Cerkev sredi družbenih premikov

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V prejšnjem prispevku smo pokazali stanje in trende na ravni osebne vernosti. V zadnjih desetletjih je v Sloveniji in večjem delu zahodne civilizacije po eni strani prišlo do upada večine izrazov krščanske vernosti, po drugi pa se v zadnjem času povečuje zanimanja za duhovnost, molitev ipd. Ti premiki so posledica skupnega učinka več dejavnikov med katerimi je treba navesti poudarjanje individualizma, razpad tesnejših skupnostnih vezi (tako širše družinskih kot v lokalnem in župnijskem okolju) in padec zaupanja v vizijo sveta kot je bila značilna za moderno dobo – vse do dejanskega padca velike ideologije komunizma. Predvsem pa ne gre spregledati, da smo prvič v situaciji globalne povezanosti sveta, kjer je Zahod le ena izmed civilizacij.

V istem obdobju se je tudi precej spremenila družbena podoba Slovenske Cerkve kot institucije. Slovenska Cerkev in krščanstvo je ob osamosvojitvi uživala relativno velik ugled, simpatije in zaupanje. Po podatkih različnih raziskav slovenskega javnega mnenja (zlasti SJM/ISSP 1991, 1998) je zaznati upad zaupanja v cerkev in duhovščino že v prvem desetletju samostojne države – res pa je, da se je v istem obdobju podobno zmanjšalo tudi zaupanje v sodišča in sodni sistem, še bolj pa zaupanje v državni zbor – upad zaupanja je značilen za skoraj vse makro institucije. Raziskave tudi kažejo, da je bilo zaupanje v cerkev v Sloveniji precej manjše kot v povprečju vseh držav. Po raziskavi Aufbruch se je med leti 1997 in 2007 bistveno povečal delež ljudi, ki so menili, da je Cerkev v Sloveniji bogata, da je »Cerkev naravna zveza bogatih in močnih« (in ne »naravna zveza revnih in nemočnih«). Ista raziskava leta 2007 tudi kaže, da je Slovenija med srednje in vzhodnoevropskimi pokomunističnimi deželami tista, kje daleč najmanj ljudi meni, da cerkve in verske skupnosti »pobotajo ljudi«, »uveljavljajo moralo«, »spodbujajo ljudi, da pomagajo ljudem v stiski«, »nudijo psihično oporo«, »spodbujajo ljudi k boljši pozornosti do soljudi«. Pri vprašanjih, ali »spodbujajo medčloveške odnose« in »lajšajo socialno stisko«, pa se Sloveniji na dnu pridružita še Litva in Vzhodna Nemčija. Ti podatki kažejo sliko, ob kateri bi se slovenski kristjani, in to v celoti, vse od laikov do vrha hierarhične Cerkve, morali zamisliti. Čeprav mednarodne javnomnenjske raziskave ne morejo vedno pokazati točne primerjave – denimo, v različnih jezikih se »isto« vprašanje ne da zapisati povsem enako –, so podatki tako očitni, da jim je treba dokaj zaupati. Zakaj je prišlo do takega odnosa do Cerkve?

