Je res mogoče misliti, da misijonarji kradejo čas Bogu in ljudem?

mission-kidsKatoliška cerkev je v nedeljo obhajala že 90. svetovni misijonski dan. Zanjo, kakor za vse univerzalne religije, je misijonsko delovanje kakor dihanje. Tudi ob tej priložnosti je bilo slišati pomisleke, če ne kar obsodbe misijonskega delovanja, v smislu, zakaj ne dajo katoličani drugim mir in jim vsiljujejo svoja verovanja. Tako karierni diplomat Iztok Simoniti trdi: “Krščanstvo je v svetu najbolj osovražena religija tudi zato, ker Vatikan tudi globalizacijo vidi kot metodo za evangelizacijo; za ne zahodni svet je to religiozni imperializem Zahoda. Ker Vatikan niti noče niti ne zmore ustvarjati teologije in prakse sodelovanja med religijami, mislim, da ni sposoben prevzeti odgovornosti za duhovno razsežnost sveta, ki ni samo krščanska, ampak tudi muslimanska, judovska, budistična, hinduistična, šintoistična, animistična itd.”

Takšni pogledi so najprej v nasprotju s pravico do širjenja, sprejemanja ali spreminjanja verovanj in prepričanj. Če se označuje za imperializem to, kar je neodtujljiva pravica, potem je ta pravica odvzeta in lov na kristjane odprt. To se dejansko dogaja povsod tako v komunističnih, budističnih in hinduističnih deželah kot v islamskem svetu. Po drugi strani vidimo, da je na Zahodu vse polno različnih verskih skupnosti od hindujskih do budističnih, od islamskih do animističnih idr. in je to povsem sprejemljivo za tiste, ki se zgražajo nad krščanskim misijonarstvom.

Verstva in globalizacija

Če bi pogledi nasprotnikov krščanskega misijonarstva obveljali, potem ne bi mogli danes govoriti o planetarni civilizaciji, niti ne o pluralni družbi, marveč bi človeštvo še vedno živelo v plemenskih skupnostih. Vendar se človeštvo povezuje vse od poljedelske revolucije v neolitku in naprej tudi po zaslugi univerzalnih verstev. V tem kompleksnem več tisočletnem globaliziranju ni mogoče določiti, kaj je bilo prej ali kokoš ali jajce, pač pa se delovalniki v njem medsebojno predpostavljajo, vključujejo, vplivajo in razvijajo.

V frontni črti globaliziranja so: trgovci, misijonarji, pustolovci in vojaki. Prav slednji so zaradi svoje fizične moči najbolj vidni in so kot orožje imperijev povezovalci oziroma globalizatorji človeštva. Vojaška sila vzpostavlja, širi in brani imperij in vzdržuje red in mir. Za učinkoviti nadzor in pobiranje davkov je bilo treba vzpostaviti komunikacijske povezave, upravno mrežo in proizvodnjo dobrin. V takšnem okolju je mogoče pridelati viške, kar je pogoj za razvoj trgovine in gibljive skupine, ki z blagom potuje na tuje in plete mreže zaupanja za trgovanje. Tu nastopi univerzalna religija. Kljub temu, da so si ljudje tujci po videzu, jeziku in običajih, jih druži skupno verovanje, ki presega lokalne značilnosti. Razširjevalci univerzalnih verovanj so misijonarji, a tudi trgovci, vojaki in pustolovci. Le-te žene odkrivanje neznanega in so prenašalci novih spoznanj, idej in verovanj, ki jih pridobijo z izkušnjami ali zvedo na tujem.

Za dobro mnogih

Buda je bil prvi, ki je poslal svoje učence k vsem: “Pojdite, o menihi, za dobro mnogih, za srečo mnogih, iz sočutja do sveta; za dobro, korist in blaginjo bogov in ljudi. Naj ne gresta dva po isti poti. Poučujte, o menihi, darmo (budistični nauk), ki je dober na začetku, dober v sredini in dober na koncu.” A kot rečeno, težko je razvozlati prepletenost globalizacijskih delovalcev, gotovo pa je, da se je budizem lahko obdržal in razširil, ker je prišel v navskrižje s hinduizmom in s tem z arijskimi oblastmi, ki so svojo legitimnost gradile na njem. Zato so v budizmu videli priložnost zase drugi pretendenti na oblast. V delu Budizem in politika v 20. stoletju v Aziji Ian Harris piše: “Budovo učenje jasno vsebuje politično razsežnost. Brez ustrezne politične podpore meništvo ne bi moglo cveteti in budizem se ne bi nikoli pojavil kot zgodovinski pojav, na katerega vplivajo vzorci politične moči in občasno on nanje v družbah, kjer se je nahajal. Sleherno predstavljanje budizma, ki poudarja le njegovo miroljubno in meditativno razsežnost, je enostransko in zavajajoče.”

