Takšna in podobna vprašanja sem dobivala, ko sem se leta 2009 odločila, da pri svojih 22 letih odidem za tri leta kot laiška misijonarka na Madagaskar. A odgovorov na vsa vprašanja nisem imela, vedela sem le, da je v meni tako močna želja, da grem, da del svojega življenja posvetim ljudem na Madagaskarju in jim pomagam, kolikor bom le lahko. Pustiti za seboj družino, fanta, prijatelje in vse, kar dobro poznam, ni bilo lahko, a vedela sem, da se čez tri leta vrnem.
A šele ob vrnitvi sem se zavedela, kako težko je priti nazaj. To je bil zame čisto drug svet. Na Madagaskarju sem spoznala Antešake, ljudstvo, ki živi na jugovzhodu Madagaskarja; tam deluje večina slovenskih misijonarjev. Spoznala sem ljudi, ki nimajo nič, ki živijo vsak dan posebej, ki jim zemlja , družina in predniki ogromno pomenijo. Tam otroka še vedno vzgaja cela vas, rojstvo pa se dogaja v tišini in povsem naravno, brez protibolečinskih pripomočkov.
Misijonarjev pri delu za dobro ljudi ne ustavi blatna cesta: če ne gre drugače, gredo peš
Kot medicinska sestra sem pomagala v bolnišnici, porodnišnici, obiskovala ljudi v oddaljenih vaseh in vozila reševalno vozilo, kadar je bilo treba. Najbližji kraj je bil od nas oddaljen tri ure vožnje, če si imel srečo in je bila cesta prevozna. V času obilnega deževja se je čas podaljšal in samo molil si, da ponesrečenca ali nosečnico pripelješ pravočasno do večje bolnišnice, kjer bodo morda lahko pomagali.
A moje delo tam ni bilo nič v primerjavi z delom »božjih norcev«, kot sem imenovala in še imenujem vse misijonarje po svetu. Imela sem priložnost, da sem obiskala slovenske misijonarje na njihovih misijonih. Težko si je predstavljati vožnjo po cesti z ogromnimi luknjami, ko ne veš, ali boš zvozil ali obtičal v luknji ali blatu. Pa se ne ustavijo. Gredo peš. Do najbolj oddaljenih vasi, do najbolj osamljenih ljudi, da jim prinesejo hrano, zdravila in upanje. Upanje, da niso sami. Domačinom to ogromno pomeni. Cenijo, da je med njimi belec, ki je tam zanje. Opogumijo se in sami izrazijo željo, da se v njihovem kraju zgradi šola, cerkev …; tudi z lastnimi rokami jo zgradijo.
Zato mi vsako leto ogromno pomeni misijonska nedelja. Takrat se lahko z veseljem in hvaležnostjo spomnimo vseh živih in tudi pokojnih misijonarjev in misijonark, ki so svoje življenje darovali in tako oznanjevali Ljubezen. Vsak dar, ki jim ga damo, gre zagotovo v prave namene. Vem, tudi marsikdo od nas nima veliko, a zavedati se moramo, da žal nekje živi nekdo, ki ima še manj od nas, pa se kljub temu veseli življenja in vsakega dne posebej.
Vsak od nas je lahko misijonar. Jaz sem neizmerno hvaležna za življenjsko izkušnjo, ki jo bom pomnila do konca življenja. Sedaj sem lahko misijonarka v svojem okolju, v svoji družini.
Tudi ti si lahko. Samo ne sprašuj se preveč, življenje ne potrebuje vseh odgovorov.