Nekaj tega pojasnijo notranji razlogi, ki so znani. Menimo pa, da veliko povedo tudi razlogi, ki segajo v širši civilizacijski in cerkveni okvir.
Čeprav je 2. Vatikanski koncil Cerkev v že nekako odprl novim okoliščinam življenja, pa so bila zadnja desetletja za Cerkev tudi zelo boleča. A najprej je treba reči, da se je v krščanstvu razvila izjemna ustvarjalnost in so se v veliko področjih zgodile paradigmatski premiki, ki dajejo izjemno veliko upanja in veselja. Veliko je dosežkov, ki kažejo znamenja prenove krščanstva pa tudi nove kulture življenja, civilizacije ljubezni.
Poseben močan pečat novim izrazom krščanstva daje sedanji papež Frančišek. S svojim načinom dela je uspel presenetiti mnoge in doseči, da so krščanstvu prisluhnili mnogi, ki so bili prej zelo zadržani. Predvsem pa je močno razgibal samo rimskokatoliško Cerkev. A če je na eni strani lahko vidimo mnoga znamenja novega krščanstva, pa se je treba zavedati vse teže stranpoti znotraj krščanskih skupnosti. Papež Benedikt je pred odstopom pogumno opozoril na zlo znotraj Cerkve, ki je na nekaterih področjih doseglo izjemno moč. Omenimo samo pedofilijo, finančne malverzacije, razprtije med visokim klerom. Na veliko drugih skušnjav je opozoril ob zaključku letošnje sinode papež Frančišek (Vatican Radio 2014). Navedel ni le nevarnosti pretiranih izrazov konzervativnosti in liberalnosti, ki ne dovolijo, »da nas Bog preseneti« ali da »bi rano najprej zdravili« in šele potem obvezali. Opozoril je tudi na skušnjavo, da bi kamne želeli spremenili v kruh – ali pa kruh v kamne, ki bi jih »zalučali v grešnike, uboge in bolne«. In »da bi stopili s križa in ugajali ljudem ter tako ne ostali tam in izpolnili Očetove volje«. Te in druge skušnjave pa nas »ne smejo ustrašiti, zbegati /vznemiriti ali celo vzeti poguma,« saj je bil skušan tudi Jezus in »njegovi učenci ne smejo pričakovati, da bi z njimi ravnali bolje«.

Menimo, da kulture, kot jo sedaj živimo v Evropi in Sloveniji, ter slovenske situacije Cerkve kot institucije ne moremo razumeti brez še enega vidika razvoja sodobnih družb.

Glede vloge religij se je v namreč zadnjih desetletjih zgodil presenetljiv premik. Vse od obdobja po 2. svetovni vojni je veliko dejstev kazalo, da bo prihodnost Evrope in vsega sveta vse bolj sekularna. A sredi devetdesetih let so sociologi, med prvimi Peter Berger v knjigi Desekularizacija sveta, opazili, da to ne drži. Berger je na podlagi analize soavtorjev iz različnih delov sveta pokazal, da sekularizacija v večjem delu sveta ne uspeva. Pravzaprav se širi desekularizacija; danes je razvidno, da religija pridobiva družbeno veljavo in moč ne le v islamskem svetu, ampak tudi v deželah hinduizma in budizma; celo na Kitajskem prihaja do okrepitve konfucianizma. Študija Bergerja in sodelavcev je pokazala, kar danes sprejemajo mnogi: Evropa je bolj izjema kot pravilo glede religijskega razvoja sveta. V Evropi, z izjemo nekaj dežel, se sekularizacija krepi. Posebej pa je zanimiva druga izjema desekularizacijske teze: »Obstaja mednarodna subkultura, ki ji pripadajo ljudje z visoko izobrazbo zahodnega tipa, zlasti v humanističnih in družbenih vedah, ki so resnično sekularizirani. Ta subkultura je poglavitna nosilka progresističnih, razsvetljenskih prepričanj in vrednot. Njeni pripadniki so razmeroma maloštevilni, a zelo vplivni. Oni namreč nadzorujejo institucije, ki nas oskrbujejo z ‘uradnimi’ definicijami stvarnosti: zlasti izobraževalni sistem, sredstva množičnega obveščanja in vrhove pravnega sistema. Ti ljudje so si presenetljivo podobni po vsem svetu – to velja danes in že kar nekaj časa.« (Berger 1999: 10).