Budistični misijonarji so odigrali pomembno vlogo v ohranjanju lokalnih jezikov, ker so sledili Budovi želji, naj uporabljajo kateri koli jezik, da bi živa bitja vendarle prišla do razsvetljenja. V tem so podobni krščanskim misijonarjem, ki so svoje svete spise in molitve podajali v krajevnih jezikih, o čemer pričajo tudi Brižinski spomeniki. Zanimivo, da pa so muslimani, nasprotno, vztrajali pri arabščini, ker je to Alahov jezik, in tako uničili vrsto krajevnih jezikov. Budistični misijonarji niso s svojim naukom, darmo, le ustvarjali globalne zavesti o trpljenju in odrešenju, marveč so vzpostavljali povezave, ki so omogočale širjenje trgovine in mešanje kultur, kar je dalo skupno podobo južnoazijski identiteti.

Izjemno globalizacijsko moč je imela druga univerzalna religija: krščanstvo. Njegovi misijonarji so izpolnjevali Jezusovo naročilo: “Pojdite po svetu in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28,19) Zgled imajo v Jezusovem delovanju in prilikah o usmiljenem Samarijanu in o poslednji sodbi; v tej sodnik pravi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” (Mt 25,40) Krščanske Cerkve so se od 4. stoletja dalje povezovale z oblastmi, zato ni vedno mogoče ločiti, kaj je storjeno iz verskih in kaj političnih nagibov. Da je takšno povezovanje življenjska nuja, priča usoda nestorijanske Cerkve, ki se je ob svilni poti razširila do Pekinga, a je v 14. stoletju izginila, ker ni našla skupnega jezika z muslimanskimi in kitajskimi oblastmi. Na slovenskem primeru pa vidimo, kako religija omogoči ljudstvu obstoj in razvoj, ko ga vključi v prevladujoči politični red. To se nam je dogajalo od Brižinskih spomenikov naprej, prek protestantskih misijonarjev in Slomškov, Čedrmacev in Ivanocyjev do današnjih dni.

Nemalokrat so misijonarji kljubovali krščanskim oblastnikom, ker so ljudi zatirali. Človekove pravice so v 16. in 17. stoletju teoretično utemeljili in praktično izborili misijonarji v Ameriki, ki so se postavili za Indijance: npr. dominikanec Bartolomej Las Casas ali jezuit Anton Vieira. V novem veku so bili misijonarji na strani ljudstev, med katerimi so oznanjali evangelij, in zato prihajali navzkriž s kolonialnimi oblastmi. V 19. stoletju so angleške oblasti v Indiji prepovedovale vstop anglikanskim misijonarjem, enako so storili Francozi v zahodni Afriki, kjer so spodbujali širjenje islama, ki se jim je zdel bolj obvladljiv kakor pa katolištvo. Spet drugod so misijonarji tudi raziskovalci, npr. David Livingston. Ta je bil prepričan, da ga je Bog izbral, da odpre “Božjo cesto”, tj. reko Zambezi, krščanstvu, trgovini in civilizaciji in tako zaustavi islamsko trgovino s sužnji.

Islam je tretja univerzalna religija. Tako kakor pri prejšnjih dveh ni mogoče razvozlati klobčiča, v katerem se prepletajo delovalci globalizacije. Alahov poslanec Mohamed je bil sprva uspešen trgovec, potem je zaslišal glas, ki ga je spremenil v Alahovega poslanca, a to še ni konec sprememb. Po sporu z rojaki v Meki je v Medini začel ustvarjati državo utemeljeno na Alahovem sporočilu, ki ga je podajal v obliki priložnostnih izrekov četrt stoletja. Izreke so kasneje zapisali kot Koran, v katerem kasnejši preklicujejo predhodne. Mohamed je v zadnjih stihih privržence odvezal vseh zavez, ki so jih sklenili z drugimi in jim naroča: “Ko minejo štirje sveti meseci, takrat se borite proti mnogobožcem, kjerkoli jih najdete, ujemite jih, obkolite in prežite nanje na vsaki točki. Če se pokesajo in začnejo opravljati molitev in dajati zekat [verski davek], pa jih pustite pri miru” (Koran 9,5 – ta stih se imenuje “stih meča”). Ko so muslimani v sto letih osvojili dve tretjini krščanskih ozemelj in zavladali od Inda do Atlantika, je bilo v interesu cesarstva, da ta borbeni duh omeji in vzpostavi normalne razmere za življenje. Zato je več pravnih šol izdelalo natančna pravila, kdaj sploh sta džihad in nasilje dovoljena.

