Ob vznožju Boča, ki ga mnogi imenujejo kar »štajerski Triglav«, leži kraj Studenice. Prvič je omenjen v virih iz 13. stoletja. »Locum, qui vocatur Studeniz«, je zaslovel po tamkajšnjem vrelcu vode, milostnem studencu (Fons gratiae), iz katerega so ljudje pili od antike naprej. Kraj je poznal tudi nemški viteški pesnik Wolfram von Eschenbach, ki je na začetku 13. stoletja spesnil svojega Parsivala in del veličastnega epa postavil pod Boč. Med nemškimi ljubitelji viteških epov še danes vlada veliko zanimanje za kraje, kjer je vitez okrogle mize Parsival iskal sveti gral.
Nekaj let po Eschenbachovi smrti so ob milostnem studencu postavili ženski dominikanski samostan. Ta je dve stoletji mirno opravljal svoje versko poslanstvo. Ob koncu srednjega veka so začeli samostan ogrožati Turki. Še bolj kot Turki pa je samostansko življenje ogrozila nedisciplina njenih članic. Paolo Santonino je v svojem popotnem dnevniku opisal, kako sta bila leta 1487 s škofom Petrom v samostanu deležna gostoljubja lepih mladih redovnic, ki jih je vodila Ana Lilienberger. »Gospa prednica in njene sestre so nas sprejele tako ljubeznivo, da se ne da povedati. Potem je bila za gospoda škofa, ki je bil od potu z gore ves preznojen, pri priči nared do gležnjev segajoča srajca, katere ovratnik je bil pretkan z zlatom in svilo. Rad jo je oblekel; v njej pa je bil videti kot kak nemški primas, a ko je čeznjo nadel svojo obleko in je lišp spodnjega perila pokukal na dan pri vratu, bi ga človek komaj razločil od pohotnega konetabla. Potlej so škofa peljali v bolj odmaknjen kraj v samostanu in tam mu je v navzočnosti vsega kapitlja redovnic ena od mlajših in lepših umila glavo, druga mu je nadela ogreto pokrivalo in mu zavila glavo vanj. In upravitelj samostana ga je iz sklede polival z vodo. Naš škof je potrpežljivo prenašal vse te usluge: kdo bi pa zavrnil kaj takega od devic, pa še lepih povrh? Vendar se pri tem nikakor ni zgodilo nič nespodobnega, vsaj v dejanju ne, v duhu in željah pa se je nemara komaj ostajalo v mejah zdržnosti.« Predstojnica Ana je nekaj let zatem zapustila samostansko klavzuro, kasnejšo opatinjo Barbaro Plauser pa so odstavili zaradi razuzdanosti. Samostan so v tistem času ogrozili tudi puntarji, ki so leta 1515 vdrli vanj in posilili redovnice. Do normalizacije razmer je prišlo v času katoliške obnove, barok je prinesel mnoge gradbene posege, s tem pa tudi finančne težave. Usodni udarec je samostan doživel leta 1782, ko je bil v času reform Jožefa II razpuščen, 2 leti zatem pa je ogenj uničil velik del poslopja. Ob koncu 19. stoletja so opuščeno in poškodovano zgradbo kupile sestre magdalenke, ki so jo lepo obnovile, a jih je že med 2. svetovno vojno iz nje pregnal nemški okupator. Nato so prišli partizani in kot po navadi požgali samostan. Ko so se sestre po vojni vrnile v požgano stavbo, je oblast proti njim uprizorila montirani proces, obsodila njihovo predstojnico, samostan pa leta 1949 zaplenila. Po osvoboditvi leta 1990/91 so sestre vložile zahtevek po vrnitvi nepremičnine. Denacionalizacijski postopki so se vlekli vse do leta 2000, ko je bil samostan vrnjen sestram, te pa so ga podarile mariborski nadškofiji. Ta je nameravala v kompleksu urediti dom za ostarele in pričela s sanacijo objekta. Po finančnem kolapsu nadškofije je ena od bank upnic zahtevala prodajo samostana. Kljub relativno nizki ceni (dobrih 200 tisočakov) ni bilo kupca.
Če potegnemo črto, pridemo do spoznanja, da so samostan skozi zgodovino ogrožali mnogi zunanji in notranji sovražniki: krvoločni Turki, samostanska nedisciplina, puntarska drhal, framasonske reforme, partizanski požigalci, povojni totalitarci in v 90ih aparatčiki, ki so do konca tisočletja vlekli denacionalizacijo. Po svetem letu 2000 se nam je že zdelo, da bo samostan spet služil dobremu namenu. Pa smo se motili. Na tem svetu očitno niti fizične, niti pravne osebe, niso imune pred napuhom, lakomnostjo in ostalimi »glavnimi grehi«, ki so pokopali dobre načrte in ponovno ogrozili prihodnost samostana.
Upam, da so odgovorni cerkveni dostojanstveniki, njihovi finančniki, pa tudi vsi drugi izluščili iz tragične zgodbe poduk o tem, kako globoko je rdeča aristokracija pri nas zasidrana na oblasti. Ona daje naročila in izbira izvajalce, oblikuje šolske in televizijske programe, postavlja direktorje in nadzornike, zapira in amnestira … In nazadnje tudi pove, katera podjetja in finančne holdinge bo reševala in katere bo potopila (po analizi novinarke Vide Kocjan sta imela Zvonova v svojem portfelju bistveno kakovostnejše naložbe kot npr. Istrabenz, ki so ga banke rešile z reprogramiranjem terjatev s postopnim poplačilom dolgov). Z ozirom na vsa ta dejstva in ker pri nas ni bilo lustracije »in capite et in membris«, pač doma ne sklepaš tveganih in finančno drznih poslov (npr. izgradnja optičnega omrežja). Ali z drugimi besedami (štajersko-biblijska govorica): Žlahtne kapljice nikoli ne zaupaj starim mehovom!
Žlahtne kapljice so sedaj izgubljene, za tolažbo je ostala le še voda iz milostnega studenca. Če jo želi piti tudi kdo izmed bralcev tega besedila, naj zavije v Studenice. Morda dobi ob tem navdih, kako rešiti starodavni kulturni biser ob studencu. Samostan je bil že večkrat na robu propada (l. 1471, 1515, 1570, 1782, 1788, 1949), a se je vsakič pojavili rešitelj. Zakaj se ne bi tudi leta 2017?