Kot smo zgoraj pokazali, je večino sprememb v slovenskem krščanstvu starejšega datuma kot je mariborska finančna afera. Ta afera in velika nemoč, da bi prestopili mnoge polarizacije v Sloveniji – med njimi je najbolj pereč odnos do polpretekle zgodovine, do medvojnega in povojnega obdobja, le dodatno prispevajo k splošnim trendom večine evropskih držav. Papež Frančišek je glede Evrope večkrat izrazil veliko skrb. Pred kratkim je evropskim parlamentarcem – in prek njih vsem nam – rekel, da Evropa potrebuje dušo. Mislim, da nekaj podobnega potrebuje tudi Slovenija kot del Evrope. Zelo zanimivo, da je v odzivu takoj po govoru papeža predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz papežu zahvalil v treh točkah: najprej, da je papež govoril iz srca; potem, da jih je močno opogumil in dal mnoge naloge, ter končno: »Vi ste oseba, ki daje orientacijo v času brez orientacije « (lasten prevod iz nemščine po neposrednem poslušanju).

Ali bo slovenska Cerkev in krščanstvo našlo odgovore na mnoge pereče izzive, ali si bo nazaj pridobila zaupanje, ki se je od osamosvojitve zelo zmanjšalo, je odprto vprašanje. Precej je odvisno od delovanja novega nadškofa in njegovih sodelavcev. Nekatere stvari je treba korenito spremeniti. Prihodnost krščanstva pa je hkrati zelo odvisna tudi od vsakega izmed nas, predvsem če bomo znali skupaj iskati in delovati. Mati Tereza je ob neki priliki dejala: ni pomembno kako velike reči delamo, pomembno je, da to, kar delamo, delamo z veliko ljubeznijo. In večinoma življenje sestavljajo male vsakdanje reči – če jih bomo delali z veliko ljubeznijo, se bo krščanstvo v Sloveniji poživilo. Za to, da bi nas na taki poti življenja spremljal pogum, pa naj spomnim, da ima slovensko krščanstvo dve v svetovnem merilu veliki osebi, ki sta nosilca ustvarjalnega odgovora na izzive sodobnega časa. Mislim, da lahko rečemo, da p. Pedro Opeka in p. Marko I. Rupnik svoj ustvarjalni navdih in moč za vse napore dela črpata iz življenja v močni veri, iz virov, ki koreninijo v najintimnejši pripadnosti Cerkvi. Konkretno delo je sicer zelo različno: p. Opeka je poklican v življenje med ubogimi in zavrženimi, na rob družbe odrinjenimi ljudmi, p. Rupnik sodobni družbi odpira neizmerno lepoto simbola, nove izraze pristne liturgične umetnosti in duhovnega soočenju s sodobno kulturo. Oba pa kažeta, da ljubezen ustvari lepoto medsebojnih odnosov in tudi snovi. Nov svet je možen. Če bomo kristjani sledili istemu navdihu, ki ga daje Sveti Duh, ter to živeli na način velike noči – vključujoč križ, vstajenje in binkošti – bo tudi v slovenskem krščanstvu več veselja in radosti.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi Družine Slovenski čas.

_____________________________

Uporabljena literatura in viri:

Berger, Peter L. 1999. “The Desecularisation of the World: A Global Overview”, v P. L. Berger (ur.) The Desecularisation of the World : Resurgent Religion and World Politics, str. 1-14. Washington, Grand Rapids: Eerdsman Publishing Co. Slovenski prevod Tretji dan. Let. 32, št. 4/5 (apr./maj 2003), str. 104-113.
Vatican Radio. 2014. Pope Francis speech at the conclusion of the Synod. [18.10.2014] http://en.radiovaticana.va/news/2014/10/18/pope_francis_speech_at_the_conclusion_of_the_synod/1108944. (Dostop 20.10.2014)
Podatki navedenih raziskav SJM (Slovensko javno mnenje) so javno dostopni prek Arhiva družboslovnih podatkov (http://nesstar2.adp.fdv.uni-lj.si/webview/ ), Aufbruch pa prek spletne strani voditelja Paula M. Zulehnerja, http://www.zulehner.org/site/forschung/osteuropa .

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.