Širjenje islama z mečem je ponovil Mahmud Gasni med osvajanjem Indije. Ob zasedbi Delhija leta 1000 je zapisal: “V Hindustan sem prišel, da bi se vojskoval proti nevernikom. Nasprotnike sem premagal, pobil več sto tisoč nevernikov in malikovalcev in umazal svoj spreobračevalski meč s krvjo sovražnikov vere.” Pri tem spreobračevalcu ni bilo nasprotja med spreobračanjem nevernikov in plenjenjem njihovega zlata. A tudi v tem primeru je padlo kakšno zlato zrno v zakladnico povezovanja in razvoja človeštva. Njegov spremljevalec Al Biruni je namreč spisal Zgodovine Indije in prevajal iz sanskrta v arabščino matematiko, fiziko in astronomijo, skratka znanja, ki so jih Arabci prinesli v Evropo. Iz Indije so trgovci zanesli islam do Indonezije in Filipinov. Tu se je v 19. stoletju džihad ponovil, ko so vahabski spreobračevalci skušali z mečem spreobrniti indonezijske muslimane v svoj čistunski islam. S podobnim prvotnim islamom, ki se opira zgolj na Mohamedov zgled in Koran, utemeljujejo danes svoje početje skrajneži Islamske države in drugi, ki hočejo v prvi vrsti spreobrniti muslimane, nevernikom pa dati na izbiro spreobrnjenje ali smrt.

Pričevanje kot vabilo

V globalizaciji povezovanja in razvoja človeštva se neločljivo prepletajo različne silnice. Njej potek ni premočrten in zgolj pozitiven, daleč od tega in, ne nazadnje, česa takšnega ni realno pričakovati od omejenih in zmotljivih, etično pa labilnih ljudi … tudi če so verniki in misijonarji. Danes v planetarni civilizaciji je misijonarstvo še naprej pomemben soustvarjalec boljšega sveta, še zlasti, ko se izvaja kot vabilo pričevanja v duhu in služenju dejavne ljubezni.

V poslanici za letošnji misijonski praznik je papež Frančišek zapisal: “Vera je zares Božji dar in ne sad siljenja. Vendar pa raste po zaslugi vere in dobrodelne ljubezni misijonarjev, ki so Kristusove priče. Od Jezusovih učencev, ki gredo po svetu, se zahteva tista ljubezen, ki ne pozna mere, marveč poskuša vsem pristopati z Gospodovo mero. Oznanjamo najčudovitejši in največji dar, ki nam ga je dal Jezus: njegovo življenje in njegovo ljubezen. Sleherno ljudstvo in sleherna kultura ima pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar, namenjen vsem. To je toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi, koliko krivic, vojn in humanitarnih kriz danes čaka, da se najde kakšna rešitev. Misijonarji vedo iz izkušnje, da lahko evangelij odpuščanja in usmiljenja prinaša veselje in spravo, pravičnost in mir.”

Ni pretirana trditev, da je to vodilo slovenskih misijonarjev od njegovega začetka. Naj zgolj ponazorimo. Brat Odorik Mattiuzzi (+1331), ki je odšel na Kitajsko leta 1314 in se vrnil po 16 letih, je o tem spisal delo Mirabilia Mundi, eno od štirih srednjeveških potopisov na Daljni Vzhod. V 17. in 18. stoletju se ponašamo z vrsto jezuitskih misijonarjev, ki so bili znanstveniki in raziskovalci, npr. Ferdinand Avguštin Hallerstein na Kitajskem. Čeprav je v zadnjem desetletju število naših misijonarjev z več kakor sto padlo na dobrih dvajset, je njihovo delo neprecenljivo. Med njimi so lazarist Peter Opeka, ki je bil večkrat nominiran za Nobelovo nagrado; nagrajenec Prešernovega sklada za poezijo, misijonar na Japonskem, Vladimir Kos; sestre usmiljenke Burger, Hiti, Kavčič, ki so med genocidom v Burundiju ostale med svojimi trpini; med pomoči potrebnimi v Ukrajini so Marijine sestre … Ali je res mogoče misliti, da kradejo čas Bogu in ljudem?!

Foto: Jacqueline Maurice, FreeImages.com