Tisto malo, kar nas je ob letošnjih naravnih nesrečah prizadelo, je rahel odsev onih velikih nesreč, ki so se dogodile po tolikih krajih Slovenije. Hvala Bogu, da je tako bilo. Ker pa so naravne nesreče vse pogostejše in na vseh koncih naše zemlje, ne smemo zanemariti vsaj dveh posebnosti, ki jih imamo v Ljubljani in bi nas ob hujšem vremenskem neurju hudo prizadele.
Prva takšna posebnost je naše pokopališče Žale. Tam rastejo številne (preštevilne) razkošne navadne smreke in še kako drugo drevo. Vsa s svojo starostjo, tudi po sto in več let, večinoma z obilno zeleno krošnjo in znaki staranja. So prej v nadlego kakor izraz kulturne ali estetske podobe pokopališča. Velika gozdna pokopališča, ki jih imajo v nordijskih deželah, tam so takšna drevesa dobrodošla, so sestavni del pokopališča. Za naše Žale pa bi bilo bolje, če bi kot celota ohranjale in gojile mladostno vzdušje, z ustreznim pokopališkim drevjem.
Preštevilna stara drevesa vseh vrst, zlasti navadne smreke, so odlična tarča neurij. Prav bi bilo, da bi jih previdno odstranjevali, in sicer preventivno, preden bi jih podrla huda nevihta. Ne morem si predstavljati, kakšno razdejanje pokopališča bi bilo, če bi se to zares zgodilo.
Upravljanje in vzdrževanje pokopališč je zahtevno strokovno delo. Urejena evropska mesta imajo za te namene posebne poklicne službe. V Ljubljani smo svoj čas o kulturi pokopališč imeli večdnevno mednarodno strokovno posvetovanje. Odmevi so bili hitro pozabljeni in danes, kolikor je znano, se s pokopališko kulturo ukvarjajo zgolj ljubitelji iz te ali one »sorodne« stroke, ki s trkom po starih deblih ocenjujejo koliko je drevo staro in vzdržljivo. Češ, ostane naj na svojem mestu, dokler lahko stoji.
Imamo pa v Ljubljani še eno vrelišče, ki bi delovalo, pravzaprav že deluje, kakor huda povodenj. Kje in kako? Športni center Stožice, ki je sicer že po nastajanju in delovanju naša nesreča – in sedaj, ko ga že imamo, se iz njih razširja daleč na okolje prostorska nesnaga. Kakor kuga se na vse strani, doslej že tja do Plečnikovih Žal, razrašča japonski dresen, ki je za odprti svet, za zemljo, kakor huda povodenj ob rekah. Zadnje mesece so nadlego sicer začeli odstranjevati, a na način, da se samo še bolj razrašča. Ljubljančane vabim, da si omenjeno razrast ogledate ob cesti, ki povezuje Stožice s pokopališčem Žale. Razširja se temeljito in hitro. Ne bo treba dolgo čakati, da se bo invazivna rastlina razbohotila na njive, travnike in vrtove. Obeta se nam razrast, ki bo hujša od nedavne hude ure ob Savinji, Savi in Dravi. Voda pride in odteče, japonski dresen tudi pride, potem pa se samo še bolj razrašča ter zapušča neuporabno zemljišče.
Polovična in nerazsodna gradnja Stožic je za Ljubljano nesreča že sama po sebi, a špekulativno gospodarjenje z rodovitno zemljo, ki zapušča za seboj zgoraj omenjena dejstva, bo ohranjalo nesrečo v nedogled. Kje si, Ljubljana, zakaj pokopavaš samo sebe?
Po neurjih in poplavah, ki smo jih letos imeli, bi se Ljubljana morala ponovno vprašati, ali je v stanju reševati svoje naravne in splošne probleme.
