Drago K. Ocvirk Cerkev »dobro ve, da če imaš v rokah vojsko in policijo, če torej obvladuješ represivne organe države, obvladuješ celotno družbo. To je njeno pravo verjetje, ne pa tisto, kar pridigajo pri mašah in objavljajo v medijih«. Če je v tej trditvi Tineta Hribarja (Mladina 30.6.17) kaj soli, potem obvladuje celotno družbo v drugih državah s tako ureditvijo vsaka od verskih skupin, ki deluje v vojski in policiji.
Poleg zaščite koptov in ekumenskega dialoga med različnimi Cerkvami je bil namen papeževega obiska v Egiptu tudi moralna podpora tej vrsti sunizma, ki jo predstavlja Al-Azhar. Toda to nikakor ne pomeni, kakor tolmačijo nekatere sunitske avtoritete (tudi pri nas), da katoliška Cerkev priznava le to vrsto sunizma ali islama, in da se je z drugimi pregrešno pogovarjati.
Prve žrtve pomanjkanja krščanskega kvasa v družbi in demokratičnega primanjkljaja so predvsem najšibkejši. Ko bodo slike iz začetka izjema in ne pravilo, bo to eno od zanesljivih znamenj, da naši družbi uspeva kultura srca, gojenje srčnih odnosov in da smo vzpostavili za to potrebne strukture in s tem (nekoliko) odpravili demokratični primanjkljaj, če že ne tudi krščanskega.
Gotovo, obstaja vrsta bolj ali manj učinkovitih mednarodnih organizacija z OZN na čelu, ki si prizadevajo za mir v svetu. Toda v večini primerov se v teh organizacijah usklajujejo interesi posameznih držav, skupin ali korporacij. Vsak vleče na svojo stran, vsak gleda svoje ozke interese, kakor da ne bi bili drug od drugega odvisni in na istem ognjeniku.
“Zgodovina, ki jo islam pripoveduje samemu sebi, je še vedno v ogromnem delu sveta zgodovina, tj. mitska zgodovina, polna tabujev in prepovedi. (…) Zato ne smemo v zvezi z njim dopustiti, da nas vlečejo za nos kakšni današnji dajalci lekcij, ki trdijo, da se opirajo na koransko besedo, si jo prisvajajo in verjamejo, kako je vse mogoče razložiti z nekaj slogani, ki bi jih morali muslimani in nemuslimani obvezno sprejemati.”
Na predpostavki, da je nasilje vseh vrst človekovo delo in da so ga vsi sposobni in ga vsi zagrešijo, je mogoče zastaviti osebne in skupne napore v nasprotno smer, se pravi proti nenasilju. K takšni usmeritvi poziva papež Frančišek ob 50. svetovnem dnevu miru.
Po podatkih Pew Research Center je živelo leta 2015 v ZDA okoli 3,3 milijona muslimanov, kar je odstotek vsega prebivalstva, do leta 2050 jih bo enkrat več. Glede na Trumpove ostre napovedi in njegov žaljiv spor s starši kapetana Humajuna Khana, muslimana, ki je bil ubit v ameriški uniformi v Iraku, si ni težko predstavljati, da med muslimani ne uživa podpore.
Katoliška cerkev je v nedeljo obhajala že 90. svetovni misijonski dan. Zanjo, kakor za vse univerzalne religije, je misijonsko delovanje kakor dihanje. Tudi ob tej priložnosti je bilo slišati pomisleke, če ne kar obsodbe misijonskega delovanja, v smislu, zakaj ne dajo katoličani drugim mir in jim vsiljujejo svoja verovanja.
Preziranje molitve in posledično molivcev razodeva zaprtost in zagledanost vase, neobčutljivost in brezbrižnost, nezmožnost vživljanja v drugega in drugačnega. Pač, če človek ne vidi čez sebe, ne vidi drugih in zato zanj ne obstajajo. Spomnimo se, kaj se je zgodilo, ko je v Stični leta 1990 prvi kulturni minister v svobodni Sloveniji, dr. Andrej Capuder, omenil žlahtni meniški »Ora et labora«.
V trenutku bi se Cerkev lahko zaprla vase zaradi islamističnega nasilja, ki ga je deležna, a razpolaga z usposobljenimi kadri, ki zmorejo strahove ublažiti, usmerjati in razložiti. Po cerkvah ni bilo namreč eksplozije sovraštva in ta Cerkev, ki jo politiki, še zlasti levi, imajo predvsem za varuhinjo okostenele morale, je za razliko od prav teh politikov pokazala izjemno vitalnost in splošno družbeno koristnost.
