Sredi maja mineva sto let od sporazuma Sykes-Picot, ki je začrtal meje na Bližnjem Vzhodu. Dogodki zadnjih let so ta sporazum znova priklicali v javni spomin, ko si teroristična organizacija Islamska država (ID) prizadeva z neizprosno krutostjo te meje izbrisati in vzpostaviti svoj kalifat. Iz propagandnih namenov spretno uporablja skrajnolevičarski »protiimperialistični« in »protikolonialni« diskurz, začinjen s protidemokratično, proti(neo)liberalno in protikrščansko retoriko. Mnogim ušesom v Evropi ta diskurz godi in ima nemalo privržencev v medijih in na univerzi. V Sloveniji je postavljen na piedestal čiste resnice in velja za edino možno razlago dogajanj na Bližnjem Vzhodu. Toda dejstva ves čas postavljajo na laž tako ID kot njihove levičarske somišljenike pri nas.
Sporazum sredi vojne vihre
Sporazum Sykes-Picot ni padel iz nebes, ampak je nastajal sredi vojne vihre (1915-1916) v perspektivi, da Otomansko cesarstvo, »evropski bolnik«, vojne ne bo preživel. V tej vojni se je spopadlo šest evropskih imperijev: nemško, avstro-ogrsko in otomansko proti britanskemu, francoskemu in ruskemu. Otomani so se pridružili silam osi v prepričanju, da bodo obnovili svojo imperialno moč in slavo, si povrnili ozemlja, ki so jih izgubili na Balkanu in v severni Afriki, predvsem pa da bodo svojo oblast razširili še na nova ozemlja in ljudstva. Da bi vsa muslimanska ljudstva stopila na stran sil osi, je kalif Mehmed V., novembra 1914, pozval vse muslimane k »protikolonialnemu« džihadu. Upor muslimanskih populacij bi namreč destabiliziral Britance v Indiji in Egiptu, Francijo v Severni Afriki in Rusijo na Kavkazu. »Toda ta kalifov poziv k protikolonialnemu džihadu ni doživel nobenega resnega odziva,« ugotavlja zgodovinar Jean-Pierre Filiu in dodaja: »V bistvu se je otomanski mit razblinil. Izkazal se je za nezmožnega, da poveže pod kalifovo bandero muslimanska ljudstva različnih izvorov. Prva svetovna vojna je na Vzhodu nesporno postavila Turke proti Arabcem, vsak od njih je izbral nasprotni tabor v tem splošnem zgodovinskem vojnem požaru.« (Arabci, njihova in naša usoda, 2015).
V vojni gledaš najprej, kako si zagotoviti boljše pozicije po vojni, da ne boš znova v podobnih težavah, če spet pride do vojne. V tistem času je bila za zaveznike strateško najpomembnejša sredozemska vzhodna obala in z njo povezana »Vélika Sirija«, za notranjost, tj. puščava, jim ni bilo mar, ker nafta tedaj ni bila njihova prva skrb. V ospredju pogajanj so zato oporni kraji kot pristanišča: Bejrut, Kairo, Aleksandrija in Bagdad. Rusom to ustreza, saj so jim Francozi in Britanci brez težav odstopili Carigrad, Bospor in Dardanele in bi tako dobili izhod na Sredozemlje, … če ne bi revolucija te priložnosti brezglavo zapravila. Kot pravi sorbonska zgodovinarka Julie d’Andurain: »Teh izbir niso narekovali evropski ideali, o katerih so sanjali nekateri bejrutski in damaščanski krogi. To je čista razdelitev vplivnih sfer. S tega vidika je to zelo tradicionalno stališče in je zasidrano v diplomaciji 19. stoletja. Vendar pa se med vrsticami vse vrti okrog Sueškega kanala. Dovolj je pogledati zemljevide in brati tekste v arhivih, da bi razumeli, kaj je ‘Vélika Sirija’.« Ta pogajanja so se končala s sporazumom, ki je bil podpisan 16. maja 1916, ime pa sta mu posodila podpisnika: François Georges-Picot in Mark Sykes, oba odlična poznavalca te regije.
Arabsko vprašanje
Videli smo, da je kalifov poziv k »protikolonialnemu« džihadu ostal brez odziva. Otomanski podložniki na Bližnjem Vzhodu, čeprav večinoma tudi sami muslimani, so imeli Turke vrh glave in se večinoma postavili proti njim. Bližnjevzhodni del otomanskega cesarstva je bil narodni in verski mozaik: poleg Arabcev so tu še Kurdi; muslimani sami pripadajo različnim skupnostim: suniti in šiiti, druzi in alaviti, obstaja vrsta starih krščanskih Cerkva in, ne nazadnje, so tu še jazidi, za katere je Zahod izvedel med pogromi, ki jih je ID izvajala nad njimi. Te populacije so živele v ohlapnih strukturah otomanskega imperija, kateremu so plačevale davke. Sistem milet je omogočal notranjo samoupravo nemuslimanskim skupnostim, ki so zato plačevale dodaten davek: džizija. Ta sistem ni spodbujal zavesti pripadnosti kakšni širši državni skupnosti, niti ni omogočal resničnega sožitja in sodelovanja med različnimi skupnostmi. Imperij je po definiciji več etničen in mu je nacionalna ideologija tuja. Povezujejo ga le podložnost centralni oblasti ter upravni, davčni in represivni aparat. Tudi islamska politična doktrina ne pozna pojma naroda ali narodne države oz. ga ima za šejtanovo iznajdbo, da bi razdelil umo, islamsko skupnost.
