Moč molitve proti moči orožja

assisiSeptembra sta potekala dogodka, bolj podobna jutranji rosi, ki tiho in neopazno namaka zemljo, da bo lahko rodila dober in obilen sad, kakor hudourniku, ki zabuči, pusti za seboj razdejanje in izgine. To bo verjetno eden od razlogov, da nista bila deležna omembe vredne medijske pozornosti, drugi pa je nedvomno dominantna ideologija v deželi. V mislih imam srečanje mladih v Stični in srečanje predstavnikov različnih verstev v Assisiju. Če strnem, je dogodkoma skupni benediktinski napotek: »Ora et labora!«, ki je bil hrbtenica naše civilizacije. V Stični so mladi prisluhnili pozivu: odpiraj se Božjemu usmiljenju (moli), da ga boš mogel uresničevati v dejanjih. Nadškof Cvikl jim je zato položil na srce: »Graditi nov svet je možno le, če postanemo orodje usmiljenja, ne samo v sočutnih besedah, ampak v konkretnih dejanjih, ki imajo svoj izvor v srcu, ki se ga je dotaknilo usmiljenje.« V Assisiju pa je papež Frančišek izrazil razpoloženje zbranih: »Mi nimamo orožja, verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.«

Ora et labora

Ogromna večina ljudi na svetu moli, kar pomeni, da se odpira k viru življenja, ki si ga predstavlja v okviru svojih religijskih izročil in zmožnosti. Povsod je molitev najprej izraz zavesti in priznanje, da smo vse prejeli in smo obdarovani, zato se tega veselimo in se za to zahvaljujemo. V temnih trenutkih je molitev vrv z našim »Dobrotnikom«, ki se je trdno oklepamo, da nas duševno ali družbeno neurje ne odnese v (samo)uničenje. Sivo vsakdanjost pa molitev barva z mnogimi oblikami odprtosti in sodelovanja s soljudmi pod domačo streho, v soseski, domovini in svetu. Molitev spreminja srce, posameznika in družbe, ne nazadnje vsega človeštva, zato je še kako učinkovito orodje miru, sožitja in delovanja. V nagovoru več kot 400 predstavnikom verstev je papež Frančiške dejal: »Žejni smo miru, želimo pričevati za mir, vsi čutimo potrebo, da za mir molimo, kajti mir je Božji dar in mi ga moramo priklicati, sprejemati in graditi vsak dan z Božjo pomočjo. ‘Srečni tisti, ki delajo za mir’ (Matej 5,9). Mnogi od vas so prišli od daleč na ta blagoslovljeni kraj. Oditi, se podati na pot, priti skupaj, se razdajati za mir: to ni le telesno gibanje, marveč predvsem gibanje duše, to so konkretni odgovori za premagovanje zapiranj in za odpiranje Bogu in bratom/sestram. Bog nas k temu poziva, ko nas spodbuja, naj se upiramo velikanski bolezni našega časa: brezbrižnosti. To je virus, ki paralizira, povzroča negibnost in neobčutljivost, zlo ki napada samo središče vernosti in povzroča izjemno žalostno novo poganstvo: poganstvo brezbrižnosti

Preziranje molitve in posledično molivcev razodeva zaprtost in zagledanost vase, neobčutljivost in brezbrižnost, nezmožnost vživljanja v drugega in drugačnega. Pač, če človek ne vidi čez sebe, ne vidi drugih in zato zanj ne obstajajo. Ne dvomim, da je tudi to botrovalo medijskemu molku o teh dogodkih. Spomnimo se, kaj se je zgodilo, ko je v Stični leta 1990 prvi kulturni minister v svobodni Sloveniji, dr. Andrej Capuder, omenil žlahtni meniški »Ora et labora«. Sam pravi: »In v meni je slovenska scena dobila prvovrstnega grešnega kozla. Česa vse niso vežbali na meni! (…) Ora et labora je concordia notranjega in zunanjega človeka. Približno tako kot vdih in izdih. Poneumljena in nahujskana levica, tu mislim predvsem na množične medije, pa je to lepo maksimo vzela v čisto primitivnem smislu.« Še deset let kasneje mu teh besed niso odpustili. V Mladini ga je Marcel Štefančič jr. takole predstavil: »Andrej Capuder, maj 1990-maj 1992. V času ministrovanja, ki je ves čas mejilo na ministriranje, ni dajal vtisa, da ob latinskih reklih premore tudi kaj takega, kot je smisel za humor. Ko je prvič rekel ‘Ora et labora’, kar pomeni ‘Moli in delaj’, so nekateri nagonsko pomislili, da je pred nami nova reklama za staro brezalkoholno pijačo, nekateri pa so za hip ali dva mislili, da nas skuša le impresionirati z latinščino in klasično izobrazbo, toda ko je pri tem v mnogih reprizah vztrajal, se je kmalu izkazalo, da misli zelo resno, celo preveč resno. Še več, izkazalo se je, da slogan ‘Moli in delaj’ razume kot vodilo vsesplošnega slovenskega duhovnega in kulturnega preporoda – kot vodilo svojega in nacionalnega kulturnega programa.« Štefančič ni kdor koli glede na to, da že leta vsak teden za naš denar indoktrinira z nacionalne prižnice v svoji (in?)formativni oddaji. Ne nazadnje smo lahko še srečni, da so mediji ta dogodka zamolčali, ju vsaj niso polili z gnojnico.

