V soboto smo vsi prebivalci sveta, ki smo to hoteli, in po večini držav so to res hoteli, lahko videli oz. doživeli kronanje novega britanskega kralja Karla III. Lahko bo marsikdo dejal: Kaj to meni mar. Prav. Vsak po svoje. Vendar v današnjem globaliziranem svetu je že smrt kraljice Elizabete bila medijsko pokrita kot svetovna novica. Potem pa tudi slovesen prevzem naslednika. Dolge mesece so po vsem svetu napovedovali kronanje Karla III. Mnogi so gledali iz navadnega “firbca”. Drugi so gledali kot interni dogodek ene najvažnejših držav na svetu. Tretji kot neke vrste svetovni politični dogodek, ker gre za Britanski Imperij oz. kar je od njega ostalo, saj je ta danes stalna članica v Varnostnem svetu OZN. Četrti kot nekaj, kar zadeva mednarodne odnose in diplomacijo, zato so mnoge države, nad sto, tja poslale svoje najvišje predstavnike (Republika Slovenija svojo predsednico). Če nam vse to ni všeč, prav. Ne moremo pa omalovažujoče iti mimo tega, češ, nič se ni zgodilo. V najslabšem primeru lahko iz tega naredimo kako refleksijo zase, za svoje okolje in morda za svojo državo.
Brez dvoma je imela vsa slovesnost velik simbolni značaj, saj gre za skoraj tisočletno kraljevino. A simboli so vedno zunanji znak za nekaj notranjega. Največja zunanja malenkost ima svoj globok in daljnosežen pomen. Zato simbole tako cenimo.
Vsa slovesnost se je imenovala kronanje. Veliko več kot njena polovica oz. glavni del je bila religiozne narave in se je dogajala v katedrali. Bil je to velik politični dogodek, ki se je razvijal v cerkvi. Bila je navzočnost vere (religije) v javnem prostoru, lahko bi rekli celo v imperiju, v kar se je katedrala simbolno oz. moralno za nekaj ur spremenila. Kralj je dokončno postal britanski kralj, ker in ko je bil okronan v cerkvi. Do tiste ure še ni bil legitimni šef države, potem pa je to postal.
Pred kronanjem je ves svet, če je hotel, lahko slišal celo vrsto nasvetov, ki so bili sicer formulirani v religiozni obliki, o tem, kako naj se kot kralj na najvišji funkciji obnaša. Ti nasveti bi lahko bili razumljeni tudi kor pogoji oz. dolžnosti, ki jih bo moral kot kralj izpolnjevati, da bo resnično kralj. Prisegel je pred Bogom, z roko na Svetem pismu, pa tudi pred celim svetom, da bo pravičen, milostljiv, da bo služil drugim, svojim vladanim. Cerkveni dostojanstveniki so mu drug za drugim brali iz bibličnih knjig besedila, ki so se nanašala na njegovo novo službo, in ga po starodavnem obredu tudi mazilili. Zelo zgovorna so bila besedila pesmi, ki jih je pel zbor in ki so bila vsa prevajana, tako da smo jih lahko spremljali kot dodatno molitev. Med njimi klasična “Pridi Sveti Duh”, s katero se Tretjo božjo osebo prosi za razsvetljenje pri mnogih odločitvah, ki jih bo moral sprejeti. Pa ne rečem, da bo novi kralj vedno deloval po navdihih Duha, a s pesmijo in besedili so nakazane meje in dolžnosti. Berilo je bral predsednik vlade Rishi Sunak. Med obredi je sodelovala tudi predsednica parlamenta. Končno, jasno je bilo rečeno, da postaja “kralj po milosti Božji”. In za zaključek še maša, anglikanska, a maša z obhajilom za kralja in kraljico soprogo, ki smo ji lahko prisostvovali vsi. Mimogrede, katoliški Slovenci smo lahko videli in slišali za velike sličnosti med obema liturgijama.
Malokdaj slovenski človek, živeč v 21. stoletju, lahko vidi in sliši to, kar je lahko ob tem kronanju. Pol stoletja je živel v vsiljenem ateističnem ambientu, ko je bila vera absolutno izrinjena iz javnega prostora in se je ohranjala v najbolj striktni zasebnosti. Po demokratizaciji je pa mnogo tega duha in kulture še ostalo in je venomer, upravičeno ali ne, deležna sistematičnih medijskih diskreditacij.
Zanimivo je bilo ves čas prenosa gledati in se nehote spominjati pri nas tako kokodakanega in nepravilno ponavljanega “načela” ločenosti Cerkve od države. Za božjo voljo! Pri kronanju sta ves čas bili navzoči obe skupaj, država (kraljestvo) in cerkev (anglikanska). Poleg tega je britanski kralj najvišji voditelj Anglikanske cerkve. Nihče si zaradi tega ni trgal oblačil. Ali so v Združenem Kraljestvu res tako nazadnjaški in bi jih morali mi v tem oziru kaj naučiti?
Nisem oboževalec britanske imperialne zgodovine, niti monarhije, raje nasprotno. Britanci imajo posebno do Slovencev vsaj en skoraj neizbrisen skupni javni dolg, ki ga bom, vsaj osebno, kdaj z veliko težavo odpisal, a o tem kdaj drugič. Vendar ne glede na to in ne glede na dejstvo, da mi nismo anglikanske veroizpovedi, temveč katoliške, se moramo tega prenosa veseliti, ker je bil svojevrstno sporočilo krščanske Blagovesti vsemu svetu. Pazljivemu gledalcu-poslušalcu je nudilo kar nekaj verjetno neznanih načel o poštenem vladanju, ki so veljavna za vse dežele na tem svetu in za vse čase. Ko je pred dobrima dvema letoma v ZDA prevzemal predsedniško funkcijo Joe Biden, smo se lahko že nečesa naučili. A tokrat je bila lekcija še bogatejša. Ne skrivam želje, da bi se iz nje tudi pri nas kaj prijelo.
Angleži, ali če hočete širše Britanci, so državotvoren narod in to so ostali tudi potem, ko jim je imperij razpadel. Veliko dajo na tradicijo, vedo, kaj je za državo pomembno in potrebno (kar Slovenci sploh ne).
Vse te njihove značilnosti so bile lepo razvidne na kronanju. In dokaz njihove politične zrelosti je bilo tudi to, da kronanje v javnosti ni sprožilo bedastih polemik, ki so značilne za Slovenijo v naših prelomnih trenutkih.