V zvezi s tem pravi glede Arabcev že omenjeni Filiu: »Trditi, da leta 1800 obstoja arabsko ljudstvo, je klasična napaka ‘prihodnosti v preteklosti’, ki jo zgodovinarji dobro poznajo, in pomeni, da uporabljajo za preteklost kategorije svojega časa. Arabci se bodo začeli postopno zavedati sami sebe v času nadhe ali preporoda,« zato govori zgodovinar o »zelo dolgem 19. stoletju (1801-1913).« To seveda pomeni, da bi leta 1918 naleteli na hude zadrege, če bi hoteli Wilsonovo načelo o samoopredelitvi narodov uresničiti na bližnjevzhodnem področju.
Toda to ne pomeni, da Britanci in Francozi ne bi upoštevali lokalnih populacija in bi jih v celoti prezrli. Nasprotno! Julie d’Andurain je glede tega jasna: »Sporazumi Sykes-Picot so kompromis med zavezniki: Britanci, Francozi, Rusi, a tudi, in to se pogosto pozablja, upoštevanje volje Hašemitov. Zato trditev, ki jo danes slišimo, da so sporazumi zahodno razkosanje, ni povsem v skladu z zgodovinsko stvarnostjo. To je tudi arabsko razkosanje v smislu, da ga je hašemitska družina želela in hotela, dokler ji ni ušlo iz rok. Ko gledamo zemljevid in prvotno predvideno razkosanje, ugotovimo, da je od vsega začetka govor, kako naj se poišče prostor za štiri Huseinove sinove. Meko, Medino in Hidžas podeduje Ali, Abdalah dobi bagdadsko regijo, Fejsal sirsko puščavo, za Zaida je predvidena severna Mezopotamija. To razkosanje, ki ga je pripravil in predlagal Lovrenc Arabski, je služilo za začetni vzorec kartografskega razmisleka, ki ga predpostavljajo sporazumi Sykes-Picot.« In zgodovinarka zaključi: »In ko danes ID trdi, da hoče ukiniti dosedanje meje zato, ker bi jih naj ustvarili Zahodnjaki – Sykes in Picot – dela analitično napako. Gre namreč za povzetek zgodovine, ki nima podlage v arhivih.« Zato smemo tu pripomniti: če to za ID ponavljajo naši novinarji z diplomami in univerzitetni profesorji z doktorati, se lahko vprašamo vsaj o njihovi strokovnosti in profesionalni etiki, da njihove ideološke slepote sploh ne omenjamo, in to toliko bolj, ker imajo do vseh arhivov neprimerno lažji dostop kakor propagandni stroj ID.
V tem delu sveta ne manjka ne verskih skupin, ne takšnih družin, oz. klanov in plemen, kot so Hašemiti s svojimi lastnimi interesi in pričakovanji na ozemljih, ki jih deli Sykes-Picotov sporazum. Ustreči vsem ni mogoče, toliko bolj, ker se med seboj o ničemer ne strinjajo. Zato med lokalnimi populacijami ni nikakršne volje do ene same in enotne države, prevladuje načelo: vsak zase, vsi proti vsem. To se jasno pokaže v času povojnega francoskega in britanskega mandata. Tako francoski diplomat Robert de Caix v Libanonu leta 1922 zagrenjeno ugotavlja: »Nič se ne da narediti, preveč je zavisti med ljudmi, to je dežela šikaniranja.« Hašemitski šerif Husein je uspel posaditi na prestol dva sinova: enega v Transjordaniji (danes Jordanija), drugega v Iraku. Hidžaz je prepustil Aliju, sam pa se je dal oklicati za kalifa na islamskem kongresu v Meki julija 1924. Vendar je bil to račun brez krčmarja … a ne kolonialnega, ampak arabskega. Novemu kalifu je skočilo v hrbet pleme vahabitskih Saudov, ki so dotlej obvladovali notranjost Arabskega polotoka, in mu decembra 1925 iztrgalo njegove posesti vključno z Meko in Medino. Kmalu se bo kraljestvo Nadžda in Hidžada preimenovalo v Savdovo Arabijo.