»Vsi na istem vlaku«

Stična mladih se je začela pred 35 leti, pred 30 leti pa je bilo prvo medversko molitveno srečanje v Assisiju. Da bi dojeli pomembnost tega svetovnega dogodka, se je treba vrniti v tiste čase. Hladna vojna je leta 1986 delila svet na dva bloka, ki sta se takrat zadnjikrat podala v oboroževalno tekmo. Na Petrovem sedežu je že osmo leto Poljak Janez Pavel II., ki je že marsikaj storil za mir. Tako so v začetku 1980-tih let pomembna njegova prizadevanja, da bi se vstaja Poljakov proti komunistični tiraniji ne končala v še enem prelivanju krvi in sovjetski okupaciji. Leta 1981 je objavil svojo prvo socialno okrožnico o Človekovem delu (Laborem exercens), v kateri je krepko podprl pravico do sindikalnega organiziranja in delovanja. Čeprav ima okrožnico splošno veljavo, je težko prezreti njeno sovpadanje z nastankom sindikata Solidarnosti. Istega leta je nanj napravil atentat Turek Ali Agca za bolgarsko tajno službo (podaljšano roko Moskve). Krogla papeža ni ustavila in je iz leta v leto širil krog svojega dela za mir … in vedno znova presenečal. Tako je bilo tudi leta 1986, ko je v Assisi povabil predstavnike različnih verstev z vsega sveta, naj pridejo molit, vsak po svoje, za mir v svetu.

Takrat je bil dialog med verstvi komajda v zametkih. Pred tem je bila v Kjotu leta 1970 svetovna konferenca religij za mir, ki se je je udeležil tudi papež Pavel VI. Ekumenski dialog med kristjani je že potekal, Katoliška cerkev pa je z 2. vatikanskim koncilom zastavila dialoški odnos do verstev. Če je papež v poljskem primeru deloval proaktivno, je z povezovanjem verstev za mir deloval tudi vizionarsko. Med hladno vojno ni bilo namreč kaj prida čutiti verstev in slišati vernikov: komunistični blok jih je v imenu napredka zatiral, svobodni pa odrival v zasebnost. Papež je videl prek tedanjih razmer v čase, ko so imele religije izjemno ustvarjalno moč, bile graditeljice miru in spiritus movens civilizacij, bile pa so tudi sposobne mobilizirati za vojno. Slutil je, da se bo potlačena – zatirana in odrinjena – religija vrnila in, ker je v tedanjem ozračju ni bilo mogoče ustrezno gojiti, je možno, da se bo kje vrnila kot divjak. Da bi vernike v bazi sami mobiliziral za mir, je začel medverska molitvena srečevanja.

V sami Cerkvi je bilo to tako novo, da je bilo v njenih vrhovih vrsta pomislekov in nasprotovanj. Tudi kardinal Ratzinger, tedaj »varuh pravovernosti«, ni sledil papežu, je pa to storil 15 let kasneje. Kasneje je povedal: »Ko smo se pod deževnim nebom peljali z vlakom proti Assisiju, se mi je to zazdelo kot podoba našega potovanja v zgodovini. Ali ni sleherni potnik na istem vlaku?« Leta 2011 je sam ob 25. letnici prvega srečanja vodil obrede, pred tem pa je že kot prvi papež molil v Modri mošeji v Carigradu in zatem kot prvi papež vstopil v muslimansko svetišče na Skali v Jeruzalemu. Zavedal se je namreč, da je mir med verniki mogoče graditi le s spoznavanjem, srečavanjem in sodelovanje, da pa je nekakšno teološko poenotenje ali esperanto med verstvi nemogoče, saj je znano, da uniformizacija povzroča nove delitve, spore in celo spopade.

