zahteva veliko. Ni namreč potrebnega veliko intelektualnega naprezanja, če govoriš pravljice o junaškem spopadu, tisočih padlih Nemcev, Bičkovi skali in njenemu patronu partizanu Francu, ki je z mitraljezom na skali držal v šahu ogromno nemško vojsko (po vojni so tega »junaka« vrgli iz partije, na stara leta je vozil avtobus in umrl leta 1984 za posledicami prometne nesreče). Podobno neumna mitologija je bila spletena okoli tragedije Pohorskega bataljona in njegovega heroja Alfonza Šarha, ki je v resnici bil politični pristaš in občudovalec fašistično profiliranega Dimitrija Ljotića in zagovarjal obnovo kraljevine. Bomo dočakali resno analizo izdajstva Pohorskega bataljona? Ta bi hitro razblinila tega in vse ostale mite, narodne heroje in junake pa »slekla do nagega«.

Opazil sem, da se govorci na Pohorju, Dražgošah in ostalih revolucionarnih kultnih krajih, izogibajo racionalni govorici. Raje uporabijo rasistično, čustveno, ali pa sentimentalno govorico, kot npr. gospa Jankovič pred dvema tednoma. Govorila je o »partizanski krvi«, ki teče po njenih žilah, pa o »nedoumljivem pogumu« Cankarjevega bataljona, pela slavo vsem, »ki so se neustrašno borili, trpeli in umrli za našo boljšo prihodnost…« Če bi se med dražgoškimi romarji po naključju pojavil nekdo, ki ne bi prišel tja zaradi Milana, golaža, športa, žlahte …., ampak res iz čiste radovednosti in ne bi vedel o Dražgošah čisto nič, bi govornica v njem morda prebudila revolucionarno strast, njegov ratio pa bi ostal popolnoma mirujoč. Nobenega konkretnega znanja, tudi napačnega, ne bi pridobil. Iracionalna govorica namreč ni niti v skladju, niti v neskladju z razumom. Iracionalna govorica niti ravni zmote ne more doseči.

Ali po revoluciji sploh še govorimo isti jezik? Uskladitev glede nivoja pogovora bo predpogoj, da sploh lahko začnemo dialog. Kje pa je potem šele sprava?