Ko je papež zatrdil da se krutost ni končala v Auschwitzu, je prekinil s to selektivno logiko spominjanja, ki trpljenje enih poveličuje, drugih zamolčuje. Še zlasti je to početje krivično, ko z njim utemeljujejo diskriminacijo med živimi. Zaradi šoe ima namreč tisti, ki je v Izraelu jud, podoben status, kakor ga je imel belec v času apartheida v Južni Afriki.
Primera koroških dečkov in podjetnika Smrtnika sta le vrh leden gore. Opozarjata, da se v državnih strukturah in med njenimi »ministri« – tistimi torej, ki bi ji morali streči, služiti – krepi duh večvrednosti in posebnosti, nedotakljivosti in ošabnosti. Država omogoča nastajanje »novega razreda«, nove jare gospode … Imajo oblast, imajo se za oblast, in … nihče jim nič ne more!
Glede na to, da stanje duha v Sloveniji še vedno krojijo ljudje, ki so zrušili Demos, bo naša država v imenu »liberalnosti« še dolgo izključevalna in monološka. Spomenka Hribar kot kakšna zvezda repatica vedno znova preleti medijsko nebo, ko je treba zaustavljati desnico ali/in očrniti Cerkev. Njen soprog še kar naprej odkriva »fašistoiden klerokatolicizem« in »slovenski militantni katolicizem«.
Sredi maja mineva sto let od sporazuma Sykes-Picot, ki je začrtal meje na Bližnjem Vzhodu. Dogodki zadnjih let so ta sporazum znova priklicali v javni spomin, ko si teroristična organizacija Islamska država prizadeva z neizprosno krutostjo te meje izbrisati in vzpostaviti svoj kalifat. Iz propagandnih namenov spretno uporablja skrajnolevičarski diskurz.
Na okrogli mizi o islamizacije Evrope so bili podani trdni argumenti, da gre za resno grožnjo. Sam sem se brez težav strinjal z govorci, kako je islam izrazito proti-demokratičen, proti-zahoden in proti-humanističen, a sem hkrati, ko sem dobil besedo, pokazal, da ima islam še drug, nasproten obraz. Na pogled shizofreno stališče, vendar ima podlago v dejstvih.
Levičarji si domišljajo, da bolje poznajo islam od muslimanov samih. Ker vidijo v militantnem islamu zaveznika pri uresničevanju svojega boja proti kapitalizmu & com., je zanje nedotakljiv. Če so do islama kritični muslimani sami, jih razglasijo za islamofobne. Nostalgična in dogmatska levica je v resnici postrešček islamistov in džihadistov, ne da bi se tega zavedala.
Zaradi agresivnega sekularizma vlada v Sloveniji popolna religijska nepismenost na vseh področjih od šolstva do medijev. Ljudje zaradi nje sledijo predsodkom, stereotipom in klišejem, ki povsem izkrivljajo stvarnost. Tako so npr. tisti, ki o religiji zares nič ne vedo, zase prepričani, da so zaradi tega napredni, verujoče pa razglašajo za zaostale in neumne.
Poznavalci menijo, da je pred nami dolgotrajni boj s terorizmom tudi zato, ker ta pojav premalo poznamo. A slišati je še drugačne glasove, češ da je zadeva preprosta. To je stališče posebne izdaje satiričnega tednika Charlie Hebdo, ki je izšla ob obletnici terorističnega napada na uredništvo. Tako prikazuje stvari Tine Hribar v razpravi »Mojzesov pokol in islamski terorizem«.
Med referendumsko kampanjo se je pokazalo, kako različno razumemo in tolmačimo človekove pravice. Vendar v tej zadevi ne preseneča ta pluralnost pogledov, marveč presenečenje nad njo in zanikanje njene legitimnosti. Bi se ljudje sploh tožarili, bi sodišča obstajala in odvetniki služili, če bi bile moralne in pravne zadeve enoznačne in enoumne?
Politični islam, tj. islamizem, vse bolj izpodriva religijski islam, ta mu ni kos in je pred islamizmom kakor ohromljen. Razlogov za to upehanost islama v njegovi religijski obliki ne manjka, kot ne manjka razlogov za širjenje islama v njegovi politični obliki. Zastavlja se vprašanje, zakaj ta skrajni islam privlači mlade ne le iz islamskega sveta, marveč tudi z Zahoda.