Med referendumsko kampanjo se je pokazalo, kako različno razumemo in tolmačimo človekove pravice. Vendar v tej zadevi ne preseneča ta pluralnost pogledov, marveč presenečenje nad njo in zanikanje njene legitimnosti. Bi se ljudje sploh tožarili, bi sodišča obstajala in odvetniki služili, če bi bile moralne in pravne zadeve enoznačne in enoumne? Skupno je tisto, ob čemer se razlikujemo. Skupno v primeru človekovih pravic je najprej moralno zavezujoča Splošna deklaracija človekovih pravic OZN (1948), in potem pravno zavezujoča pakta: Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Oba je sprejela Generalna skupščina OZN 16. decembra 1966, veljati pa sta začela deset let kasneje.
Pravice, ki jih ti dokumenti ščitijo, so utemeljene v človekovem dostojanstvu. Vendar pa so se sestavljavci Splošne deklaracije zavestno odpovedali razmišljanju o izvoru tega dostojanstva, ker o njem ni mogoče doseči soglasja med religijskimi, filozofskimi in ideološkimi nazori. Zato so poiskali najmanjši možni skupni imenovalec razlaga politični filozof Pierre Manent. »Prav zaradi tega, ker se ljudje ne strinjajo glede vsebine najvišjih zakonov in morajo kljub temu živeti skupaj, je treba poiskati temelj političnih zakonov na zemlji in ne v nebesih. Pred slehernim zakonom ali slehernim mnenjem o sebi in o vsem drugem hoče ta uboga, krhka žival, imenovana človek, preživeti. Ta naravna nuja je njena naravna pravica: kdo bi si upal trditi, da nima pravice do tega, kar nujno potrebuje? Liberalizem je tako postavil svojo domiselno zgradbo na nizek, toda zdrav temelj človeških potreb.
Človekova pravica do življenja ima tri neločljive, a različne vidike:
1. pravico do varnosti, to je do telesne nedotakljivosti;
2. pravico do lastnine, to je do sredstev, ki mu omogočajo življenje;
3. pravico do svobode, to je prosto izbiro sredstev za preživetje, o čemer more vsak sam najbolje odločati zase.
Liberalne ustanove so le zato, da zagotavljajo te tri pravice, ki bi bile brez njih stalno ogrožene. Te politične ustanove so nepogrešljiva tvorba in so legitimne le, če uresničujejo omenjeno nalogo.«
Kot vidimo, se pravice navezujejo na nagon in željo po življenju. Od tod naprej so mogoče številne interpretacije, kako to razumeti in nadgraditi. Ob referendumu sta se v glavnem soočili dve: individualistična in personalistična. Prva razume človeka kot posameznika v nekakšni absolutni osamitvi, neodvisnosti in samozadostnosti, druga pa kot osebo v razmerju z drugimi in zato v povezavi s skupnim dobrim. Zanimivo je, da so zagovorniki prve interpretacije razglašali personaliste za nazadnjake, nestrpneže in mračnjake. A ti so trdili le, da je družina specifična skupnost z nobeno drugo primerljiva zaradi (možnosti) rojevanja otrok in njihove celostne rasti, in da je treba članom drugih vrst življenjskih skupnosti zagotoviti vse pravice, ki so vezane na takšne vrste skupnosti. Se pa ob stališčih, ki jih zdaj izražajo individualisti zastavlja vprašanje, če še prisegajo na človekove pravice, kakor jih je utemeljila OZN? Kdaj bi veljalo pogledati tudi v to smer.
V islamskem svetu, na drugem zares perečem področju našega širšega okolja, a za nas nič manj usodnega, poteka prav tak trd boj med sprejemanjem in zavračanjem osnovnih potreb kot skupnega temelja človekovih pravic. Zanimivo je vedeti, da so leta 1948 vse obstoječe države z muslimansko večino podpisale Splošno deklaracijo, razen Saudove Arabije. V 60-tih letih so to brez zadržkov storile nove države z muslimansko večino in ji niso nasprotovale iz verskih razlogov. Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da je sredi 19. stoletja otomanski imperij ukinil suženjstvo, izenačil nemuslimanske državljane z muslimanskimi in dal nekaj pravic ženskam. Toda to je na arabskem polotoku sprožilo upor proti Istanbulu in vahabi, sunitski puritanci, so sultanu-kalifu odrekli pokorščino. Medtem ko so danes kristjani v »sekularni« v Turčiji brezpravni, država alevom-bektašem, ki izvirajo iz šiizma in predstavljajo 20% turškega prebivalstva, sploh ne priznava, da obstajajo. Vélika osebnost te verske skupnosti, Pir Sultan Abdal, je v 16. stoletju koval v nebo družbeno pravičnost: »Moj črni kamen je človek«. (Naj spomnimo, muslimani častijo črni kamen v osrčju kabe v Meki, Abdal pa postavlja tja človeka.)
