Evropski kontinent pozna islamske skupnosti, ki na njem obstajajo že stoletja dolgo in neposredno ne predstavljajo nevarnosti za njegovo stabilnost. Kot dokaj vzoren primer se lahko navede Tatare, ki so se zelo korektno in skorajda neopazno vključeni v lokalne vzhodnoevropske družbe. Celo arhitektura njihovih sakralnih objektov je domala skrita očem in navzven praktično ne kaže, da bi šlo za kakšno drugačno versko skupnost znotraj večinsko katoliške oziroma pravoslavne, saj pogosto posnema zunanjost verskih objektov preostalih dveh skupnosti.
Bošnjaki še do nedavnega bolj kot v Alaha verovali v Tita
Nekaj več težav se dandanes pojavlja v Bosni in Hercegovini v povezavi s priseljevanjem islamskih borcev in hujskaštvom lokalnega prebivalstva, utemeljenem na bolečih izkušnjah Srebrenice, saj so Bošnjaki še do nedavnega bolj kot v Alaha verovali v Tita ter bratstvo jugoslovanskih narodov. Na azijskem zahodu obstaja tudi kazaški islam, ki je pod vplivom stalinizma izgubil svojo ostrino, pa tudi islam mestnih Turkov, ki se z veseljem držijo smernic, ki jih je pred desetletji zastavil legendarni turški vodja Kemal Ataturk. Od njega močno odstopa novodobni »sultan« Erdogan, ki se že spogleduje z Otomanskim imperijem. Kolca semu po ponovnem širjenju vpliva v Evropo in na Bližnji vzhod. Za mnoge njegove kritike je velja, da je »taliban s kravato«.
Verska radikalizacija
Potemtakem obstajajo oblike islama, ki so povezane z zmernostjo in poznajo tradicijo mirnega sobivanja z drugoverci, a to kar se trenutno dogaja v Evropi predstavlja resničnega trojanskega konja. Ne samo, da gre za načrtno poplavo z drugačno kulturo. Ta se je silovito okrepila z kaosom na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki po padcu tamkajšnjih diktatorjev. Ta drugačna kultura predstavlja tudi potencialno grožnjo radikalizacije v Evropi že živečih Muslimanov. Zdi se, da je islam v trenutnem zgodovinskem obdobju najbolj dovzeten za radikalizacijo od vseh svetovnih religij in se vse pogosteje spreminja v islamizem – ideologijo, ki v sebi nosi podoben energetski naboj kot ga je nacionalsocializem v 30. letih 20. stoletja, ko še »nihče« ni slutil »ničesar«. Verjetno se niti ne zavedamo kakšne razsežnosti bo zadobil v svojem polnem razmahu v bližnji prihodnosti.
Ti fašist, ti rasist!
Kdor se z sodobnim razumevanjem multikulturalizma ne strinja, je kaj hitro ožigosan za nacionalsocialista, čeprav je med prvo in drugo ideologijo pravzaprav kar opazna podobnost. Oboje je namreč ideološki ekstremizem. Če gre nacionalsocializem v skrajno čistunstvo naroda, rase in kulture, je sodobni multikulturalizem pogosto njegovo skrajno nasprotje in »satanizira« že vsakršen dvom ali odstopanja. Kdor se z določenimi stvarmi ne strinja, je takoj enoglasno proglašen za skrajnega desničarja! Kakšen je potemtakem zmerni desničar? Napol levičar? Prepričan sem, da je pravo dojemanje liberalizma in demokracije že dolgo časa v zatonu. Zahodni svet vse bolj drvi v nekakšno politično korektnost in ideološko enoumje, dogmatizem, ki nima nobenega smisla in je v samem bistvu zelo fašistoiden.
Prognoza globalizacije
Zdi se, da je namen majhne skupine multimilijarderjev ali celo multibilijonarjev v Evropi pripeljati do takšne družbene situacije, ki bo v nekem trenutku zaradi vseh notranjih trenj povsem neobvladljiva in bi lahko celo mejila na državljanske vojne ali vsaj prerasla v množico krvavih spopadov in protestov. Kot idealna rešitev za nastalo situacijo pa bi se pojavila ponudba, ki je »ni mogoče zavreči«. V mislih imam ustanovitev Združenih držav Evrope, znotraj katere naj bi se Evropejci počutili bolj varno. Ravno tako ni izključen obsežen medverski konflikt,. Celo več takšnih konfliktov na različnih območjih Evrope. Še zlasti pa na Bližnjem vzhodu, ki bi doživel svoj epilog med tamkajšnjimi suniti in šiiti, torej med Iranom in njihovimi zavezniki na eni strani in Savdsko Arabijo ter Turčijo na drugi strani.
Religija predstavlja resen problem in oviro za vzpostavitev enotne globalne družbe
Takšni dogodki bi bili najboljše seme »upravičenega« ateizma in priložnost globalistov za prepoved ali vsaj omejitev vseh (monoteističnih) religij. S tem bi bila uresničena še ena stopnja ustvarjanja enotne globalne družbe. Do uresničitve tega cilja religija predstavlja resen problem in oviro.
Po obdobju demontaže narodov sledi še demontaža verstev
Zgodovina nas namreč uči, da je bila Nemčija po obdobju skrajnega nacionalizma prisiljena sprejeti skoraj popolno multikulturno odprtost, do katere brez prvega zagotovo ne bi prišlo, s tem pa je bila izpostavljena procesu slabitve nacionalne in krepitvi globalne identitete.
K sreči za Staro celino še obstaja upanje. Ne le zaradi Višegrajske skupine držav, ki se trmasto upirajo zahodnim interesom. Tudi Velika Britanija, zaradi načrtov ustanovitve enotne evropske države, izstopa iz EU. Še je čas za racionalizem. In če ta odpove, bo Evropo zajel na čustvih utemeljeni fašizem.
Vsem pravovernim levičarskim gorečnežem se iskreno opravičujem za morebitno ideološko nekorektnost. Pa brez zamere.