Humanizem in religije v interakciji

Benedikt je krog povabljenih k molitvi za mir razširil še na humaniste in ateiste. Med njimi je bila filozofinja in psihoanalistka Julia Kristeva. Na vprašanje novinarke Le Monda Stéphanie Le Bars, kaj bo tam delala, je odgovorila: »Ta dan bom izkoristila in dobro predstavila po eni strani, kaj pomeni človeštvo razsvetljenstva, po drugi pa zamisel, da je mogoče ta humanizem, ki je v krizi, na novo utemeljiti, če ga povežemo s krščanskim humanizmom.« Novinarko je še zanimalo, »kaj bo storila med časom, ki je predviden za ‘molitev in molk’«?« »Premišljevala bom in poskusila misliti, kajti misel je sodobna oblika molitve.« Nisem zaznal, da bi bila Kristeva zaradi tega v Franciji »prvovrsten grešni kozel in da bi levičarji na njej vežbali vsemogoče«, tudi je ni nihče ožigosal, da »ministrira« papežu.

Kristeva je v imenu humanistov in ateistov (ne verjamem, da tudi slovenskih glede na njihovo edinstvenost!) nagovorila udeležence v Assisiju. »Če imamo ljudje za zakonodajalce le sami sebe, je po Šoi in Gulagu naloga humanizma, da spomni može in žene, kako lahko odločamo o družbi in zgodovini samo s stalnim prespraševanjem svojih osebnih, zgodovinskih in družbenih stanj. (…) Humanizem je nenehno utemeljevanje in poteka preko prelomov, ki so inovacije. Spomin ni obrnjen v preteklost: Biblija, Evangeliji, Koran, Rig Veda in Dao živijo v sedanjosti. Zdaj je prišel trenutek, ko mora humanizem, da bi se mogel razvijati in sam sebe znova utemeljiti, ponovno preučiti moralne zakonike, ki so se uveljavili skozi zgodovino: ne zato, da bi jih oslabil, marveč da jih problematizira in prenovi, ko se srečujejo z novostmi.« (http://www.kristeva.fr/assisi2011_en.html).

Danes, pet let kasneje, je potreba po vzajemnem prespraševanju in sodelovanju humanizma in religij še mnogo večja. O tem priča tudi krik papeža Frančiška pri maši za obglavljenega duhovnika Hamela: »Kako lepo bi bilo, ko bi vse religijske veroizpovedi dejale: ‘Ubijati v imenu Boga je satansko!’« Kot odmev na to hrepenenje so besede Mohameda Samaka, svetovalca libanonskega vélikega muftija, v Assisiju: »Spopad z vprašanjem religijskega ekstremizma je dolžnost, ki zadeva v prvi vrsti muslimane. Ti morajo osvoboditi svojo religijo sprevrženosti, kateri so jo podredili skrajneži, ko jo uporabljajo kot maščevalno orodje.« V Pozivu k miru so predstavniki verstev ob koncu srečanja zapisali: »Naj se končno začne nov čas, v katerem bo globalizirani svet postal družina ljudstev. Naj bo odgovornost za gradnjo resničnega miru dejavna, naj bomo občutljivi za pristne potrebe soljudi in ljudstev, naj konflikte preprečujemo s sodelovanjem, naj premagujemo sovraštva in presegamo pregrade s srečevanjem in z dialogom. Nič ni izgubljeno, če zares izvajamo dialog. Nič ni nemogoče, če se v molitvi obračamo na Boga. Mi vsi smo lahko izvajalci miru.« Tako Assisi kot Stična sta med tistimi, ki orjejo ledino, da bi se mogel mir bolj razrasti. Zato si njun duh in prizadevanje ne zaslužita le naše pozornosti, marveč tudi naše vključevanje in sodelovanje, da bi se domino učinek za mir širil po domovih in v domovini, v EU in vsem svetu.