Zaostrovanja med Zahodom in islamskimi državami je sprožila iranska revolucija in jih razširila na arabski svet. Leta 1990 se je to pod okriljem Organizacije islamske konference (od leta 2011 Organizacija islamskega sodelovanja – OIS) izkristaliziralo v Kairski deklaraciji o človekovih pravicah v islamu. Ta vse pravice izpeljuje iz šeriatskega prava. Tako beremo, da je življenje zagotovljeno vsakemu, »in ga je prepovedno odvzeti razen v primeru, ko tako narekuje šeriat« (§ 2). Vsak ima pravico sodelovati v zadevah svoje države in »opravljati javno službo skladno z navodili šeriata« (§23). Zadnja člena sta krona: »Vse pravice in svoboščine v tej Deklaraciji so podrejene islamskemu šeriatu« (§ 24). »Islamski šeriat je edini referenčni vir za razlaganje ali razjasnjevanje katerega koli člena te Deklaracije« (§ 25).
Te Deklaracije (še) niso podpisale vse članice OIS, zato predstavlja le del islamskih držav, vprašanje pa je, koliko muslimanov. Med njimi ne manjka namreč takih, ki si prizadevajo za islam, ki spoštuje človeka že zato, ker je človek, in ne le takrat, ko je musliman. V tem duhu je nedavno pisal dr. Nedžad Grabus, mufti Islamske skupnosti v Sloveniji. »Naš pogled na izbiro vere je koranski verz: ‘V veri ni prisile!’ (Koran). Božji zakon je raznolikost, tako nas uči Bog: ‘Če bi želel, bi naredil, da ste vsi privrženci ene vere’ (Koran). Naše poslanstvo je širiti medsebojno zaupanje in spoštovanje.« Izjemno vpliven turški mislec in ustanovitelj gibanja Gülen-Hizmet (Služenje) Muhammed Fethullah Gülen je v Le Mondu objavil poziv muslimanom, naj premislijo svojo odgovornost v terorizmu in se odločno zavzamejo za človekove pravice v duhu deklaracije OZN. »Drugače povedano, pravi test za verovanje niso ne slogani ne način oblačenja, marveč življenje v skladu s skupnimi osnovnimi načeli vseh velikih svetovnih verstev.
To so npr. varovanje svetosti človekovega življenja in spoštovanje dostojanstva slehernega človeka. Muslimani moramo kategorično obsoditi ideologijo, ki jo širijo teroristi, in v nasprotju z njimi jasno in zaupljivo pospeševati pluralno miselnost. Pred našo narodno, državno ali versko identiteto je najprej naša skupna človeškost in prav ta trpi vsakokrat, ko je storjeno kakšno barbarsko dejanje. (…) Nič manj pomembno za nas muslimane ni, da kritično presodimo svoje razumevanje in uresničevanje islama v luči razmer in zahtev naše dobe in interpretacij našega časa.« Po prepričanju antropologa in prevajalca Korana, Maleka Chebela, imajo muslimani dovolj lastnih moči, da se uskladijo s potrebami časa. To jim bo uspelo, »če ne bodo Drugega imeli več za sistematično slabega in ga hoteti potolči za vsako ceno, ampak nasprotno, če si bodo prizadevali izkoristiti možnosti, ki obstajajo hic et nunc, in iz njih potegniti čim več, in če bodo razvijali skupne vrednote. (…) Ne le radostna, marveč tudi plodna perspektiva je v tem, da se opiramo na pozitivni islam, da bi reformirali onega drugega.«
Temelj človekovih pravic ni v nebesih (ne religijskih ne ideoloških, tudi ne istospolnih ali raznospolnih …), marveč pri tleh, v človekovi ranljivosti, minljivosti in edinstvenosti. Če se sporazumemo okrog tega, smo dosegli največ, kar je mogoče na tem področju. Od tod naprej so možne različne razlage in ne vedno lahka in hitra pot dogovarjanja, da to prelijemo v zakone. Ker nam božična zgodba razodeva človeka v hlevu, na begu … želim, da bi se blagodejno dotaknila čim več ljudi.