Poskusi združitve
Noben poskus združitve držav, ki so nastale s sporazumi Sykes-Picot, ni uspel. Gotovo je v našem spominu še najbolj Združena arabska republika, nastala februarja 1958, ko so se sirski socialisti (Baas) združili z Naserjevim Egiptom. A je slednji vpeljal nad Sirci takšno diktaturo in diskriminacijo, da so le-ti hitro prenehali sanjati panarabske sanje in si znova izborili samostojnost. Ker so se vsi unitarni poskusi po koncu prve svetovne vojne izjalovili, in po tistem, kar je bilo rečeno o položaju različnih populacij v Otomanskem imperiju, bi se veljalo vprašati, če je bila ta regija sploh kdaj enotna oz. pripravljena na enotnost v smislu moderne nacionalne države? Očitno ne! Med »arabsko pomladjo« ni bilo slišati panarabskih tem ne v Egiptu ne v Tuniziji. Vstajniki so hoteli le pospraviti svojo državo, ki je sicer narodno in versko zelo enotna. Drugače je s Sirijo, ki jo sestavljajo različne skupnosti. Ali je tu potemtakem rešitev v nadaljnjem drobljenju? Libanon govori o nasprotnem! V letih 1975-1990 se je v krvavi državljanski vojni notranje temeljito razdrobil, na novo so začrtane meje med skupnostmi, a kaj, ko so zdaj spori znotraj teh meja in posameznih skupnosti. Kakšna rešitev se potemtakem nakazuje med ogromno unitarno državo in žepnimi komunitarnimi državicami?
Kakorkoli že kdo skupaj z ID viha nos ob stoletnici Sykes-Picotovega sporazuma, bo verjetno moral priznati, da je glede na vsa dejstva še najmanj slaba rešitev za bližnjevzhodna ljudstva. Spomnimo mimogrede, da smo Jugoslavijo, ki je nastala ob istem času kot bližnjevzhodne države, baje hoteli sami in … in ni dočakala pričakovane življenjske dobe svojih prebivalcev. Kot še pravi zgodovinarka: »Stališče ID, da so sporazumi Sykes-Picot zahodni in kolonialni, nima prave teže. Je pač del protizahodne nekoliko smešne in neutemeljene propagande. To je povsem jasno prav Fejsalovim in Saudovim dedičem, ki so tudi danes zavezniki Zahoda. Ti véliki družini sta že dolgo tega sprejeli takšne meje Bližnjega Vzhoda, kakršne sta zarisala Mark Sykes in François Georges-Picot. Predobro se namreč zavedata, kako je želja ID, da se ti sporazumi popravijo, le izgovor, da bi se polastila bližnjevzhodnih bogastev. V sedanjem boju se ID uradno bori proti modernosti, ki jo uteleša Zahod. Neuradno pa je njen boj v resnici borba med Arabci, da bi se na novo razdelile karte, ki sta jih leta 1916 dobili družini Hašemitov in Saudov.«
Islamska država in suniti
Za konec še vprašanje: na čem drugem, kakor na propagandi ID, utemeljuje »politolog in sociolog, docent«, za katerega novinar pravi, da »govori natančno, trezno in eruditsko«, naslednjo trditev: »Religija v kontekstu položaja sunitov v Iraku in Siriji začenja igrati vlogo nekakšnega (samo)obrambnega nacionalističnega instrumenta. Posamezniki so v takšnem kontekstu pripravljeni žrtvovati svoja življenja, ker menijo, da je njihova (sunitska) skupnost eksistenčno ogrožena. Ne nazadnje bi bilo intelektualno nepošteno misliti, da v zahodnih napadih kljub vsej preciznosti vsaj v določeni meri ne umirajo (nedolžni) sunitski civilisti.«
Na žalost, tudi sunitski civilisti umirajo v zahodnih napadih, toda ne namerno, nasprotno pa ID množično mori tudi sunite, njihove ženske in otroke pa zasužnjuje. Zato v ID ne prepoznajo sunitov ne hašemitski (jordanski) suniti ne saudski vahabiti, tudi drugi suniti jih ne. Sunitske obsodbe ID se vrstijo tako v sunitksih državah, kakor v sunitskih skupnostih po Evropi, tudi v Sloveniji. Kot zapiše zgodovinar Jacques Paviot v razpravi Nedokončane sanje arabskih imperijev, kaže doktrina ID, »da so karidžiti, ker prakticirajo takfir, fatvo izobčenja muslimana, ki je zapadel v stanje kafirja, ‘izdajalskega stvora’.« Takšen »stvor« pa je vsak, ki se z ID ne strinja od sunita do kristjana … le večji del skrajne levice se tej fatvi izogne. Naj končam z mislijo mnogo prezgodaj umrlega arabskega muslimanskega sodobnega filozofa, pisatelja in pesnika Abdelwahaba Meddeba (1946-2014) iz njegovega zadnjega dela: Stava civilizacije: »V časih, ko je arabski jezik prenašal civilizacijo, si je bilo mogoče zamisliti Abelarda, ki je svoje sovernike kristjane spodbujal: ‘Poarabite se!’. In zdaj , ko je civilizacija zahodna, sem na vrsti jaz sam, da rečem vsem, s katerimi delim isti izvor: ‘Pozahodnite se!’.«
